Tiskane izdaje
New York – Bela hiša je v torek navsezgodaj zbudila novinarje, ki poročajo iz njenih soban, da je lahko predsednik Barack Obama oznanil zgodovinski dogovor z Iranom o omejitvi njegovega jedrskega programa. Toda bolj kot za slavje je šlo za zagovor pred dvomečimi političnimi zavezniki in odkrito sovražno desnico.
Na Dunaju in v Švici se je pogajalo sedem držav, toda škarje in platno sta v rokah držala zunanja ministra ZDA in Irana, John Kerry in Mohamed Džavad Zarif. Sedaj sta ju prevzela oba predsednika, Obama in iranski Hasan Rouhani, ki morata domače konservativne kroge prepričati, da sta sklenila dober dogovor. V Teheranu so nemudoma začeli slaviti in dunajski dokument razglašati za zmago Irana. Nekateri na Zahodu ugibajo, da bo to morda okrepilo iranske zmernejše kroge, ob ostrem odzivu Izraela pa bodo doseženo lažje predstavili kot uspeh.
A je iranski konservativni poslanec Alireza Zakani za iransko tiskovno agencijo Fars News nemudoma dejal, da »je slavje preuranjeno in lahko pošlje napačno sporočilo sovražniku«. Po njegovih besedah mora sporazum preučiti še iranski svet za nacionalno varnost, ki lahko presodi, da je besedilo v nasprotju z nacionalnimi interesi države. To pa bi pomenilo, »da nimamo dogovora«, je bil jasen Zakani. Podobno bo opravljeno delo diplomacije preučil ameriški kongres, ki ima 60 dni časa, da potrdi ali zavrže dokument.
Uglašen zbor
Ogrodje sicer diplomatsko zapletenega besedila je preprosto in je bilo jasno še pred dunajskim pogajalskim maratonom. Iran ob strogem nadzoru vsaj naslednjih deset let ne bi smel razviti jedrskega orožja oziroma bi potreboval vsaj leto dni, če bi se poskušal podati na takšno pot. V zameno bi mednarodna skupnost postopoma popustila spone uničujočih sankcij, ki so počasi, a zanesljivo puščale kri iranskemu gospodarstvu.
Ameriška desnica, ki z enim ušesom ves čas posluša jezne Izraelce, je še pred torkovim prebojem trdila, da jim bo vlada »zelo težko prodala« sporazum z Iranom, kot je v nedeljo napovedal vodja republikanske večine v senatu Mitch McConnell. Njegov kolega John Boehner, ki vodi večino v spodnjem domu, je dodal, da »bomo naredili vse, kar je v naši moči, da preprečimo tako slab dogovor«. Republikanci so tako v predvolilnem obdobju dobili zunanjepolitično mantro, ki jo bodo neutrudno ponavljali vsaj do novembra 2016, ob morebitni zmagi demokratov pa še vrsto let zatem.
Vsi republikanski predsedniški kandidati so kot dobro uglašen zbor nemudoma začeli javno kritizirati pogodbo. Senator Lindsey Graham, eden najhujših jastrebov v kongresu, jo je označil za »grozljiv sporazum«, »soroden vojni napovedi Saudski Arabiji in Izraelu«. Njegov kolega v senatu in predsedniški tekmec Marco Rubio je napovedal, da bo po prihodu v Belo hišo nemudoma znova uvedel sankcije proti Iranu. Nekdanji floridski guverner Jeb Bush je Belo hišo obtožil politike popuščanja. Guverner Wisconsina Scott Walker govori o »enem najhujših diplomatskih polomov« ZDA.
Figov list
Predsednik Obama jih niti ne poskuša prepričati o nasprotnem, saj se je sprijaznil, da bo verjetno moral uporabiti veto, zato je njegova pozornost usmerjena v demokrate. Nekateri med njimi, kot je senator Robert Menendez, že od začetka dvomijo o diplomatskem dogovoru in jih je dunajski dokument pričakovano razočaral. Vplivni newyorški senator Chuck Schumer je razmišljal o svojih judovskih volivcih in donatorjih, ko je previdno dejal, da bo »skrbno preučil vsebino«, preden se bo odločil o podpori.
Toda komentatorji so vseeno prepričani, da proizraelskemu lobiju ne bo uspelo zbrati dvotretjinske podpore v obeh domovih kongresa, ki je potrebna za razveljavitev predsedniškega veta. Za to bi moral na svojo stran pridobiti kar 42 demokratskih poslancev in dober ducat senatorjev, kar je težko dosegljivo. Že ob sprejemu pomladnega dogovora med republikanskim vodstvom in Belo hišo, po katerem mora sporazum odobriti kongres, je bilo vsem vnaprej jasno, da gre le za figov list, s katerim bo desnica lahko mahala pred svojimi konservativnimi volivci.
Obama je v pogovoru za New York Times poudaril, da sporazuma ne gre ocenjevati po tem, ali bo spremenil Iran, končal agresivno politiko do arabskih sosed in prinesel popuščanje med suniti in šiiti. Po njegovem je ta hip pomembno le eno: ali bo dogovor preprečil Iranu, da v naslednjih desetih letih razvije jedrsko orožje in ali je to za ZDA, Izrael in arabske zaveznice boljša rešitev kot preostale možnosti, ki so na voljo. Tudi predsednik Ronald Reagan se je pogajal z zlim režimom, ki mu ni zaupal in ki je hotel uničiti ZDA, je Obama desnico spomnil na pogovore njihove ikone s Sovjetsko zvezo.
Obiranje uši
Iranski dogovor ne temelji na novi ljubezni, ZDA so še naprej Veliki satan in Iran torišče osi zla. Bela hiša je prejšnji mesec oznanila, da se »iranska podpora terorizmu po vsem svetu lani ni zmanjšala«, v Teheranu so prejšnji teden zažigali ameriške zastave in vzklikali »Smrt Ameriki!«. Obama nezaupanje med državama celo poudarja kot temelj sporazuma, saj ima ta prav zaradi tega okrepljene mehanizme nadzora.
Toda okrepili so se tudi diplomatski kanali med državama, ki »sedaj vsaj vesta, koga lahko pokličeta, če je potrebno«, meni Richard Dalton, nekdanji britanski veleposlanik v Teheranu, sedaj analitik londonske mnenjske organizacije Chatham House. Robert Einhorn iz organizacije Brookings Institution, ki se je z omejevanjem širjenja jedrskega orožja ukvarjal v vladah Billa Clintona in Baracka Obame in je še prejšnji mesec dvomil v pogoje sporazuma, je »prijetno presenečen« nad podrobnostmi 149 strani dolgega dogovora in njegovih petih aneksov.
Podobno meni George Perkovich, vodja program za jedrsko politiko v Fondaciji Carnegie za mednarodni mir. »Treba bo obrati nekaj uši,« je slikovit, toda po njegovih besedah »večine kritikov v resnici niti ne zanimajo podrobnosti«, ampak preprosto »nočejo dogovora z Islamsko republiko, ki ji omogoča kakršnekoli jedrske zmogljivosti in ukinja sankcije proti njej«.
