Papež Frančišek na Filipinih: človek je naravi prisolil klofuto

V vseh molitvah je vedno v središču človek; tisti, ki ustvarja in uničuje.

Objavljeno
16. januar 2015 21.38
APTOPIX Philippines Pope Asia
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Papež Frančišek je vsaj začasno odstavil boga z vrhovnega položaja in imenoval človeka za vršilca dolžnosti stvarnika oziroma uničevalca. Na poti iz Šrilanke proti Filipinom je namreč izjavil, da je prepričan o človekovi odgovornosti za klimatske spremembe. Tako se je postavil v isto vrsto z znanstveniki, ki so 95-odstotno prepričani o tem.

»Ne vem, ali je vse to izključno človekova napaka, toda večinoma je. Človek neprestano klofuta naravo,« je pred novinarji na letalu izjavil sveti oče, nekje na pol poti med območjem, na katerem je pred desetimi leti v cunamiju izgubilo življenje več kot 35.000 ljudi, in območjem, na katerem je zaradi tajfuna Haiyan novembra 2013 umrlo 6000 ljudi.

Potresni val in uničevalni veter bi se prav gotovo sprožila tudi brez podnebnih sprememb, toda zaradi človekove »klofute naravi« so posledice še težje. Papež se je zahvalil bogu, da se danes o tem problemu vedno več govori. Tako je posredno potrdil, da bo kmalu objavil encikliko o ekoloških izzivih, prvo v zgodovini katoliške cerkve, ki bo posvečena temu vprašanju.

Narava se je po svoje vključila v razpravo o podnebnih spremembah. Danes bo menda osrednji del Filipinov prešla tropska nevihta Mekhala. Ker je prva letos, so jo prebivalci poimenovali »Amang«. Beseda v jeziku tagalog, ki ga govori več kot polovica od 100 milijonov prebivalcev Filipinov, pomeni 'oče'. Naključje je, da bo nevihta s tem vzdevkom pozdravila svetega očeta in po vsej verjetnosti z obilnimi padavinami zalila njegovo mašo, ki naj bi potekala na odprtem, v parku Rizal v Manili, pred predvidoma 6 milijoni vernikov.

Panteon božanstev

Islam je prišel na filipinske otoke sredi 14. stoletja, kar je celih 200 let, preden so Španci tja prinesli katoliško vero, ki je postala dominantna. Še preden so se tam ustalile monoteistične vere, so imeli Filipinci panteon božanstev, duhov in demonov, ki so vladali rekam, goram, gozdovom in njivam. Imeli so kombinacijo animizma s kančkom­ budizma in hinduizma. V vsaki vasi je bil šaman, ki je z obredi in amuleti varoval ljudi in hiše pred nesrečo in sovražniki.

Težko se je izreči, ali je katoliška vera kakorkoli povezana s klimatskimi spremembami. Nihče tudi ne odpira razprave, ali je animizem boljša opcija za ohranjanje naravnega ravnovesja. Papežev obisk je bil nekaterim filipinskim kritikom povod za odpiranje vprašanja o povezavi med cerkvijo in korupcijo, ki je na Filipinih eden od neizogibnih dejavnikov globoke družbene nepravičnosti.

V naslovu članka nekega filipinskega dnevnika je bilo zapisano »ljudski papež«. Res se zdi, da je bil njegov obisk zaradi pozornosti do revnih, izkoriščanih in ogroženih, ki predstavljajo večino naroda, ki o sebi trdi, da »ima Jezusa raje kot vse drugo«, posvečen ljudstvu. V četrtek so verniki po več ur čakali na ulicah Manile, da bi vsaj od daleč videli papamobil na poti od letališča do rezidence. Mnogi so čakali tudi včeraj, ko je bil papež na poti do predsedniške palače, kjer se je sestal z Benignom S. Aquinom III.

Tudi na državniškem srečanju se je papež postavil na stran brezpravnih. V kritičnem tonu je od političnih voditeljev zahteval, naj bodo pošteni in naj se posvetijo izkoreninjenju revščine. Nato je z mrkim obrazom poslušal odgovor filipinskega predsednika, ki je v še bolj kritičnem tonu očital lokalnemu katoliškemu kleru, da ne sodeluje dovolj z vlado pri razkrivanju korupcijskih škandalov iz bližnje preteklosti. »Utegnili bi pomisliti, da bi cerkev lahko bila naša naravna zaveznica,« je povedal Aquino. Duhovništvo je obdolžil, da je tiho, ko gre za korupcijo, toda kritično, ko gre za njega samega. Tudi glede njegove plešavosti, ki se je zdela nekemu škofu neprimerna in je Aquina zato pozval, naj nosi ­lasuljo.

Čeprav je filipinski predsednik poudaril pozitivno vlogo cerkve pri odstranitvi nekdanjega diktatorja Ferdinanda Marcosa in je papeža označil za »glas združitve in ponovne oživitve«, je jasno, da glede vprašanja kontracepcije nimata podobnih stališč. Aquinova vlada se s klerom bojuje o zakonu, ki bi omogočal, da namenijo del proračuna za kontracepcijo. Papež je bil tudi tokrat proti. Družine je pozval, naj bodo »sveto mesto ­spoštovanja življenja«.

»Če bo prijatelj psoval mojo mamo, bo prejel udarec«

Papež Frančišek je presenetil brezdomne otroke v centru fundacije Anak-TNK, ko jih je včeraj nepričakovano obiskal na poti v katedralo. V zatočišču, ki ga je leta 1998 ustanovil neki jezuitski duhovnik, da bi pomagal »najrevnejšim med najrevnejšimi«, je nastanjeno okoli 300 otrok.

Na letalu na poti v Manilo je dal papež jasno vedeti, da ni Charlie. Vsaj ne popolnoma. Na novinarjevo vprašanje, kako gleda na tragedijo francoskega časopisa, je sveti oče odgovoril z obrambo svobode govora ter celo zatrdil, da ima vsakdo dolžnost govoriti skladno s svojim prepričanjem. Toda poudaril je tudi omejitve. »Prepričan sem, da se ne smemo odzvati z nasiljem. Vendar pa, če bo gospod Gasparri, moj veliki prijatelj, psoval mojo mamo, lahko pričakuje udarec – to je normalno.« Pri tem je pokazal na Alberta Gasparrija, ki organizira vsa potovanja svetega očeta.

Včeraj je papež Frančišek obiskal tudi mesto Tacloban, v katerem je tajfun Haiyan povzročil največ škode. Tako se je ponovno vrnil k temam, povezanim z »materjo naravo, sestro naravo«, kot se je izrazil. Tudi tu so veliko molili za hitrejše okrevanje po katastrofi. V središču pozornosti pa je bil zopet človek. Tisti, ki ustvarja in uničuje ter je uspešen v obeh vlogah.