Tiskane izdaje
Okoli 15.000 študentov s 24 hongkonških fakultet in kolidžev je v ponedeljek ob dveh popoldne zapustilo učilnice. Odšli so proti Kitajski univerzi (CUHK), da bi skupaj začeli teden dni trajajoč bojkot predavanj. Oblečeni so bili v belo in na prsi so si pripeli rumene pentlje. To je simbol demokratičnega gibanja.
Dogajanje je bilo podobno sceni s pekinškega Trga nebeškega miru leta 1989. Študentom se je namreč pridružilo okoli 400 profesorjev. Skupaj so na ves glas zahtevali demokratične volitve za šefa lokalne vlade leta 2017. »Uprimo se kolonialni oblasti!« je vpila intelektualna elita nekdanje britanske kolonije in s tem ni imela v mislih Britancev. »Samoopredelitev za Hongkonžane!«
To je še en val napovedane državljanske nepokorščine, s katero bodo Hongkonžani pritiskali na uradni Peking, naj izpolni obljubo, dano ob koncu britanske vladavine. Prejšnji mesec se je namreč kitajski vrh odločil upočasniti proces demokratizacije. Kljub temu da je odobril volitve po načelu »en državljan – en glas«, morajo biti kandidati za šefa lokalne vlade imenovani na podlagi večinske podpore nominacijskega komiteja, katerega sestavo v praksi nadzoruje Peking. Če se bo na listi pojavila nezaželena oseba, bo imel nominacijski komite pravico, da jo »zaradi nacionalne varnosti« preveri. Na kratko, Hongkongu bo vladal človek na marionetnih nitkah, ki jih bo vlekel kitajski partijski vrh.
»Okupirajmo Central«
Medtem ko so se študenti stiskali okoli železnih stebrov z veliko pismenko »ba« (»bojkot«), je v Peking odpotovala skupina 70 hongkonških tajkunov iz trgovinskega, industrijskega, finančnega in storitvenega sektorja, da bi se posvetovala s predsednikom Xi Jinpingom o tem, kako odgovoriti na gibanje »Okupirajmo Central« (Central je mestna četrt, v kateri je hongkonški mini parlament). Bojkot predavanj je hkrati napoved novega množičnega protesta, ki ga organizatorji gibanja »Okupirajmo Central« pripravljajo za kitajski dan republike 1. oktobra. Tajkuni so vnaprej opozorili študente, naj bodo »konstruktivni«, kar v praksi pomeni, da naj se držijo previdnejše poti do polne demokracije, ne da bi pri tem tvegali tisto, po čemer je 7-milijonski Hongkong od nekdaj znan v svetu: po dobri poslovni in investicijski atmosferi.
Tajkuni, ki jih je vodil bivši šef hongkonške vlade Tung Chee-hwa, čigar ladjarsko podjetje je komunistična vlada zadolžila v najtežjih trenutkih, ko se je spopadala z bankrotom, se popolnoma strinjajo s partijskim vrhom. Ponovno bodo ugotovili, da demokracija in posel nista nikoli dober zakonski par, še posebno nevarna kombinacija sta, odkar je hongkonško blagostanje vtkano v veliki kitajski kapital, ki nekdanjo britansko kolonijo uporablja za finančno protezo trdega političnega sistema. V Hongkongu je namreč valuta konvertibilna, zato se lahko kitajski juan, katerega tečaj v praksi nadzoruje Politbiro, opira na razigrano hongkonško borzo in prvorazredne banke, ne da bi zaplul v nevarne vode konvertibilnosti, polne nepredvidljivih izzivov za stabilnost razvoja.
»Je zdaj čas, da zapustimo ljubljeni Hongkong?« se je vprašal bloger Joyce Man, čigar starša sta njega in sestro, ko je pokol na Trgu nebeškega miru leta 1989 poslal zloslutne grožnje britanski koloniji v zadnjih letih priprav na vrnitev v objem domovine, odpeljala v Kanado. Ko so dobili kanadsko državljanstvo, so se Manovi vrnili v ljubljeno mesto. Zdaj, 25 let pozneje, nad načrti za prihodnost visi ista dilema.
»Odhod ni nekaj, o čemer se pogovarjamo z lahkoto,« je na blogu zapisal Man. »Doživljam ga kot zapustitev in izdajo. Ampak dvomim, da nekateri govorijo o tem, ker ne marajo Hongkonga, ampak zato, ker ne morejo gledati, kako jim dom, ki ga imajo radi, polzi iz rok.«
Več kot 21 odstotkov Hongkonžanov, ki jih je pred tednom anketiral Center za komunikacije in raziskovanje javnega mnenja, je izjavilo, da razmišljajo o izselitvi. Vsi ne podpirajo gibanja »Okupirajmo Central« (46,3 odstotka anketirancev je proti), toda na lestvici od 0 do 10, na kateri pomeni 10 »izrazit optimizem« glede vprašanja o hongkonški prihodnosti, so državljani dali komaj oceno 4,22. Na ulicah »Dišečega pristanišča« (kar Hongkong dobesedno pomeni v kitajščini) je čutiti pesimizem.
Hongcouver
Pred odhodom zadnjega britanskega guvernerja se je iz Hongkonga izselilo okoli 31.000 ljudi in takrat je kanadski Vancouver dobil vzdevek Hongcouver. Na tisoče se jih je preselilo tja z vsem kapitalom.
Lani je Hongkong zapustilo 7600 prebivalcev. Ta številka ni bistveno vznemirila Pekinga, ker se je bilo samo 16 odstotkov hongkonških bogatašev pripravljenih izseliti. Partijski vrh je bolj zaskrbelo, ko so ankete pokazale, da se 47 odstotkov Kitajcev z bogastvom več kot 1,5 milijona dolarjev pripravlja na izselitev, kar je veliko več od svetovnega povprečja 29 odstotkov. Za Kitajci so na drugem mestu bogataši iz Singapurja, od katerih jih je 23 odstotkov pripravljenih oditi drugam. V Evropi prednjačijo britanski milijonarji, od katerih jih petina ne želi ostati v državi.
Najpogosteje navedeni razlogi, zakaj se želijo kitajski bogataši odseliti, so boljša izobrazba za otroke, večja ekonomska varnost in zdrava klima. Tudi če bi Hongkonžani krenili v nov val emigracije, bi bili v mestu takoj Kitajci! Več kot 30 odstotkov kitajskih milijonarjev bi se namreč najraje odselilo v Hongkong.
Študenti, ki zaradi zahtev po demokraciji bojkotirajo predavanja, so zadnje opozorilo, da mora Hongkong najprej zapustiti pesimizem. Koliko ljudi bo ostalo v »ljubljenem mestu«? Koliko jih bo postalo Kanadčanov, Nemcev in Britancev? Koliko bojev je možno biti proti tajkunizaciji, za katero stoji Komunistična partija? To ugotovite sami.
