Tiskane izdaje
Sovjetske oblasti so nemudoma po eksploziji četrtega reaktorja proti Černobilu, proti smrti in bolezni, poslale na tisoče mož, katerih nalogi sta bili gašenje požara in čiščenje jedrskega opustošenja. Bili so povsem neprimerno opremljeni. Danes prvič objavljamo izseke iz pogovorov s tako imenovanimi likvidatorji, ki so nastali maja 2011 v Kijevu na snemanju dokumentarnega filma Fant, pobratim smrti 2 režiserke Maje Weiss in njene filmske ekipe.
Aleksander Gelerman
Živel sem v mestu Pripjat, v prvi hiši, na začetku mesta. Stavba je imela devet nadstropij, bila je najbližja jedrski elektrarni. Ko se je zgodila eksplozija, se je zgradba nekoliko zatresla. Skozi okno sem videl, da je na elektrarni izbruhnil velik požar. Videti ga je bilo tri kilometre daleč, zato sem sklenil, da se moram takoj obleči in odpeljati tja. Ko sem prišel na ulico, sem videl avtobus, ki je peljal proti elektrarni. V njem so bili direktor elektrarne, vodja kemičnega oddelka in dva varnostna inženirja. Jaz sem bil četrti potnik. Na ozadju temnega neba smo videli, da je bil četrti reaktor polovico nižji od tretjega, ki je stal poleg. Iz reaktorja so švigali plameni v treh barvah: svetlo rdeči, sivi in rumeni.
Vsi smo molčali, samo direktor elektrarne, ki je bil pameten človek, je rekel en sam stavek, ki sem si ga zapomnil za vse življenje. Izrekel je tri besede: »To je ječa!« Deset do dveh zjutraj smo bili že v elektrarni - v štabu civilne zaščite. Od tam je direktor ukazoval, da bi omilil razsežnosti katastrofe. Takrat je že bilo jasno, da je eksplodiralo v reaktorju in da je ta poškodovan, hkrati pa je izbruhnil velik požar na strehah tega in sosednjih reaktorjev, ki so še vedno obratovali. Pri gašenju požara je sodelovala velika gasilska brigada mesta Pripjat, pomagali so tudi delavci, ki so delali v elektrarni. Okrog petih zjutraj je bil požar v celoti pogašen. Veliko gasilcev je bilo poškodovanih, mnogi so umrli.
Večino fantov, ki so bili takrat izpostavljeni visokim odmerkom sevanja, so 26. aprila z letalom odpeljali v Moskvo na kliniko. Tam so dobili prvo medicinsko pomoč. Mislim, da je osebje elektrarne pokazalo veliko junaštvo, kajti nobeden od njih ni pobegnil, nobeden od njih se ni nikamor odpeljal. Direktor je vodjem vseh oddelkov ukazal, naj pošljejo stran vse, ki niso bili nujno potrebni za odpravljanje posledic.
Mesto so evakuirali. Iz Kijeva so še isti dan poslali 120 velikih avtobusov. Ustavili so vse reaktorje, ki so v tistem času normalno obratovali. Grozila je velika nevarnost požara, gorele so strehe, in če bi se sesule, bi bili lahko tudi drugi bloki zelo poškodovani; lahko bi se zgodila velika katastrofa. Na vsakem turbinskem generatorju in reaktorju so bili veliki rezervoarji za olje. V vsakem rezervoarju je bilo več kot sto ton olja. Če bi se streha sesula, bi izbruhnil ogromen požar in razsežnosti jedrske katastrofe bi bile veliko večje. Zaposleni so bili pogumni. Nihče ni prekinil dežurstva. Tudi po osmih urah izmene so delali naprej. Ta dan so 26 ljudi z letalom odpeljali v Moskvo. Na žalost se mnogi niso vrnili.
