Tiskane izdaje
Kadar v Indiji sredi sezone dozorevanja kmetijskih posevkov globalno segrevanje pokaže svojo moč tako, da se temperature za en dan dvignejo za 1 stopinjo Celzija nad dosedanje povprečje, po državi naredi samomor približno 65 kmetov. To se zgodi zato, ker kmetje, ki tudi v običajnih razmerah komajda zagotovijo obstoj sebi in svojim družinam, takrat spoznajo, da jih čaka leto lakote.
Zaradi podnebnih sprememb je zadnja tri desetletja v Indiji umrlo približno 60.000 ljudi, pravi raziskava, objavljena ta teden v časopisu Proceedings of the National Academy of Sciences. Profesorica Tama Carleton z univerze v Berkeleyju že dolgo proučuje podnebne spremembe in zdaj je odkrila povezavo med globalnim segrevanjem in nenavadno visokim odstotkom samomorov na indijskem podeželju.
Seznam prostovoljnih smrti
Svetovna zdravstvena organizacija je pritegnila pozornost s seznamom prostovoljnih smrti, na katerem je Indija visoko s stopnjo 16 samomorov na 100.000 prebivalcev, kolikor jih je bilo leta 2015. To je precej več kakor, denimo, v Veliki Britaniji, ki ima stopnjo 7,4, pa tudi več kakor v ZDA, kjer je na 100.000 prebivalcev tisto leto naredilo samomor 12,6 ljudi.
Posebno pozornost je pritegnil podatek, da je stopnja samomorov v ruralni Indiji za 47 odstotkov višja kakor v urbanem okolju. Povprečno vsake pol ure po en indijski kmet naredi samomor, zato se že dolgo sprašujejo, zakaj je tako.
Znanstveniki so že pred tem ugotavljali, da je kmetijstvo eden od poklicev, za katere je značilna visoka stopnja samomorov, vendar so to do zdaj pojasnjevali tako, da imajo kmetje lažji dostop do strupov ali strelnega orožja. Tama Carleton je ugotovila, da se na indijskem podeželju precej manj ljudi ubije v sezoni mirovanja njiv kakor takrat, ko posevki rastejo in dozorevajo ter so še posebej izpostavljeni pogubnim vplivom podnebnih sprememb.
Polovica indijske delovne sile dela na kmetijskih poljih, ki so odvisna od neba. Toda ne glede na to, ali gre za vse pogostejše nepredvidljive monsunske padavine ali dolgotrajne suše, v katerih prepoznavamo vpliv podnebnih sprememb, se jim kmetje kratko malo ne morejo upreti, in ko na razpokani suhi zemlji spoznajo, da ne bo žetve in zaslužka, s katerim bi družina živela do konca leta, se jim smrt pogosto zazdi edini izhod iz težav. Manj kakor 20 odstotkov indijskih kmetov zavaruje svoje posevke, tisti, ki se odločijo za samomor, pa za sabo zapuščajo vdove, obremenjene ne samo s trpljenjem in travmami, ampak tudi z visokimi dolgovi, ki jih morajo vrniti bankam.
Nekateri indijski aktivisti so za »epidemijo samomorov« na podeželju, kakor so jo poimenovali, obtožili gensko spremenjeno seme bombaža, ki resda bolje obrodi, vendar so zanj kmetje prisiljeni najemati visoka posojila, da bi poleg semena lahko kupili tudi draga gnojila in pesticide, zaradi katerih je naložba še višja, morebitna izguba pa hujša.
Tama Carleton je povezala državne podatke o kmetijskih prihodkih in vremenskih razmerah, se posebej posvetila različnim posevkom in vse skupaj vključila v kontekst svoje teme. Tako je ugotovila odvisnost med podnebnimi spremembami in stopnjo samomorov: kadar v sezoni dnevna temperatura preseže 20 stopinj Celzija, vsako zvišanje za 1 stopinjo Celzija sovpade z dodatnimi 67 prostovoljnimi smrtmi po državi.
Nevarni vročinski valovi
Nekateri znanstveniki so opozorili, da medsebojna odvisnost ne pomeni nujno, da je raziskovalka odkrila vzrok, vendar so kljub temu priznali, da na to, da je ugotovitev profesorice Carleton pravilna, kaže tudi podatek, da se stopnja samomorov ne zvišuje v sezoni, ko na posevke ne vplivajo presenečenja z neba. Ljudi namreč ubijajo podnebni odkloni, ki neposredno vplivajo na njihov gospodarski obstoj.
V sredo so znanstveniki z inštituta MIT (Massachusetts Institute of Technology) opozorili, da bi lahko južna Azija že do konca tega stoletja postala preveč topla, da bi tam lahko živeli ljudje. Računalniške simulacije, ki so jih izvedli, kažejo, da bodo smrtonosni vročinski valovi že v prihodnjih nekaj desetletjih prizadeli dele Indije, Pakistana in Bangladeša, še posebej bodo prizadete doline rek Indus in Ganges. Pridelki s kmetijskih polj bodo zato precej manjši, lakota bo postala običajna na gosto naseljenih območjih, zato lahko pričakujemo množične selitve prebivalstva, ki ne bo pripravljeno na tako obsežne podnebne spremembe.
Omenjene raziskave imajo enako sporočilo: podnebne spremembe niso abstrakten koncept, še manj so, kakor je rekel ameriški predsednik Donald Trump, »izmišljotina Kitajcev«. Zdaj so postale najnevarnejše orožje za množično uničevanje. Vprašanje je samo, kdaj bo prepozno, da bi karkoli naredili za njihovo omejitev.
