Tiskane izdaje
Čez točno 65 dni se bodo začele zimske olimpijske igre, ki bodo potekale v Pjongčangu. V seriji člankov, ki jih na delo.si objavljamo vsak teden, predstavljamo državo, gostiteljico olimpijade, njene navede, značilnosti, zgodovino in kulturo.
V nedeljo, mojo prvo noč v Pjongčangu, sem se odpravila v Jongpjong, na smučišče, ki je približno 30 kilometrov oddaljeno od mojega hotela, ki se bo februarja med zimsko olimpijado prelevil v Slovensko hišo.
Ne vedoč natanko, kako sploh priti do tja, še manj, kje se hiša sploh nahaja, sem odtipkala telefonsko številko organizacijskega komiteja, kjer mi je prijazen ženski glas pojasnil, da moram vse, kar sem doslej navedla, še enkrat vprašati dežurnega, češ, »mnogi Korejci so kristjani, in to pomeni, da so ob nedeljah v cerkvi«.
Na ta način mi je nežno dela vedeti, naj je danes ne vznemirjam več, in mi namignila, naj še enkrat razmislim, zakaj je Južna Koreja krščanska država.
Pravzaprav je in ni krščanska, saj je v državi z 51 milijoni prebivalcev kristjanov manj kot 30 odstotkov − štiri milijone je rimskokatoličanov in skoraj deset milijonov protestantov. Hkrati pa je videti, da je v Južni Koreji več cerkva kot samopostrežnih trgovin, ki so ponekod kar v zasebnih domovih, ne redko prav velikih.
Še več, nad otokom Joi se dviguje cerkev beseda evangelija, največja binkoštna cerkev na svetu, ki sprejme skoraj 30.000 vernikov, medtem ko vsa kongregacija šteje približno 500 tisoč pripadnikov.
Šele ko nad Seul začne padati mrak, dobiš pravi vtis, kako močno prisotno je tukaj krščanstvo: ko dvigneš pogled, opaziš nenavadno veliko neonskih križev.
Evangeličani redno obiskujejo domove in pozivajo ljudi, naj spoznajo Jezusa, in kot mi je pripovedoval Indijec, ki tu živi že dolga leta, ne mine dan, da ti ne bi kdo pozvonil pri vratih.
»Mislimo, da je Koreja drugi Jeruzalem, mi je pripovedoval Hong Su Mjon, prostovoljec ene največjih cerkva v Seulu, ki pripada soman prezbiterijancem v elitni četrti Gangnam. Verjame, da se v Južni Koreji pojavlja novi val evangelizacije in se širi po vsem svetu. Le še iz ZDA prihaja več misijonarjev, ki nato odhajajo v države po vsem svetu, da bi pritegnili čim več vernikov. Na desettisoče korejskih misijonarjev se je razkropilo po vseh celinah. Zato ne preseneča, da je pred desetimi leti ves narod z zadržanim dihom spremljal napeto krizo s talci, ko je več kot 23 njihovih državljanov v Afganistanu, kjer je misijonarstvo prepovedano, padlo v roke talibom. Za njihovo osvoboditev se je tedaj pogajal celo tedanji predsednik Roh Mu Hjun, sicer katoliške veroizpovedi. Vsa država je bila pretresena, ko so talibi ubili dva talca, potem pa je pogajanja »rešila« nezanemarljiva vsota denarja, ki jo je Seul plačal za osvoboditev preostalih.
Ko so evropski misijonarji obiskovali vse kotičke vzhodne Azije in iskali plodna tla za sajenje semen svoje vere, ni bilo videti, da ga bodo našli ravno na Korejskem polotoku. Niti na Japonskem niso bili uspešni, tudi na Kitajskem ne. Pravzaprav je nato krščanstvo v Korejo prišlo pred 200 leti − a bolj kot tema za preučevanje, in ne kot vera. Znanja željni konfucijanski misleci, ki so na Kitajsko potovali po gradivo za svoje poučevanje, so ob vrnitvi s seboj prinesli Sveto pismo in katoliške knjige, šele pozneje pa so za njimi prišli francoski in kitajski misijonarji, ki so v začetku 19. stoletja poskusili pokristjaniti del korejskega prebivalstva.