Neimenovani
Moja izmena se je začela 12 ur po eksploziji. Ko smo se peljali mimo porušenega četrtega reaktorja, smo uzrli strašen prizor. Vidna je bila kovinska konstrukcija reaktorja, ki smo jo lahko videli le med gradnjo in nikoli več. Pred našimi očmi je iz reaktorja uhajalo radioaktivno sevanje. Bilo nas je strah za bližnje, za otroke. Mlajša hči je bila takrat stara dve leti in pol, starejša devet let. Ko smo prišli v elektrarno, sem videl, da je bil drugi reaktor zelo poškodovan. Uničeno je bilo rezervno napajanje sistema za hlajenje reaktorja.
Reaktor je bilo že težko upravljati, voda je uničila varnostne senzorje in senzorje za nadzor. Reaktor bi se lahko ustavil sam, brez naše intervencije, vendar ga po navodilih nismo smeli izključiti, če ni deloval sistem za hlajenje. Z vladno komisijo smo se dogovorili, da bomo inženirji pripravili program za ustavitev. Soglasje smo dobili po telefonu, vendar se pogovor ni snemal. Drugi reaktor smo zaustavili, nesrečo smo z velikimi izgubami omejili. Na ščitu reaktorja je ugasnila luč in pomislil sem, da se bo katastrofa po naši krivdi zgodila še na drugem reaktorju, a ta še vedno zanesljivo stoji.
Boris Katjušin
Dojeli smo, da je četrti reaktor porušen. Sproščali so se radioaktivni delci in sevanje okrog elektrarne je bilo zelo visoko. Za zaposlene in prisotne na območju reaktorja ter celotne elektrarne je bilo zelo nevarno. Delavci niso zapustili elektrarne, nadaljevali so delo. Nujno je bilo treba evakuirati ljudi. Pripjat je bil mlado mesto, povprečna starost ni presegala 30 let.
Tam so živeli delavci iz elektrarne, delavci iz uprave. Imeli so otroke. Moja otroka sta bila stara štiri in devet let. Evakuacija je bila zelo neorganizirana. Vlada je pravočasno ukrepala, pripravljeni so bili avtobusi, že zjutraj so čakali na območju Černobila, da se bodo odpeljali v Pripjat in od tam odpeljali ljudi z ogroženega območja.
Ob dveh je bila predvidena evakuacija in vsi so bili pripravljeni oditi. Rekli so, naj vzamejo s seboj najnujnejše, dokumente in dragocene stvari, in naj bodo pripravljeni, da bodo odšli za tri dni. Nisem jih mogel pospremiti, ker sem bil v reaktorju. Nisem imel občutka, da bi moral oditi, čeprav sem vedel, da je bilo tam zelo nevarno. Moji so odšli. Odpeljali so jih v Polensko in okoliške vasi. Prebivalci teh vasi so jim pomagali po svojih močeh. Težko je bilo. Moji so poskušali oditi s tega območja. Odšli so k sorodnikom v Brjansk. Otroka sta bila izpostavljena zelo visokemu sevanju. Morali bi ju postriči, ker se radioaktivnega onesnaženja ne da sprati.
Vladimir Kolšek
Rad bi potegnil vzporednico med černobilsko jedrsko elektrarno in Fukušimo, ki je pokazala, kako junaški so bili naši ljudje pri likvidaciji černobilske nuklearke. Elektrarna v Fukušimi je bila popolnoma porušena. Zaposleni niso mogli do nje, naši delavci pa niso odšli, dokler se niso ustavili vsi preostali trije reaktorji. To še potrjuje resnično človeško junaštvo vseh, ki so prišli pomagat pri nesreči, tako na območju jedrske elektrarne kot v notranjosti elektrarne.
Na pomoč so prišli ljudje iz vse Sovjetske zveze. Odšli so samo tisti, ki so jih odpeljali v bolnišnice po Sovjetski zvezi, in tisti, ki so jih odpeljali na pokopališče. Takrat se je začela druga verižna reakcija - umiranje naših ljudi, ki se nadaljuje do danes. Danes bomo pokopali kolega Pšeničnikova, znanstvenika, vodjo oddelka za jedrsko varnost černobilske jedrske elektrarne. V organizaciji, ki jo vodim, je do današnjih dni umrlo 653 ljudi.
