Obama pod črnim dežnikom

Ko se je Barack Obama skliceval na to, da se je rodil na Havajih, je o sebi večkrat dejal, da je »prvi predsednik ZDA s Tihega oceana«. To je pomenilo precej več kakor namig, da so bili valovi Tihega oceana Obamov prvi stik z morjem.

To je pomenilo tudi spreminjanje globalnih prednostnih nalog Washingtona: najprej so takšno ravnanje poimenovali »preusmeritev k Aziji«, nato »ponovno vzpostavljanje ravnotežja« v odnosih s celino z največ prebivalci. Čeprav je bil v politični retoriki dobitnika Nobelove nagrade za mir najpomembnejši prav dialog, in to tudi takrat, ko so napetosti povzročile valovanje na obeh straneh oceana, je bilo bistvo te doktrine v tem, da je Obama poskusil preložiti prihod »azijskega stoletja« in nadaljevati ameriško prevlado ne samo v vzhodni Aziji, ampak prek te pomembne regije tudi po svetu.

Nekaj dni pred Obamovim slovesom od Bele hiše in manj kakor dva tedna, preden se bo usedel v njegov naslanjač Donald Trump, se lahko vprašamo, koliko ciljev, določenih v okviru »ponovnega vzpostavljanja ravnotežja«, je dosedanji ameriški predsednik uresničil. Vprašamo se lahko, kolikšen del te strategije bo njegov naslednik na novo izoblikoval ali celo preklical ter kaj bo po menjavi v Washingtonu sploh ostalo od političnega nasledstva prvega tihooceanskega ameriškega predsednika, ki ne samo da je rojen na Havajih, ampak je tudi velik del otroštva preživel v Indoneziji.

Iz letala je prišel sam

Bodo v Aziji hitro pozabili na Obamo ali ga bodo za vedno slavili kot državnika z nadpovprečno dojemljivostjo za vse konfucijanske finese, zapletene medetnične odnose, zgodovinske pasti in ozemeljske rebuse v regiji, v kateri se kuha prihodnost sveta?

Ko je Obama pred osmimi leti prvič postal predsednik, so številni znani ekonomisti ameriškemu predsedniku svetovali, naj se v odnosih s Kitajsko kot ključno gospodarsko in vojaško silo na območju azijskega Tihega oceana odloči za prav takšno politiko, kakršno je lani med predvolilno kampanjo napovedal Trump. Nobelovec Paul Krugman je predlagal, da je treba okrepiti pritisk na Kitajsko zaradi – po njegovem – prepoceni renminbi juana ter se odzvati z obsežnejšim znižanjem vrednosti dolarja, če bo Kitajska še naprej nasprotovala zahtevam po revalvaciji valute.

Nekatere ameriške raziskovalne organizacije so novemu predsedniku predlagale, naj se hitro umakne iz Afganistana ter namesto tega posveti izboljšanju položaja v svoji državi, poleg tega naj okrepi tržno in gospodarsko tekmovalnost s Kitajsko. Obama je, so zatrdili, obljubil spremembo in z ničimer ne bi mogel bolje izpolniti te obljube kakor z radikalnim preoblikovanjem politike do Azije in njene najpomembnejše sile.

Kljub temu so bili na začetku njegovega mandata Kitajci brez dvoma naklonjeni Obami. Ko je sredi novembra 2009 prispel v Šanghaj, kjer se je začel njegov prvi uradni obisk v tej državi, je deževalo. Ameriški predsednik je prišel iz letala sam in v roki držal svoj veliki črni dežnik. Družbena omrežja na Kitajskem so takoj preplavili pozitivni komentarji. Vsi so se namreč strinjali, da je to simbolična podoba odgovornega državnika, ki je pripravljen odgovarjati za svojo politiko. »Zakaj ne bi tudi mi sprejeli takšnega duha nošnje svojega dežnika?« so zapisali nekateri pisci spletnih dnevnikov.

Takrat je bil na čelu Kitajske Hu Jintao, človek brez velike vizije in političnega poguma. Obama je tudi zato postal ljubljenec Kitajcev, ker so si tudi sami želeli tako karizmatičnega in samozavestnega predsednika, da med njegovim uradnim obiskom nikomur ne bi bilo treba držati dežnika nad njegovo glavo.

