Tiskane izdaje
Samo politik, ki mu nikoli več ne bo treba kandidirati za javno funkcijo, lahko Američanom sporoča, da bi morali biti bolj veseli in bolj zaupati sebi in drugim. Sedmo poročanje kongresu o razmerah v državi tokrat ni bil seznam političnih želja, ampak slovo, s katerim je hotel utrditi svojo dediščino in jo pustiti v rokah dostojnih naslednikov. Med te gotovo ne sodijo hujskaški kandidati desnice, kar je dal jasno vedeti.
»Vse govorjenje o ameriškem gospodarskem zatonu je politično besedičenje. Podobno velja za trditve, da se naši nasprotniki krepijo, Amerika pa slabi. ZDA so najmočnejše na svetu. Pika. Drugi nam ne pridejo niti blizu,« je bil odločen. In si prislužil enega redkih trenutkov, ko mu je stoje ploskalo vse občinstvo, tako demokrati kot republikanci. Po njegovih besedah imajo najmočnejše in najtrdnejše gospodarstvo z vse več delovnimi mesti, vojaštvo, boljšo zdravstveno oskrbo in val osupljivih inovacij.
Nocoj bodo republikanski predsedniški kandidati na svojem šestem televizijskem soočenju prikazovali povsem nasprotno, temačno podobo države, ki se opoteka na robu prepada, kamor naj bi jo pripeljal prvi temnopolti predsednik. Označujejo ga za šibkega, zato naj bi nekdanja velesila izgubljala avtoriteto in vodilno vlogo med zavezniki, nasprotniki se je ne bojijo več, doma pa je zadušil svoboščine in zapravil priložnosti.
Obama in vrh desnice sta se našla v redkem trenutku soglasja, ko sta opozarjala pred skrajnimi politiki. Veliko Američanov ob vse večji neenakosti in v ozračju ostrih političnih nasprotij občuti nelagodje in jezo, zato jih je predsednik posvaril, naj ne sledijo skrajnim glasovom v politiki. Tudi guvernerka Južne Karoline Nikki Haley, hči indijskih priseljencev, ki jo je za odgovor predsedniku izbralo vodstvo republikancev, je volivcem položila na srce, naj ne »prisluhnejo jeznim glasovom«. V ozadju je bila temna senca Donalda Trumpa.
Predsedovanje v državi modrih in rdečih
Nekoč je bodoči predsedniški kandidat oznanil, da »ni rdečih [republikanskih] in modrih [demokratskih] zveznih držav, pač pa so le Združene države Amerike«. V noči na sredo je zdaj predsednik Barack Obama priznal, da ni izpolnil obljube o premostitvi prepada med političnima poloma. Ob koncu njegovega mandata je ta še globlji kot pred sedmimi leti.
Tokrat nihče ni vzkliknil »lažeš«, kot je pred štirimi leti ušlo republikanskemu poslancu Joeju Wilsonu ob takratnem poročilu o razmerah v državi, toda predsednik je svojo odo pozitivnemu pogledu na Združene države sklenil z obžalovanjem, da ni premagal zamerljivosti in sumničavosti med strankama. »Demokracija potrebuje osnovno zaupanje med državljani. Brez pripravljenosti na dogovor se škripaje ustavi,« je sonarodnjake opozoril na temno plat ameriške politike.
To vse bolj obvladuje denar premožnih, volivci čedalje težje oddajo svoj glas, politiki si s prikrojevanjem volilnih okrožij izbirajo volivce, namesto da bi volivci izbirali politike. »Tisti z denarjem in močjo bodo dobili večji nadzor nad odločitvami, ki lahko mladega vojaka pošljejo v vojno,« je podobo pozitivne Amerike, ki jo je narisal v prve tri četrt ure, osenčil z nevarnostmi, ki grozijo republiki.
