Obtožbe rušijo ugledne Američane

New York – CBS This Morning se je včeraj začel jutranjo oddajo s skoraj bolečim ugotavljanjem voditeljic, da je njun doslej zelo cenjen kolega, sloviti novinar Charlie Rose, serijski spolni nadlegovalec. Ameriški javni prostor pretresajo nova in nova razkritja o plenilskem vedenju vplivnih mož.

Voditelji Gayle King, Norah O’Donnell in Charlie Rose so jutranji šov na televizijski mreži CBS v zadnjih letih povzdignili v eno od bolj gledanih oddaj, pri čemer so svojo blagovno znamko gradili na nekoliko bolj resnih vsebinah kot večina jutranje konkurence. Precejšne zasluge za to so šle Rosu, dolgoletnem novinarju javne televizijske mreže PBS. V ponedeljek so se desetletja kariere razletela na kose, ko ga je osem žensk, ki so nekoč delale zanj, v članku Washington Posta obtožilo spolnega nadlegovanja. Opisale so opolzke telefonske klice, golo sprehajanje okoli njih, otipavanje in poskuse nasilnega poljubljanja.

»Tako zelo sem ga cenila. Zato mi je zdaj toliko težje. Kaj rečeš nekomu, ki ga imaš tako močno rad, ko naredi nekaj tako groznega?« se je javno vprašala Kingova. O’Donnellova pa je bila jasna: »Ni opravičila za takšno vedenje, sploh ko je sistematično in razširjeno,« je poudarila, nato pa dodala, da »ženske ne morejo doseči enakopravnosti na delovnih mestih in v družbi, dokler s tem ne obračunamo in (krivci) ne prevzamejo odgovornosti.« Nekaj ur kasneje so iz CBS sporočili, da je Rose odpuščen, PBS je prekinil sodelovanje z njim. V času, ko so na dan prišle obtožbe proti starosti ameriškega novinarstva, je New York Times sporočil, da so suspendirali Glenna Thrusha, enega najvidnejših novinarjev časnika, potem ko je spletna stran Vox objavila pričanja štirih žensk o nasilnem poljubljanju in otipavanju.

Majanje Frankena

Tako Rose kot Trush sta se opravičila za svoje vedenje in ga bolj ali manj priznala. Razkritje njunega početja je le zadnji vrh vala, ki zadnje tedne preplavlja ZDA in v katerem številne ženske opisujejo napade, ki so jih včasih za desetletja dolgo potlačile globoko vase. Sprožilo ga je gibanje #tudijaz, nastalo kot odziv na Harveyja Weinsteina, hollywoodskega producenta, ki je leta sistematično, izsiljevalsko in izjemno poniževalno izrabljal ženske na začetku svoje kariere. Že pred njim so bili komik Bill Cosby ter vplivni šef Fox News Roger Ailes in voditelj Bill O'Railley. Toda prav Weinsteinov primer je podrl jez dolgo zadrževanega ženskega gneva, začel majati kariere številnih javnih osebnosti in morda celo pognal kolesje za pomembne družbene spremembe.

V seriji obtožb so imena novinarjev toliko bolj opazna, saj predstavljajo varuhe družbe, ki lahko svojo vlogo opravljajo zaradi zaupanja javnosti. Še bolj odmevajo zlorabe politikov, ki jih je volilno telo izbralo za svoje zastopnike. Primer demokratskega senatorja iz Minnesote Ala Frankena, ki je še kot komik otipaval in nasilno poljubljal radijsko voditeljico Leeann Tweeden, je razklal ameriško levico, ki se je spraševala, ali naj senator odstopi. Še posebno ker hkrati podobno zahtevajo od politikov na desnici, od Roya Moora, republikanskega kandidata za senat v Alabami, obtoženega pedofilije, vse do Donalda Trumpa, ki je predsednik države postal kljub številnim obtožbam žensk o spolnih napadih nanje.

Sprejemljiva pedofilija

Frankenove težave – demokratske dileme – je v ponedeljek poglobila nova obtožba, da je že kot senator med fotografiranjem eno od volivk zgrabil za zadnjico. »Lahko je obtožiti moralne ničvredneže, kot je Trump, veliko težje je ugotoviti, kaj naj se zgodi moškim s pomembnimi političnim in kulturnimi prispevki (družbi) in pri katerih so domnevna dejanja daleč od kriminalnih,« ugotavlja Michelle Goldberg iz New York Timesa, ki je med prvimi pozvala k odstopu Frankena. Liberalno krilo ameriške politike s sabo nosi breme Billa Clintona, serijskega spolnega nadlegovalca, a je stranka pred dobrima dvema desetletjema pogledala stran ob njegovem moralno spornem početju. Zanimivo je bilo vprašanje Maureen Dowd iz New York Timesa, ali bi sploh imeli afero Weinstein, če bi bila v Beli hiši Hillary Clinton, tako kot drugi demokrati tudi sama prejemnica njegovih zajetnih čekov.

Pri Frankenu se pojavlja podobna dilema, kot se je pri Clintonu, kaj je pomembneje: njegova napredna javna politika do položaja žensk v družbi ali njegovo zasebno prežanje na njih? Če so skupine z liberalnejšimi vrednotami postale bolj občutljive na obtožbe o spolnem nadlegovanju, na desnici nimajo takšnih razprav, čeprav se srečujejo s precej hujšimi obtožbami. Tiskovna predstavnica Bele hiše Sarah Huckabee Sanders tako uporablja clintonovsko taktiko, ko ugotavlja, da je glavna razlika med Frankenom in Trumpom to, da »je senator priznal napačno ravnanje, Trump pa ne«. Toda takšna logika jih udarja v Alabami, kjer se Roy More srečuje z vedno novimi pričevanji svojega prežanja na mladoletna dekleta, ko je bil sam že krepko čez trideseti rojstni dan. Znamenja z desnice kažejo, da so pripravljeni požreti tudi obtožbe o pedofiliji, če bodo volivci v konservativni zvezni državi kljub temu glasovali za Moora in bodo tako ohranili republikanski sedež v senatu.