Bratski objem katolikov in pravoslavnih v Havani

Papež Frančišek in patriarh Kiril sta se na zgodovinskem srečanju izrekla za obrambo vseh kristjanov, ki so preganjani.

Fri, 12.02.2016, 21:30; spremenjen: 23:19

Papež Frančišek in patriarh Kiril sta se na prvem srečanju na vrhu vzhodnega in zahodnega krščanstva po skoraj tisoč letih izrekla za obrambo vseh kristjanov, ki so preganjani in mučeni zlasti na Bližnjem vzhodu. Odločna sta nastopila proti splavu in se zavzela za tradicionalno družino moškega in ženske. Posebej sta poudarila, da se mora Evropa obraniti pred sekularizacijo, ostati mora krščanska.

Več kot dve uri sta se sinoči pogovarjala vrhovna poglavarja rimskokatoliške in pravoslavne cerkve papež Frančišek in moskovski patriarh Kiril. Srečala sta se na havanskem letališču José Martí, kamor sta priletela vsak s svojega konca sveta, potem pa odpotovala vsak na svojo stran. Frančišek v Mehiko, Kiril pa v Paragvaj in Brazilijo.

Ko so bili pogovori končani, sta šefa obeh cerkva, ki sta drug drugega ogovarjala z »vašo svetostjo«, ob navzočnosti kubanskega predsednika Castra podpisala skupno sporočilo o srečanju, ki so ga njuni sodelavci pripravljali zelo dolgo in podrobno. Nista se vpletala v teološki besednjak, iskala sta skupne imenovalce. Po podpisu sta povedala, da so bili njuni pogovori iskreni in bratski, zato pomenijo začetek novega obdobja v odnosih med zahodnim in vzhodnim krščanstvom. Sodelovanje se šele začenja, sta poudarila oba.

Bila sva krščena, brata sva, oba sva škofa, je poudaril papež Frančišek. Potem sta se cerkvena veljaka objela in trikrat poljubila. Zahvalila sta se kubanskemu predsedniku Raúlu Castru za gostoljubje in za dejavno pomoč pri pripravah na srečanje.

Pred Kirilom na vrhu pravoslavne cerkve ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen dejavno pogovarjati s šefom rimskokatoliške cerkve. Prejšnji patriarh Aleksej ni sprejemal dejstva, da je papež Janez Pavel II. po rodu Poljak, ki je poleg tega, da je pripadal Rusom vedno sovražni poljski cerkvi, prispeval tudi k rušenju berlinskega zidu in Sovjetske zveze, torej bi lahko prispeval tudi k rušenju pravoslavne cerkve.

Papežu Wojtyli, zdaj svetemu Janezu Pavlu, so v Moskvi posebej zamerili, ker je ves čas trmasto branil ukrajinsko katoliško cerkev, imenovano Grška katoliška cerkev, hkrati pa je prav v času naporov za srečanje s patriarhom iz Moskve v Rusiji ustanovil štiri rimskokatoliške škofije. To mu je zameril tudi tedanji metropolit Kiril, sedanji patriarh. Bil je v Rimu, sprejel ga je papež, pa mu nihče ni omenil, da je Wojtyla prav tedaj ukazal ustanovitev škofij v Rusiji. To je izvedel šele v Moskvi.

Pred drugim vatikanskim koncilom, ki je prinesel ekumenizem, je tudi v Rimu zbližanje preprečeval predvsem tako imenovani Petrov primat. V Rimu je to načelo, ki pravi, da da je papež prvi med vsemi kristjani, še vedno veljavno.

 

Adalberto Roque/AFP

Bila sva krščena, brata sva, oba sva škofa, je poudaril papež Frančišek. Potem sta se cerkvena veljaka objela in trikrat poljubila. Zahvalila sta se kubanskemu predsedniku Raúlu Castru za gostoljubje in za dejavno pomoč pri pripravah na srečanje.

Pred Kirilom na vrhu pravoslavne cerkve ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen dejavno pogovarjati s šefom rimskokatoliške cerkve. Prejšnji patriarh Aleksej ni sprejemal dejstva, da je papež Janez Pavel II. po rodu Poljak, ki je poleg tega, da je pripadal Rusom vedno sovražni poljski cerkvi, prispeval tudi k rušenju berlinskega zidu in Sovjetske zveze, torej bi lahko prispeval tudi k rušenju pravoslavne cerkve.

Papežu Wojtyli, zdaj svetemu Janezu Pavlu, so v Moskvi posebej zamerili, ker je ves čas trmasto branil ukrajinsko katoliško cerkev, imenovano Grška katoliška cerkev, hkrati pa je prav v času naporov za srečanje s patriarhom iz Moskve v Rusiji ustanovil štiri rimskokatoliške škofije. To mu je zameril tudi tedanji metropolit Kiril, sedanji patriarh. Bil je v Rimu, sprejel ga je papež, pa mu nihče ni omenil, da je Wojtyla prav tedaj ukazal ustanovitev škofij v Rusiji. To je izvedel šele v Moskvi.

