Tiskane izdaje
Kitajsko partijsko vodstvo se že dolgo predano ukvarja s proučevanjem vzponov in padcev nekdanjih imperijev. Zato lahko domnevamo, da se je tudi premier Li Keqiang zavedal tega, da je v sredo pred novinarje stopil točno na dan marčevih id.
Petnajstega marca leta 44 pred našim štetjem so namreč rimski senatorji ubili Julija Cezarja, ker so bili zaskrbljeni zaradi njegovih ambicij, da bi postal kralj, nezadovoljni s tem, kar je dosegel kot diktator, in vznemirjeni zaradi negotovosti glede lastnih političnih položajev. Vse to se je resda dogajalo pred dvema tisočletjema, a Kitajci so strastni učenci zgodovine. Tako se je tudi na letnem zasedanju kitajskega nacionalnega kongresa ljudskih odposlancev, ki se je končal v sredo, na različne načine pokazalo, da se kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping še kako zaveda, kje vse bi se utegnile skrivati pasti, ki bi mu lahko preprečile, da postane cesar, da osvoji še en del sveta in da nato izpolni vsaj delček zdavnaj danih obljub glede gospodarskih reform.
Naloga premiera Li Keqianga je bila, da skromno potrdi − v poročilu, ki ga je podal pred skoraj tri tisoč ljudskimi odposlanci, nato pa po koncu zasedanja tudi pred domačimi in tujimi novinarji −, da je Xi Jinping »središče gravitacije v kitajski politiki«.
Ko je Li v poročilu izjavil, da se njegov tim »za vse dosežke v zadnjem letu zahvaljuje trdnemu vodstvu centralnega komiteja (CK) s tovarišem Xi Jinpingom v njegovem jedru«, je to zvenelo kot priznanje premiera, da Kitajska pravzaprav sploh ne potrebuje vlade. In čeprav je predstavil tudi nove razvojne cilje za leto 2017, ki se zdaj gibljejo okoli 6,5 odstotka rasti in treh odstotkov proračunskega primanjkljaja, je Li zvenel bolj kot Xijev predstavnik za tisk kot pa oblikovalec kakršne koli že politike. Pravzaprav se je celo zdelo, da sprijaznjeno napoveduje konec svoje politične kariere, saj tudi njemu − tako kot predsedniku republike − maja poteče prvi petletni mandat, pri čemer pa vse kaže, da ne bo dobil naslednjega.
Po drugi strani pa je pri Xi Jinpingu več kot očitno, da se je tudi na pravkar končanem zasedanju zakonodajnega telesa skrbno pripravil na nadaljevanje svoje vladavine. Oktobra ali novembra letos bo 19. kongres Komunistične partije Kitajske (KPK) in takrat bodo Xiju odobrili še en mandat na funkciji generalnega sekretarja CK. Ker ima azijska sila partijski sistem, tako da se oblast izvaja iz partijskih, ne pa državnih funkcij, to dejansko pomeni, da ga bodo okoli marčevih id 2018 kot predsednika republike potrdili še za prihodnjih pet let, vse bolj pa se zdi, da se tudi leta 2023 še vedno ne bo končala njegova vladavina, čeprav bo takrat že dopolnil sedemdeset let, kar je bila do zdaj neuradna starostna meja za opravljanje najvišjih funkcij.
»Xi si želi postati cesar,« pravi neki kitajski profesor, ki želi ostati neimenovan, kajti, kot pravi, nič več ne ve, v katero smer se obrača njegova država. Ko so pred nekaj manj kot tridesetimi leti uveljavili zamenjavo na čelu partije, s tem pa tudi na čelu države, in ko so po umiku Deng Xiaopinga sprejeli nenapisano pravilo, da določene dolžnosti ne bo nihče opravljal dlje kot dva mandata, se je zdelo, da je že to zelo pomemben del političnih reform.