Kar pa se jim ni dobro izšlo. Konfucijanski vladarji so se opirali na hierarhijo, zato se jim je zdela ideja o enakopravnosti vseh ljudi pred Bogom nevarno subverzivna. Kristjane so preganjali tako, kot so jih nekoč Rimljani. Več kot osem tisoč prvih kristijanov so pobili, kar je potem pripravilo Vatikan, da jih je razglasil za mučenike, Južna Koreja pa je postala dežela, ki se po številu svetnikov postavlja na četrto mesto na svetu. Leta 1984 je papež Janez Pavel II. sam kanoniziral 103 korejske krščanske mučenike.
Pravi val pokristjanjevanja Koreje pa se je začel ob izteku 19. stoletja, ko se je Koreja zaradi slabljenja kraljevine Joseon začela odpirati pred zunanjim svetom. Takrat so na polotok prispeli tudi ameriški misijonarji in s seboj pripeljali tudi Biblije v korejščini in v fonetičnem zapisu hangul, tako da so jo lahko brali tudi manj izobraženi.
Ravno v tem času so se za prevlado nad Korejskim polotokom borili Japonci in Rusi, medtem ko so bili Kitajci takrat že poraženi in pregnani, protestantizem pa je postal nekakšna oblika upora lokalnih prebivalcev proti tujim oblastnikov. Obračanje k Bogu je postalo uporniško še posebej leta 1910, ko je Koreja postala japonska kolonija. In čeprav je bil protestantizem tuja vera, je bil pravzaprav le tesno povezan s korejskim nacionalizmom.
Novi val pokristjanjevanja in širjenja krščanske vere se je zgodil po korejski vojni, ki je trajala med letoma 1950 in 1953. Tudi veliki severnokorejski vodja in utemeljitelj komunistične dinastije Kim Il Sung je bil v otroštvu prezbiterijanec (pravzaprav je bil Pjongjang pred drugo svetovno vojno največje krščansko središče na polotoku). Ker pa je po komunističnem kanonu vendarle moral biti ateist, so se prebivalci Južne Koreje od Severne ločili tudi tako, da so postali veliki verniki. Američane so imeli za osvoboditelje, polega tega pa je tudi njihov lastni protikomunizem odprl prostor za evangelizacijo.
Hitra industrializacije Južne Koreje je prispevala k še hitrejšemu širjenju krščanstva. Vsem ljudem, ki so delali od zore do mraka, pa tudi mladim vojakom, ki so morali tri leta preživeti v uniformi (pozneje so obvezno služenje vojaškega roka skrajšali na dve leti), je vera dala višji smisel obstoja.
Kljub temu pa so se Južni Korejci začeli deloma vračati k budizmu, manjši del k tradicionalnem šamanizmu, vse več pa se jih je opredeljevalo kot »brez veroizpovedi«. Takšnih je zdaj že skoraj 50 odstotkov. Eden od pokazateljev, da se umikajo iz Cerkve, je tudi nov zakon, po katerem mora duhovščina plačevati davek na dodano vrednost. Od 1. januarja prihodnje leto bodo namreč vsi duhovniki in verski dostojanstveniki plačevali davek, kakršnega plačujejo vsi zaposleni v tej državi; večina v narodni skupščini je celo glasovala proti predlogu, da bi jim plačevanje davka odložili za dve leti.
Večina južnokorejskih državljanov je zadovoljnih z odločitvijo, ki bo pravzaprav najbolj prizadela Protestantske cerkve, v katerih so zbrali največ denarja. S tem se poglabljala tudi korupcija, povezana z verskimi skupinami, tako da je v zadnjih letih večjo rast vernikov imela Katoliška cerkev, ki jo imajo Korejci za »čistejšo«. Tisti, ki imajo že dovolj naveze med vero in denarjem, pa ostajajo preprosto ateisti.
