Tiskane izdaje
Ku klux klan je danes v ZDA nekaj med legitimnim političnim gibanjem in zastopništvom civilne družbe. Najvplivnejšo državo sveta vodi odkrit rasist, ki v populizmu cenenih refleksov in omejenosti enači zgodovinske krvnike in žrtve zgodovine. S pomočjo sorodnih egomanov radikalizira novo hladno vojno in skrbi za jedrsko paniko.
Evropska unija v iskanju »končne rešitve begunskega vprašanja« usodo ljudi na begu pred vojnami, revščino in podnebnimi spremembami na osrednji sredozemski begunski poti izroča libijski obalni straži. To sestavljajo (tudi) pripadniki milic in tihotapskih združb, ki v puščavah vodijo suženjska taborišča in za seboj puščajo na stotine plitvih, neoznačenih grobov.
Medtem je v Grčiji zaradi evropsko-turškega trgovanja s človeškimi življenji v grozljivih razmerah ujetih več kot 50.000 ljudi, v Adenskem zalivu pa tihotapci ljudi (dobesedno) mrtvo težo nekaznovano mečejo v morje - v smrt.
Politične elite, tudi v Sloveniji, gradijo zidove, stražne stolpe in taborišča ter vlečejo kolute bodeče žice. Politika prevzema diskurz ulice in pluje na valovih radikalnega populizma. Levica se je preselila na sredino, sredina na desnico, desnica na skrajno desnico, skrajna desnica pa v militantnost in novi (stari) fašizem. Strukture, ki so zrasle po drugi svetovni vojni, etične in fizične, (pro)padajo.
Nihče ne bi smel biti presenečen zaradi tega. Vse našteto je popoln izraz časa, ki ga živimo. Časa patološko razpršene pozornosti in diktature neznanja. Časa, v katerem je humanizem osebnostna motnja. Časa, ki je – končni izdelek socialnega darvinizma? – osvobojen občutka krivde, sramu in odgovornosti.
Ulica je enosmerna, pot nepovratna – brez »izhodnih strategij«.