Mešanica pohval in kritik

Ko je ameriški predsednik med srečanjem s kitajskimi študenti izjavil, da ZDA »ne poskušajo ustaviti kitajskega vzpona« in da »za Kitajsko in ZDA ni vnaprej določeno, da morata biti tekmici«, se je zdelo, da je med obalama Tihega oceana končno doseženo soglasje 21. stoletja. Obe sili, se je zdelo, sta bili pripravljeni končati hladno vojno in spremeniti zgodovinski fatalizem v sodobno partnerstvo. Azija je bila na pragu novega dvopolnega sveta.

Težave vseh ameriških predsednikov v Aziji so vedno povezane z odnosi med Washingtonom in Pekingom, za prvi dve leti vseh demokratov v Beli hiši pa so bili vedno značilni topli toni, ki so se nato hitro ohladili in spremenili v svoje nasprotje.

Pri Obami se je pojavila še dodatna težava, saj je v drugem mandatu izgubil skoraj vse, kar je na območju azijskega Tihega oceana dosegel v prvem. Ne moremo sicer reči, da je to samo njegova krivda, saj je po tem, ko je stopil na čelo Kitajske Xi Jinping, precej samozavestnejši, a hkrati tudi precej bolj nacionalističen vodja od predhodnika, bilo jasno, da se azijska sila ne namerava omejiti samo na svoj »mirni vzpon«, pa tudi ZDA nimajo tako širokega srca, da bi se veselile rasti do zob oborožene, prikrito agresivne in strateško zelo dobro pripravljene države z 1,3 milijarde ljudi.

Zaupanje, ki ga je bilo opaziti med prvimi srečanji med Obamo in kitajskimi voditelji, je hitro izginilo, ko je na čelo zunanjega ministrstva prišla Hillary Clinton, ki je izoblikovala strategijo »preusmeritve k Aziji«. Odnosi nad Tihim oceanom so se vrnili v stare okvire tekmovalnosti, vendar v novih razmerah večjega ravnotežja vojaške moči. Težko bi rekli, da je dosedanja vlada odgovorna za agresivnejše vedenje Kitajske v Vzhodno- in zlasti v Južnokitajskem morju, toda Obama prav gotovo ni imel na voljo dovolj sredstev ali morda volje, da bi to preprečil.

Največja Obamova napaka je, da mu z drugimi azijskimi partnerji ni uspelo vzpostaviti strateškega sodelovanja, ki bi bilo dovolj neodvisno od Kitajske. Z drugimi besedami, napako je naredil, ker je odnose z Japonsko, Indijo, Filipini, Južno Korejo, Vietnamom, Burmo in Indonezijo pustil v senci odnosov med Washingtonom in Pekingom. Zato so mnogi njegovi projekti, denimo zbliževanje z Indijo, ostali nedorečeni, spremembe, ki so jih podpirale ZDA, denimo demokratizacijo Burme, pa nedokončane. Če dodamo še zanemarjeno vprašanje Severne Koreje, bo Obamovo politično nasledstvo v Aziji v najboljšem primeru ocenjeno z mešanico pohval in kritik.

Če pogledamo na vse skupaj z azijske perspektive, je Obamovo zaostrovanje odnosov z Rusijo omogočilo Kitajski, da je okrepila pragmatično partnerstvo z Vladimirjem Putinom in tako lažje začela pridobivati donedavne ameriške zaveznike, denimo Filipine in Vietnam, na svojo stran. Omenjene napake hkrati omogočajo Trumpu dokončati »ponovno vzpostavljanje ravnotežja«, povezanega z ameriškim položajem v azijskem Tihem oceanu, seveda z drugačnimi argumenti. Obama je v tej regiji začel dobro, končal pa slabo. Je naredil napako, ker ni doumel, da 21. stoletje ne mara hladnih vojn na prostem trgu? Ali morda zato, ker ni jasneje izoblikoval končnega cilja, ki bi ga rad uresničil na azijski obali svojega oceana? Na vprašanje bo morda odgovoril njegov naslednik, in to prav zato, ker prihaja kot njegovo popolno nasprotje.