Tiskane izdaje
Če bi sodili politika po kravati in srajci, bi o Donaldu Trumpu lahko rekli, da je naklonjen Kitajski. Nosi namreč oblačila, izdelana na Kitajskem. Po obljubah republikanskega kandidata, češ da bo, če bo izvoljen za predsednika, zgradil trgovinski »veliki zid« in tako zaščitil ameriška delovna mesta, pa je protikitajski aktivist. Kakšen je torej tisti pravi Trump?
V kitajskem partijskem glasilu Global Times piše, da je Trump živ dokaz za to, kako nevarna je lahko demokracija. Tako kot sta Benito Mussolini in Adolf Hitler prišla na oblast s svobodnimi volitvami, piše v uvodniku, ki je bil v tem časopisu objavljen včeraj, tako se utegne zgoditi, da bodo Američani, ki so vajeni tega, da volitve ne prinesejo sprememb v njihova življenja, glasovali za tistega, ki jim vsaj pomaga spraviti iz sebe del jeze in frustracij.
Po navedbah Global Timesa je bila Trumpova naloga vesti se kot klovn in s tem čim bolj usmeriti pozornost volivcev na republikansko stranko. »Vendar je zdaj, ko je pohodil večino obetavnih kandidatov, klovn najmočnejši konj v tej tekmi,« piše v uvodniku. Tako se zdaj v državi, ki se hvali s statusom najrazvitejše in najzrelejše demokracije, dogajajo poulični spopadi med tistimi, ki so proti Trumpu, in tistimi, ki ga podpirajo, kar smo lahko do zdaj, kot navaja kitajski časopis, videli samo v državah v razvoju.
Kitajska je vsakič aktivna opazovalka ameriških predsedniških volitev. A še iz časov Mao Zedonga in Richarda Nixona, ki sta s kozarčkom maotaia, kitajskega žganja, leta 1972 nazdravila normalizaciji kitajsko-ameriških odnosov, se partijskemu vodstvu v Pekingu praviloma zdi, da se lažje sporazumeva z republikanci. Ti so manj načelni, ko gre za človekove pravice, bolj pragmatični, ko gre za geopolitično delitev interesov, in veliko bolj razumljivi, ko se obračajo na Kitajsko, in to ne glede na to, ali jo imajo za partnerico ali tekmico.
Med dvema ognjema
Tokrat se je Kitajska znašla med dvema ognjema. Bolj kot vseh drugih se azijska sila boji demokratske kandidatke Hillary Clinton. Če bi sodili po dosedanjih izkušnjah z njo kot državno sekretarko in ameriško prvo damo, bo do režima v Pekingu stroga glede vseh vprašanj, morda celo besedno agresivna v številnih točkah spopadov interesov obeh sil.
Trump je zagotovo že povedal dovolj tega, kar v Pekingu odzvanja kot alarm. Če bi uresničil samo del obljub, ki jih deli naokoli med svojo kampanjo - pri čemer tako pogosto izgovarja kitajsko ime, da so nekateri glasbeniki iz zbirke njegovih komentarjev o Kitajski že ustvarili duhovite kompozicije -, bi se azijska sila znašla pred velikanskimi izzivi. Kaj bo, če bo, denimo, v resnici uvedel od 35- do 45-odstotne uvozne takse na kitajsko blago? Kaj, če bo dejansko prisilil Peking v strmoglavljenje režima Kim Džong Una v Pjongjangu, da bi bilo tako za vsako ceno razrešeno jedrsko vprašanje?
Prav tako kot Kitajce skrbi zapleteno zunanjepolitično razmišljanje Hillary Clinton, v katero jim pogosto ne uspe prodreti z do zdaj usvojeno logiko in terminologijo, se hkrati tako bojijo Trumpovega poenostavljanja vsega - od ekonomije in diplomacije do jedrske strategije -, da se zdi George W. Bush v primerjavi z njim nedosegljiv intelektualec.
Kitajski dobičkar
»Ko dobiva denar, je Trump razpoložen prokitajsko,« je eden od blogerjev zapisal na družabnem omrežju sina weibo. »Ko izgublja, je nastrojen super protikitajsko.« In res, čeprav je republikanski »klovn« obtožil Kitajce, da so »vzeli naša delovna mesta, naš denar in vse, kar je naše«, je on osebno prav od Kitajcev spravil v žep velikanski dobiček. Ameriški mediji so odkrili, da je Trump z možem najstarejše hčere Ivanke eden od tistih, ki so se najbolj okoristili z imigracijskim programom, ki so ga skrajšano poimenovali EB-5. Leta 2014 so ZDA izdale več kot 10.000 vizumov tujim državljanom, ki so na ameriških tleh vložili najmanj 500.000 dolarjev, in to v glavnem v nepremičnine. Med njimi je bilo okoli 85 odstotkov Kitajcev, med njimi jih je precej vložilo zahtevano vsoto denarja v luksuzna stanovanja v Trumpovem stolpu v New Jerseyju.
In od kod protikitajskemu predsedniškem kandidatu kitajske kravate, srajce in obleke? Ko se je Trump leta 2011 še poigraval z idejo, da bi kandidiral za predsednika, pri čemer je že takrat obljubljal, da bo »vrnil Američane na njihova delovna mesta« in ustavil selitev proizvodnje v Kitajsko, je Ivanka v Pekingu odprla prodajalno nakita, v Šanghaju pa ustanovila predstavništvo družbe Trump Organization. S tem naj bi globlje prodrli v kitajsko hotelirstvo, nepremičninski trg in luksuzne izdelke.
Ko so jo novinarji vprašali, kako to, da od Kitajske pričakuje velike posle, medtem ko je njen oče do te države tako kritičen, je Ivanka pojasnila, da je Donald nezadovoljen s sedanjo politiko Washingtona do azijske sile, da pa v resnici »visoko ceni« Kitajce.
Pragmatizem
Čeprav se je Trump pred obtožbami, češ da licemersko nosi obleke, izdelane na Kitajskem, branil s trditvijo, da je prav to dokaz, da je treba nekaj spremeniti, kajti, kot je dejal, »danes ni lahko najti nečesa, kar bi bilo izdelano v tej državi [ZDA]«, je prav Ivanka premestila proizvodnjo večinskega dela svoje modne linije v Azijo. Več kot 800 oblačil z njenim podpisom izdelujejo zunaj ZDA, 354 jih ima dodano specifikacijo, na kateri piše »made in China«, narejeno na Kitajskem.
Ko hočejo biti Kitajci pragmatični, gledajo na ameriške volitve z vidika lastnega gospodarstva. Res je, pravijo nekateri kitajski analitiki, da bi bila Hillary Clinton v Beli hiši nevarna, kar zadeva mednarodni položaj azijske sile, a bi bilo pod njenim vodstvom ameriško gospodarstvo bolj trdno kot pod Trumpovim. Čeprav v kolektivni podzavesti upa, da se bo zgodil ameriški gospodarski zlom, se Kitajska racionalno prav tega najbolj boji. Kitajska nujno potrebuje trg, na katerega vsako leto izvozi za več kot 360 milijard dolarjev blaga, hkrati pa na njem kupi za okoli 100 milijard dolarjev blaga in tehnologije. In to je morda glavni razlog, da se azijska sila boji Trumpa. Z njim bi ameriška pot navzdol postala bolj strma kot kdaj prej. Ve pa se, da nikoli ne potone samo ena stran oceana.