Zdaj pa se po dobršnem delu sveta širi trend nenadomestljivosti. Od ruskega predsednika Vladimirja Putina in beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka do zimbabvejskega Mugabeja in kamboškega Hun Sena, od kubanskega Raula Castra in turškega Recepa Erdoğana pa vse do kazahstanskega Nursultana Nazarbajeva in severnokorejskega Kim Džong Una so se zdaj s tem trendom okužile celo demokracije. Tako je celo japonska Liberalno-demokratska stranka prejšnji teden izglasovala spremembo statuta, da bi lahko njen voditelj Šinzo Abe dobil še tretji mandat, kar pomeni, da bo po vsej verjetnosti postal premier z najdaljšim stažem premiera v vsej japonski zgodovini.
Tako se vse bolj zdi, da Xi Jinping s svojimi cesarskimi ambicijami nadvse ustreza današnjemu svetu. In čeprav je po svojem slogu vedenja, temeljnih ciljih in interesih, pa tudi po svojih političnih načelih in prepričanjih prej nasprotje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, sta si med seboj pravzaprav podobna.
Glede na to, da je moral potrditi razloge, zaradi katerih je Xi »središče gravitacije«, je premier Li Keqiang v odgovorih na novinarska vprašanja v sredo naštel vse, česar Kitajska noče, skorajda nič pa ni povedal o tem, kaj namerava njegova država storiti v prihodnje. Ta del ostaja glavnemu vodji.
»Ne želimo si, da bi izbruhnila trgovinska vojna med državama (ZDA in Kitajsko), ker to ne bi pripomoglo k temu, da bi postala naša trgovina bolj pravična,« je dejal Li. Čeprav je Američane opozoril, da bi, če bi se to zgodilo, najbolj trpela njihova podjetja, ni mogel navesti niti enega samega ukrepa ali politike, s katerim bi vodstvo v Pekingu odgovorilo na Trumpove ukrepe.
»Ne želimo si imeti zmede na našem pragu,« je v zvezi z razmerami v Severni Koreji dejal premier in dodal, da Kitajska ne podpira jedrskega in raketnega programa te države, tako kot ne podpira ničesar, kar bi lahko omajalo trdnost tega območja. To, kaj bodo naredili z voditeljem Kim Džong Unom, pa je seveda ekskluzivna tema za srečanje med Xi Jinpingom in Donaldom Trumpom.
In tako po vrsti: ne želimo si tega, da bi bile azijske sosede, ko gre za Južno kitajsko morje, prisiljene izbirati med tem, ali naj se postavijo ob Kitajsko ali ob Ameriko; ne želimo si, da se kdor koli poigrava z idejo neodvisnosti Hongkonga ali politiko ene Kitajske, ko gre za status Tajvana; ne želimo si, da se govori o »trdem pristanku« kitajskega gospodarstva, kajti napovedana 6,5-odstotna rast »ni malo in je tudi ni lahko uresničiti«.
Kaj pa je z vsemi tistimi reformami, ki sta jih Xi Jinping in Li Keqiang skupaj obljubila na začetku mandata? Takrat sta namreč družno govorila o »odločujoči« vlogi trga in podjetnikov, o skrajšanju državnih vrvic, na katerih visijo državna podjetja, odvisna od finančnih injekcij, in o liberalizaciji, s katero bodo postala domača in tuja podjetja na kitajskih tleh bolj enakopravna. In čeprav se vodilni kitajski ekonomisti strinjajo glede tega, da so vsi reformski ukrepi jasno določeni, mnogi od njih priznavajo, da je problem v njihovem uresničevanju.
Pravzaprav zdaj vsi pričakujejo, da se bo Xi Jinping vsega tega lotil po tem, ko bo imel v žepu svoj drugi mandat. Ko bo odstranjena opozicija, ki nasprotuje njegovim cesarskim ambicijam, in ko bo popolnoma prepričan, da je ne le na Kitajskem, temveč po vsem svetu nastopila nova vrsta politikov: konservativnih reformistov, ki so sposobni temeljne spremembe izvesti prav zaradi tega, ker so se pred tem že dokazali kot avtokrati.