Pred drugim vatikanskim koncilom, ki je prinesel ekumenizem, je tudi v Rimu zbližanje preprečeval predvsem tako imenovani Petrov primat. V Rimu je to načelo, ki pravi, da da je papež prvi med vsemi kristjani, še vedno veljavno.

Papež Kirilu: »Pokliči me in pridem. Kamorkoli.«

Ko sta se konec novembra leta 2014 srečala papež Frančišek in ekumenski patriarh iz Istanbula Bartolomej, je Jorge Mario Bergoglio poslal sporočilo moskovskemu patriarhu Kirilu. Povedal mu je, da bi se tako rad srečal z njim, da je pripravljen priti kamorkoli. »Pokliči me in pridem. Kamorkoli.«

Takrat so že potekala pogajanja, vatikanska diplomacija, ki jo je v Moskvi zastopal Ivan Jurkovič, je že intenzivno delala. Od Konstantinopla do Havane je bila dolga pot, trajala je skoraj tisoč let. Tako zadnje dni meljejo analitiki dogajanja za vatikanskim obzidjem, kjer držijo roko nad več kot milijardo katoliških vernikov, in v moskovski patriarhiji, ki pomeni dve tretjini vseh pravoslavnih vernikov na svetu, približno 150 milijonov jih je v Rusiji, dobrih 70 milijonov pa drugod. Ledena doba je bila tako dolga, da je v dogodek, kakršen je bilo današnje srečanje v Havani, komaj kdo še verjel.

Foto: Tony Gentile

Pred pol stoletja se je začel sedanji proces

Več kot devet stoletij je bilo zbližanje dveh strani, ki sta se simbolno ločili že veliko prej, ko sta šla brata Andrej in Simon, znan kot sveti Peter, vsakdo na svojo stran širit krščansko vero, nemogoče. Šele drugi vatikanski koncil pred pol stoletja je na katoliški strani obudil ekumenizem. Takrat se je začel proces, ki je bil sklenjen danes. Pavel VI. se je v Jeruzalemu leta 1964 srečal s patriarhom Atenagoro, voditeljem ekumenskega patriarhata iz Istanbula, ki nosi zastavo nekdanjega Konstantinopla, vendar v pravoslavni skupnosti Istanbul nima posebno velikega vpliva.

Dve tretjini pravoslavnih vernikov sodi pod moskovsko patriarhijo, ki ima od nekdaj močan vpliv v ruskih deželah. Zgodovina patriarhata je precej krajša od zgodovine Rima, središča zahodnega krščanstva. Patriarhijo so ustanovili šele leta 1589 pa tudi predhodna oblika, moskovska metropolija, je bila vzpostavljena šele leta 1448. Patriarha so ruski carji utišali v obdobju od 1700 do 1917, potem so mu zavladali še boljševiki, ki so ga odpravili od leta 1925 do 1943.

Predvsem po padcu boljševizma in razkroju Sovjetske zveze so pravoslavni dobili novo, večjo vlogo. Čeprav formalno niso del kremeljske politike, ruske uradne politike in patriarhata ni mogoče popolnoma ločiti, ko gre za politične ali strateške odločitve. Tudi Putinovih stikov s papežem ni mogoče popolnoma ločiti od priprav na srečanje papeža in patriarha. V obdobju, ko je Ruska pravoslavna cerkev po padcu boljševikov na ruskem prostranstvu večala svojo moč, je rimska katoliška centrala v Evropi (pa tudi v Latinski Ameriki) izgubljala, pridobivala pa je v Afriki.

Foto: Reuters

Sekularizacija pa je vendarle manjšala vpliv obeh krščanskih trdnjav v evropskem prostoru, tudi pravoslavnega patriarhata v ne več boljševiški Rusiji. Na območjih, ki niso krščanska, se preganjanje kristjanov nikakor ni oziralo, ali gre za pravoslavne ali katolike, oboji namreč veljajo za nevernike.

Skupna sporočila obeh cerkva

V Rimu in Moskvi so se zelo spretno izognili obračunavanju zaradi najspornejše vatikanske politike, tako imenovanega Petrovega primata. Temu se Vatikan najbrž ne bo nikoli zares odrekel, saj bi s tem priznal nesmisel svojega sistema, ki temelji na piramidnem ustroju in papeški nadvladi nad vsemi kristjani. Tudi Moskva seveda ne bo nikoli sprejela, da bi o njenih vernikih odločala tuja država s sedežem v Rimu. Skupno sporočilo ni teološko. Osredotočilo se je na težave preganjanih kristjanov na Bližnjem vzhodu, na sekularizacijo, ki je problem tako katolištva kot pravoslavstva, med temeljne teme so postavili obrambo življenja, zakona in družine. V Grški katoliški cerkvi, uniatih, ki priznavajo papeža in so hudo trpeli v času Sovjetske zveze, pa so prepričani, da jih bo Vatikan »prodal«, ker zanj niso več zanimivi, kakor so bili do zdaj.

Prijavi sovražni govor