Tiskane izdaje
Tajvan se bo pod vodstvom nove predsednice bolj obračal proti drugim državam ter iskal alternativne trge in izhod iz osamitve.
V kitajski kulturi je pogosto največja umetnost, da ne izgovorite tega, kar se vsem zdi več kakor očitno. Denimo, da imamo pred sabo državo s skoraj 24 milijoni prebivalcev, z močno vojsko in še močnejšim gospodarstvom, vendar morajo vsi, tudi njena nova predsednica, izbirati besede, ki ne namigujejo na to, da je država neodvisna.
Ko je v petek Cai Ing Ven uradno zasedla položaj vodje države, je morala v svojem prvem govoru vzdrževati ravnotežje med očitno resničnostjo, ki jo malokdo odkrito priznava, in iluzijo o tem, da je Tajvan neločljiv del LR Kitajske, iluzijo pa sprejema in se pod njo podpisuje več kot 170 držav sodobnega sveta.
Partijsko vodstvo v Pekingu je skrbno poslušalo, kaj govori Cai, poleg tega je med tem, ko se je po ulicah Tajpeja pomikala vesela kolona papirnatih zmajev, plesalcev in pevcev, ki so proslavljali začetek mandata prve ženske v predsedniškem naslanjaču v zgodovini Tajvana, kitajska vojska imela vojaške vaje prav na obali jugovzhodne pokrajine Fujian, od katere je otok oddaljen manj kakor 200 kilometrov.
Enaintrideseta armadna skupina Narodnoosvobodilne vojske je bila menda na rednih letnih manevrih, vendar je kljub temu njeno ponavljanje izkrcavanja na obalo z morja močno spominjalo na opozorilo novi vladi Cai Ing Ven. LR Kitajska se namreč nikoli ni odpovedala morebitnemu vojaškemu posegu, če bi Tajvan formalno razglasil neodvisnost.
V življenjepisu 60-letne Cai je veliko stvari, ki odpirajo novo stran v tajvanski zgodovini. Ne samo da je prva ženska na najvišjem položaju, ampak je tudi prvi državni vodja mešane krvi. Njen oče je pripadnik naroda Hakka, mama je iz etnične skupine Minnan, babica po očetu pa izvira iz staroselskega plemena Paiwan, ki je živelo na otoku, dolgo preden so se nanj začeli izkrcavati priseljenci s kitajske celine. Zanjo je »tajvanska identiteta« naravna posledica etnične pisanosti, utelešene v demokratičnem pluralizmu, kakršnega Kitajska ni pripravljena sprejeti.
Cai je prva tajvanska predsednica, ki se nikoli ni poročila, po svoji izobrazbi in dosedanji karieri je bolj akademikinja kakor političarka. In čeprav je v svojih dosedanjih nastopih dajala jasno vedeti, da noče vojne z močno Kitajsko in si je pripravljena odločno intelektualno prizadevati za to, da bi našla trajno ravnotežje med svojimi prepričanji in pričakovanji Pekinga, je kitajsko partijsko vodstvo izjemno zaskrbljeno zaradi vseh novosti, ki jih Cai prinaša v predsedniško palačo. Pred Cai je samo enkrat v njej stanoval vodja države iz vrst Demokratične napredne stranke (DPP), ki jo je Cai vodila vse do zasedbe novega položaja.
In to ni bilo dobro za kitajsko-tajvanske odnose.
Ko je bil med letoma 2000 in 2008 predsednik Čen Šuj Bian, so se odnosi med Pekingom in Tajpejem znašli na robu prepada. In ker v statutu stranke DPP piše, da je njen končni cilj ustvariti Republiko Tajvan in se formalno odcepiti od Kitajske, kitajsko vodstvo nima veliko razlogov za to, da bi verjelo, da bo politična usmeritev nove vodje države kakorkoli drugačna. Vprašanje je samo, kako skladno s svojim imenom se bo Cai zares vedla.
Ing Ven dobesedno pomeni »junakinja in izobražena«. Je tudi pogumna, kar je pokazala, ko je v govoru ob zasedbi predsedniškega položaja 24-krat omenila Tajvan kot državo in se ni izogibala resničnosti, ki je njen predhodnik kuomintanški predsednik Ma Jing Džeou ni hotel izraziti. Cai je samo povedala, da sta Peking in Tajpej leta 1992 dosegla znamenito soglasje (o tem, da obstaja samo ena Kitajska, vendar nista natančneje določila, kaj to pomeni za eno in kaj za drugo stran), ter izjavila, da bo to dejstvo upoštevala.
Je izobražena, kar je bilo očitno po skrbno niansiranih stavkih, vendar med govorom z ničimer ni dala vedeti, da bo svoj otok imela za del Kitajske. Govorila je o Tajvanu, in ne o Republiki Kitajski (kakor se otok še vedno uradno imenuje), poudarjala svojo odločnost pri obrambi demokracije (to je ključna razlika, ki razdvaja Peking in Tajpej) ter posebej opozorila, da je treba zmanjšati odvisnost od kitajskega trga in kapitala, da bi se izognili vsem pastem navideznih koristi, s katerimi kitajsko partijsko vodstvo pravzaprav poskuša pridobiti tajvansko javnost na svojo stran.
Cai se je v govoru posvečala predvsem gospodarskim, socialnim in demografskim vprašanjem, ki zares najbolj skrbijo vsakega povprečnega Tajvanca. Vendar je govor končala s stavkom, ki je vznemiril Peking: »Zgodovina si bo zapomnila to pogumno generacijo. Zapomnila si bo, da smo leta 2016 to državo popeljali v novo smer.«
Medtem ko je Cai izgovarjala zadnje besede svojega prvega predsedniškega govora, so se kitajski analitiki ukvarjali z vprašanjem, ali bi se ZDA vmešale, če bi Peking poslal vojsko, da bi z njo preprečil odhod Tajvana v to novo smer. Morje okoli tega otoka je trenutno najnevarnejše območje na geopolitičnem zemljevidu sveta.