»V času naraščanja jeze nas bodo nekateri pozivali, naj se znova umaknemo v plemena, naj za grešne kozle razglasimo sodržavljane, ki nam niso podobni, ki ne molijo kot mi, ki ne volijo kot mi ali ne prihajajo iz istega okolja. Ne moremo si privoščiti, da zaidemo na to pot,« je opozoril z najbolj gledane govornice v državi. Spremembe političnega procesa se bodo po njegovih besedah zgodile le, če jih bodo državljani zahtevali in če bodo množično prišli na volitve.
Premišljen odgovor
To so na desnici razumeli kot poziv demokratskim volivcem, naj jeseni odidejo na volišča ter obranijo Obamovo dediščino. Toda nevarnosti trumpizma, razraščanja glasnih, skrajnih politikov, ki jih pooseblja vodilni kandidat desnice Donald Trump, se zavedajo tudi v vrhu republikanske stranke. Ni bilo naključje, da je predsedniku odgovarjala guvernerka Južne Karoline Nikki Haley, hči indijskih priseljencev in glasna kritičarka Trumpovih napovedi o gradnji zidov na meji in o skoraj sovražnem odnosu do muslimanov.
Nikki Haley
»V času zaskrbljenosti je lahko vabljivo slediti zapeljivim pozivom jeznih glasov. Takšnim skušnjavam se moramo upreti,« je bila odločna Nikki Haley, ki jo nekateri omenjajo kot morebitno podpredsedniško kandidatko na jesenskih volitvah. Jasno je potrdila, da je imela v mislih »tudi Donalda Trumpa«. Pri 43. najmlajša guvernerka v državi je zaslovela lani poleti, ko je po tragičnem množičnem poboju temnopoltih vernikov v Charlestonu ukazala sneti zastavo konfederacije kot simbola zatiranja manjšin.Pred dobrimi osmimi leti bi si le najbolj drzni zamislili prizor, ko indijsko-ameriška guvernerka ugovarja temnopoltemu predsedniku. To je dokaz, da se ZDA spreminjajo, ta sprememba pa je eden glavnih virov za tesnobo belopoltega delavskega razreda, ki se po tolažbo zateka k političnemu rentačenju zaradi tujcev. Mnogo Američanov občuti nelagodje v gospodarstvu, v katerem tehnološki napredek in globalizacija redčita klasična delovna mesta.
Uspehi in dvomi
Veliko statističnih kazalnikov govori v prid predsednikovemu optimizmu. Nezaposlenost je padla na 5 odstotkov, od začetka okrevanja po finančni krizi so ustvarili 14 milijonov delovnih mest. Približno 17 milijonov Američanov ima zdravstveno zavarovanje, ki ga je omogočila reforma Obamacare. Povprečni prihodki ameriških gospodinjstev so novembra narasli na 56.746 dolarjev, kolikor so znašali pred krizo. Avtomobilska industrija dosega rekorde, kriminal upada, tako kot cene goriva.
Toda kljub temu kar dve tretjini Američanov menita, da je država na napačni poti, predvsem zaradi čedalje večje neenakosti. Stopnja revščine se je dvignila na 14,8 odstotka. Dolg države narašča precej počasneje, toda vseeno se je z 11.000 napihnil na 18.000 milijard dolarjev. Zato ni čudno, da na pol praznega kozarca ne vidijo le republikanci, tudi senator Bernie Sanders, ki v demokratski predsedniški tekmi čedalje bolj odločno izziva nekdanjo zunanjo ministrico Hillary Clinton, svari pred mogotci z Wall Streeta, ki bogatijo na račun delavcev.
Najbolj šepa zaupanje v predsednikovo zunanjo politiko, saj so nemiri od Ukrajine do Sirije, vzpon skrajne Islamske države in njeno širjenje nasilja ter vojaški preporod Putinove Rusije zasenčili dosežke, ki jih desnica vztrajno označuje za napake. Pa naj bo to diplomatska pobuda, ki je omogočila podnebni sporazum v Parizu, otoplitev odnosov s Kubo ali zgodovinski sporazum z Iranom, s katerim naj bi se izognili še enemu spopadu na razdejanem Bližnjem vzhodu.
