Protesti v Iranu zahtevali že najmanj 20 žrtev

Iran je že šesti dan prizorišče protestov. V noči na torek spet izbruhnilo nasilje, v katerem je ugasnilo devet življenj.

Objavljeno
01. januar 2018 11.33
J. B., N. G., STA
J. B., N. G., STA
V Iranu divjajo najhujši protesti po letu 2009, ko je ljudstvo med tako imenovano zeleno revolucijo negodovalo ob ponovni izvolitvi Mahmuda Ahmadinedžada na predsedniških volitvah. Tokrat so, kot poročajo agencije, vzroki za protivladne proteste precej bolj zapleteni, in vendar očitni: slaba ekonomska kondicija države in obsoletna togost režima.

Prizorišča nasilnih protestov so bila vse od četrtka v kakih štiridesetih mestih, kjer je življenje izgubilo že več kot dvajset ljudi - samo v ponedeljek menda devet -, na stotine pa je pridržanih. Začelo se je v Mašhadu, kjer so zbrani vzklikali gesla proti korupciji in izražali nejevoljo zaradi ekonomske stagnacije po dvigu mednarodnih sankcij, potem pa se je gibanje brž razširilo še v druga mesta. V nos gre nedavna napoved oblasti, da bo priškrnila pokojnine in hkrati zvišala cene bencina in jajc, zaradi česar se zdaj Iranci dvigujejo v tako imenovani jajčni revoluciji.

Vmešavanje tujine?

Prav obetavna ekonomska svežina je bila sicer predvolilna obljuba predsednika Hasana Rohanija, ki je bil ponovno izvoljen maja lani in je že prej na veliko govoril, da bodo z umikom mednarodnih sankcij proti Iranu z dogovorom leta 2015 nastopili boljši časi. A medtem ko mu inflacijo nekako uspeva krotiti pri desetih odstotkih, ostaja brezposelnost precej visoka: 12-odstotna oziroma kar 28,8-odstotna med mladimi. Ob nezadovoljstvu z gospodarsko politiko je veliko razočaranja tudi nad togostjo režima, v katerem drži vajeti vrhovni voditelj ajatola Ali Hamenej, ki se po politični moči postavlja tako nad predsednika Hasana Rohanija kot nad demokratično izvoljeni parlament.

A prav tako zunanjepolitično ni za protestnike nič več, kot bi moralo biti, po poročanju francoskega Le Monda ne morejo sprejeti, recimo, finančnega in vojaškega angažmaja Teherana v Siriji, na strani predsednika Bašarja al Asada.

O tokratnem prevratnem gibanju v Iranu - ko protestniki, med drugim, kličejo po odstopu predsednika Rohanija in medtem zažigajo javne ustanove, policijske avtomobile ... - je še znano, da je brez pravega voditelja in da je po izvoru bolj podeželsko kot mestno. Vanj se povečini povezujejo neizobražene množice, menda ne manjka niti žensk. Oblasti trdijo, da ima prste vmes tujina. Ajatola Ali Hamenej, denimo, je v torek pokazal s prstom na »sovražnike Irana«, ki da hujskajo k nemirom. Kot so ga citirali državni mediji, so »sovražniki v zadnjih dnevih uporabili različna sredstva, od denarja in orožja do politike in obveščevalnih akcij, da bi skalili mir v Islamski republiki«.

Čivkanje po ameriško

Da prekuc ne bi uspel, so, kot še poročajo tudi mediji, oblasti zamejile dostop do interneta in družbenih omrežij. Ni nepomembno, da izražajo podporo iranskim protestnikom marsikje po svetu, kot je videti na fotografiji, denimo v Berlinu. V svoji gonji proti Teheranu zdaj pospešeno čivka še ameriški predsednik Donald Trump - in kliče h koncu avtokracije po iransko.