Papež Frančišek na Kubi, potem še v ZDA

Papež Frančišek je za nekaj dni zapustil notranje bojišče v ustanovi, ki se še enkrat lomi ob starih dilemah, ostati kolikor je le mogoče daleč v preteklosti ali se vendarle prilagoditi novim časom. Ameriško turnejo začenja danes na Kubi, prihodnji teden bo obiskal še Združene države Amerike.

Obe državi, ki ju obiskuje, je lani usodno povezal, ko je posredoval v pogajanjih in dosegel začetek konca več kot polstoletne hladne vojne. Njegovi kardinali in škofi se v Rimu bolj kot z njegovim potovanjem ukvarjajo s pripravami na škofovsko sinodo in na morda odločilne spopade med močnim skrajno nazadnjaškim krilom, ki bi rad ohranil dosežke in vplive davnih stoletij, in morda malo bolj liberalnim krilom v svojih vrstah, ki se zaveda svetovnih sprememb in tudi nevarnosti, ki jih za ustanovo prinaša trmasto vztrajanje pri starem. Papež pa onkraj Atlantika žanje sadove svojega diplomatskega dela in se hkrati zavzema tudi za vsaj malo večji vpliv svoje institucije na stanje duha na Kubi in v Združenih državah Amerike.

Zlasti na Kubi, kjer se razmere po otoplitvi odnosov s severnimi sosedi neverjetno hitro spreminjajo, hkrati pa na prvi pogled vse ostaja pri starem, se bo papež dotaknil hudo občutljivih zadev. Po eni strani se bo zavzel za konec blokade, ki je ob vsem hudem, kar je povzročala Kubancem, vendarle ves čas po revoluciji hote ali nehote ohranjala pri življenju Castrov režim.

Njihov človek

Kakor je spodbudil pogajanja, ki so jih po prvi skrivni fazi zaokrožili lani decembra, bi zdaj lahko papež Bergoglio Američane prepričal, naj blokado prekličejo, odprejo trgovske poti in Kubancem odprejo vrata v svet. Analitiki so prepričani, da bi to lahko hitro spodneslo sistem, ki ga je vzpostavila družina Castro. Prehitrih sprememb pa si ta čas ne želi nihče, ne Washington ne uradna Havana, saj bi vajeti lahko hitro ušle iz rok.

Po drugi strani se bo moral papež vsaj malo zameriti tudi gostiteljem in jim povedati, da si Kubanci zaslužijo tudi kaj od tistega, kar je svet dosegel v zadnjega pol stoletja, ko so na Kubi nehali spremljati tehnološki napredek in so se oblastniki delali, kakor da sovjetski blok, ki jih je financiral, ni razpadel.

Prejšnja papeža, ki sta obiskala otok, Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., so imeli na Kubi za tujca iz drugačnega sveta, ki nikakor ne razume razmer na zahodni polobli. Sedanjega imajo za »svojega človeka«, saj prihaja iz Latinske Amerike in na vsakem koraku dokazuje, da so mu domače tudi socialne teme. Če ne bi bil »Latino«, pravijo v Havani in tudi drugod v Latinski Ameriki, se tudi ne bi zavzel za mir in sožitje, verjetno pa tudi ne bi vnesel toliko nemira med cerkvene vrhove, tudi latinskoameriške. Njegova zadnja turneja po Latinski Ameriki je vzbujala upanje na levi in na desni.

Tudi kubanska opozicija, ki v veliki večini živi na Floridi, si je od argentinskega papeža obetala več, kakor je letos pokazal v Boliviji ali Ekvadorju. Tudi Yoani Sánchez, po vsem svetu znana avtorica blogov, opozarja, da bi utegnil Castrov režim spretno izkoristiti papeževo nagnjenost k reševanju socialnih problemov in k obnavljanju odnosov s severn Ameriko, pri tem pa bi kubanska Cerkev in večji del prebivalstva, ki terja demokratizacijo, ostala praznih rok.

Nezadovoljna opozicija

Dame v belem, kakor sebi pravijo glasniki dovoljene opozicije, so nezadovoljne že od časa, ko so Američani po 54 letih nedavno odprli veleposlaništvo v Havani in jih na proslavo niso povabili, niti v ograjeni prostor ob veleposlaništvu jim niso dovolili vstopiti. Zdaj opozarjajo, da so oblasti pred papeževim prihodom sicer res izpustile iz zaporov več kot 3500 običajnih zapornikov, vendar so mimogrede aretirale nekaj ducatov ljudi, ki so se udeleželi demonstracij »belih gospa«.

Tisti del opozicije, ki ni odšel na tuje ali ni v zaporih, je pred papeževim prihodom dvignil glas tudi proti kardinalu Jaimeju Ortegi, češ da se ni nikoli odločno uprl režimu. Pojasnila, da so prav po kardinalovi zaslugi cerkve na Kubi ves čas ostale odprte, semenišča pa ostajala dejavna, se opoziciji zdijo neprepričljiva. Prepričani so, da bi prav kardinal lahko že zdavnaj izzval režim in s podporo nasprotnikom prispeval k drugačnemu političnemu ozračju.

Papež je Kubancem tik pred odhodom iz Rima poslal video poslanico, ki jo je prenesla tudi kubanska državna televizija. K vam prihajam, da bi z vami delil vero in upanje, jim je rekel. Prihajam kot misijonar usmiljenja, rad pa bi vas tudi spodbudil, da bi tudi vi postali misijonarji.

Katolikov je na Kubi, kjer po španskem zavojevanju in pokristjanjenju od prvotnega prebivalstva ni ostalo nič, razmeroma malo že iz časov pred revolucijo. Že takrat so imeli prebivalci afriških korenin svoja verovanja, ki so še danes prevladujoča, med belim prebivalstvom pa so pod ameriškim vplivom katolike preglasili protestanti, zdaj jih je vsaj dvakrat več kot katolikov. Aktivnih katolikov, ki vsaj občasno hodijo k maši je približno 600 tisoč, imajo pa trdno strukturo Cerkve s celo vojsko škofov in duhovnikov s kardinalom na čelu. Njihov politični vpliv je zadnja leta, posebej po prvem papeškem obisku na prelomu stoletja, precej večji ob religioznega vpliva med prebivalstvom.