Tiskane izdaje
Obisk predsednika Xi Jinpinga na Bližnjem vzhodu bi lahko v kitajskem slogu izrazili s številkami: dva pomembna datuma in dve varnosti. Gre, seveda, za energetsko in državno varnost, ki sta nekako povezani na muslimanskih tleh, od koder v Kitajsko prihaja nafta, pa tudi terorizem.
In gre za pomembne datume. Xi je v Egipt pripotoval v sredo, torej le nekaj dni pred tem, ko bodo tam 25. januarja zaznamovali pet let od začetka nemirov, ki so se končali s strmoglavljenjem Hosnija Mubaraka. In čeprav je Kitajska arabsko facebook revolucijo spremljala s precejšnjimi zadržki, je njen predsednik v Kairo pripotoval zato, da ponudi podporo Abdelu Fatah al Sisiju.
»Kitajska podpira egiptovska prizadevanja za ohranitev stabilnosti, razvoj gospodarstva in izboljšanje življenjske ravni,« je dejal Xi. »Prav tako podpiram Egipt tudi v njegovih prizadevanjih, da bi imel večjo vlogo v mednarodnih in območnih vprašanjih.« Povedano z drugimi besedami: podpiramo vsakogar, ki si prizadeva preprečiti novo revolucijo.
Iz Kaira bo Xi odpotoval v Teheran, kjer se bo s tamkajšnjim vodstvom sestal v soboto, točno teden dni po tem, ko je začel uradno veljati skupni vseobsegajoči načrt akcije (JCPOA), ki dejansko pomeni odpravo sankcij, uvedenih zaradi sumničenj v zvezi z iranskimi jedrskimi namerami, in dovoljenje za pritok tujih poslov in tujega kapitala v islamsko republiko.
Xi je eden prvih svetovnih voditeljev, ki bo ta teden obiskal Iran (prehitel ga je le pakistanski premier Navaz Šarif), pri čemer je jasno, da je že to dejanje delikatnega ohranjanja ravnovesja, s katerim si želi Kitajska pokazati, da v tej državi nastopa »čisto« in da nima Zahod nikakršnega vzroka za sumničenje, da gre za vzpostavljanje neželenih koalicij. Počakala je na odpravo sankcij, hkrati pa ni hotela izgubljati časa, da si v novem političnem ozračju prilasti čim večji del poslovne pogače, preden bodo nanjo navalili tudi vsi drugi.
Reševanje rebusa
Xijeva turneja se je v torek začela v Riadu, torej na drugi strani bližnjevzhodne gugalnice, ki si jo želi Kitajska za vsako ceno umiriti in preprečiti, da bi se na njej dogajali veliki in nevarni skoki. Azijska sila od Irana in Saudske Arabije kupuje več kot četrtino celotne količine nafte, ki jo uvaža iz tujine, in obisk kitajskega predsednika v obeh državah je predvsem poskus, da se prepreči nadaljnje zaostrovanje napetosti med njima.
Xi hoče pokazati, kako bi bližnjevzhodni rebus reševala Kitajska, če bi bila odgovorna za to območje. In to bi bil lekarniški način dodajanja malo na eno in malo na drugo stran tehtnice, tako da ne bi nobena od strani prevladala in izzvala strateške motnje.
Tako sta Xi in kralj Salman bin Abdul Asis al Saud dvignila medsebojne odnose na raven vseobsegajočega strateškega partnerstva, s čimer je Saudska Arabija postala prva bližnjevzhodna država, ki ima z azijsko silo tako opredeljene odnose. V tej luči so podpisali 14 sporazumov, vključno s tistim o gradnji jedrske elektrarne, na podlagi široko opredeljenega polja skupnih interesov pa v Pekingu zagotovo upajo, da bodo v Riadu nadaljevali postopni strateški preobrat od ZDA proti Kitajski.
V prid temu je kitajski predsednik skupaj s saudskim kraljem podprl »zakonito vlado Jemna«, ki se bojuje proti šiitskim upornikom, medtem ko jih Iran podpira. S tem je Xi Jinping vzpostavil ravnovesje z naklonjenostjo, ki jo iz Pekinga na več načinov izkazujejo sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu (čeprav je gostil tudi predstavnike opozicije). Temeljno sporočilo, ki ga je dal vsem, ki živijo na tem območju, pa se glasi: »Držite se vsak svojih meja.«
Tudi v Iranu pričakujejo podpis večjega števila sporazumov, pa tudi vlaganje novih milijard dolarjev v blagovno izmenjavo in naložbe. Xi Jinping se bo s političnimi vodstvi vseh treh držav zelo resno pogovarjal tudi o protiterorizmu, pri čemer jih bo poskušal prepričati, da si za tarčo, po kateri bodo udarili z železno pestjo, niso postavili islama, temveč skupno zlo, ki tako kot Kitajsko ogroža tudi islamske države.
Politika do arabskih držav
Problem v Xijevi zasnovi pa je slaba referenca. Kitajska se tudi v Xinjiangu, muslimanski pokrajini na severozahodu države, postavlja podobno kot na Bližnjem vzhodu. Tudi tam poskuša z obilno trgovino in velikodušnimi naložbami spodbuditi gospodarski razvoj in nanj opreti družbeno stabilnost v upanju, da bodo tako odmrli zametki ekstremizma. A vse to ne prinaša dovolj dobrih rezultatov. Med Ujguri, muslimanskimi prebivalci, ki živijo v Xinjiangu, narašča nezadovoljstvo, in čeprav je med njimi malo islamistov, so teroristični napadi čedalje pogostejši.
Aktivisti, ki si prizadevajo za odcepitev »Vzhodnega Turkestana«, se vse bolj povezujejo z bližnjevzhodnimi islamisti. Ko je Islamska država na svojem spletnem portalu pred kratkim predvajala džihadistično pesem, odpeto v brezhibnem kitajskem jeziku, to zagotovo ni bila pomirjujoča glasba za ušesa kitajskih voditeljev. Iz Pekinga na to ne znajo odgovoriti drugače kot z veliko navzočnostjo varnostnih sil v vseh mestih pokrajine in hitrim izrekanjem smrtnih kazni za teroriste, ki jim jih uspe izslediti.
Tik preden se je Xi odpravil na pot, je vodstvo v Pekingu izdalo svojo prvo uradno »politiko do arabskih držav«. V tem dokumentu predlagajo »zgraditev nove vrste mednarodnih odnosov«, vendar pa razen tega, da Kitajska ponuja posebno usposabljanje za arabske vojake, ki se bodo bojevali proti terorizmu, v vsem skupaj ni novih idej, iz katerih bi bilo razvidno, da je azijska sila pripravljena na tem občutljivem območju odigrati veliko vlogo mirovnika. Vse, kar si želi Xi za zdaj doseči, je, da se ohladi vrela nafta. Po možnosti z nevmešavanjem v notranje zadeve.
