Paradoks v Pjongjangu

V Kimovih najbližjih sodelavcih se skriva upanje, da se bo kriza končala brez katastrofe.

pet, 13.10.2017, 10:00

Ko so Ri Jong Hoja vprašali, kaj si misli o Trumpovem vzdevku »Rocket Man«, je odgovoril: »Smilijo se mi njegovi sodelavci.«

Kdo bolje pozna svojega nasprotnika? Ameriški predsednik severnokorejskega voditelja ali obratno? Donald Trump morda misli, da mu o Kim Džong Unu ni treba vedeti kaj več od tega, kar že (ne) ve. Če bi sodili po ljudeh, ki obdajajo Kima in oblikujejo njegovo politiko do ZDA, bi lahko kaj hitro ugotovili, da se največji paradoks sedanje krize skriva v srcu Pjongjanga.

Člani severnokorejskega vodstva so namreč izobraženi in izvrstno poznajo ZDA. Ko nanjo naslovijo silovite grožnje, ki letijo prek Tihega oceana, so te pravzaprav zelo dobro odmerjene in skrbno umeščene v pogojne stavke, tako da je mogoče iz njih vedno razbrati tudi izhod iz na videz brezizhodnega položaja.

Vzemimo za primer intervju z zunanjim ministrom Ri Jong Hojem, ki ga je v sredo objavila ruska časopisna agencija Tass. Seveda iz vsega, kar je povedal Kimov vodja diplomacije, sevajo grožnje, kot je, »da bi bilo zdaj prav, da ZDA plačajo ceno, saj vsi naši vojaki, pa tudi ves svet, vztrajajo pri tem, da se z Američani dokončno obračuna z ognjenim viharjem, ne pa z ­besedami«.

Ko pozorno preberemo vse, kar je Ri govoril ruskim novinarjem, pri čemer je pogovor začel z opombo, da bodo 12. oktobra zaznamovali 69. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Pjong­jangom in Moskvo, ima vse, kar je bilo izrečenega na račun Bele hiše, dodaten odmev. Ri med drugim meni, da bi si morala Rusija prizadevati za to, da bi imela na vzhodni meji močno sosedo, ki je sposobna ohranjati ravnovesje jedrskih sil v odnosih z ZDA, vendar ob tem za sedanjo napetost ni okrivil zgolj Američanov.

Pogajalec

»Velik del odgovornosti nosijo tudi druge države, ki so glasovale za sprejetje 'resolucije o sankcijah', ki so jo skuhale ZDA,« je, denimo, dejal Ri Jong Ho in tako svojo ost obrnil proti Rusiji in Kitajski, ki ne le da nista z vetom ustavili sprejetja resolucije, temveč sta celo glasovali za njeno sprejetje. Resda je to bila spremenjena verzija, a so si v Pjongjangu to kljub vsemu tolmačili kot dejstvo, da sta jima omenjeni državi obrnili hrbet.

»Naše načelno stališče je, da ne bomo privolili v pogajanja, katerih tema bi bilo naše jedrsko orožje,« je poudaril Ri Jong Ho v pogovoru s Tassovo novinarsko ekipo pod vodstvom generalnega direktorja Sergeja Mihailova. Na vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi vendarle razmislili o začetku dialoga z Washingtonom, je odgovoril: »Kot smo že večkrat ponovili, bi se morale ZDA odreči svoji sovražni politiki in ustaviti jedrske grožnje Demokratični ljudski republiki ­Koreji.«

V nasprotju z očetom Kim Džong Ilom, ki v resnici ni poznal Zahoda in je bil pogosto odvisen od zunanjepolitičnih ocen kitajskega političnega vodstva, se Kim Džong Un opira na sodelavce. Eden teh je Ri Jong Ho. Že iz dejstva, da mu je maja lani zaupal dolžnost zunanjega ministra, prejšnji konec tedna pa ga uvrstil med polnopravne člane politbiroja Delavske stranke, je mogoče razbrati paradoksalnost mladega voditelja in njegovega odnosa do zunanjega sveta.

»Na to dolžnost je bil imenovan zato, da bi deloval kot pogajalec,« je poudaril Gary Samore, bivši ameriški diplomat in strokovnjak za preprečevanje širjenja jedrskega orožja v Harvardovem centru za znanost in mednarodne odnose. »Njegova specializacija je pogajanje z Američani.«

Kimov drugi glas

Samore je Rija prvič srečal leta 1994, ko sta se udeležila skiciranja sporazuma med Pjongjangom in vlado takratnega predsednika Billa Clintona o zamrznitvi jedrskega programa. Zapomnil si ga je po smislu za humor in kreativni izbiri besed, s katerimi bi na najboljši možen način prenesel sporočilo svojega vodstva, ne da bi ob tem podcenjeval samega sebe.

»Če ne bi na ovratniku suknjiča nosil rdeče priponke s podobama pokojnih voditeljev Kim Il Sunga in Kim Džong Ila, bi ga lahko v njegovih vrhunsko izdelanih oblekah in s svilenimi kravatami imeli za južnokorejskega direktorja družbe,« je povedala kolegica Barbara Demick, avtorica izvrstne knjige Nič, kar bi zavidali: preprosto živ­ljenje v Severni Koreji.

Čeprav je Delavska stranka na veliko prisegala na socializem, je Severna Koreja razredna družba. Enainšestdesetletni Ri Jong Ho je bil rojen v družini komunistične elite. Njegov oče Ri Mjong Dže je bil namestnik direktorja partijskega oddelka za organizacijo in vodenje, ki je skrbel za kadrovanje na najobčutljivejših mestih v državi, bil je tudi urednik v KCNA, tiskovni agenciji, ki ima status ministrstva.


Severnokorejski zunanji minister Ri Jong Ho. Foto: Jewel Samad/AFP

Ri je študiral angleški jezik na Univerzi za tuje jezike v Pjong­jangu, njegov konjiček pa je bila ameriška zgodovina. Ne le da izvrstno govori angleško, Ri prav tako dobro pozna politično zavest ameriških predsednikov, katerih spomine je proučeval do najmanjših podrobnosti. Kot diplomat je služboval na severnokorejskih veleposlaništvih v Zimbabveju in Švedski, nato je bil veleposlanik v Veliki Britaniji, kjer je živel z ženo in hčerjo. 

Sin je moral resda ostati v Pjongjangu, kot določa severnokorejska praksa, s katero organsko povežejo diplomate z domovino, a širok spekter njegovih stikov s tujimi kolegi, vključno z ameriškimi akademskimi delavci in južnokorejskimi diplomati, je od nekaj opozarjal na posebno samozavest, značilno za posameznike, ki imajo poseben status pri vladajoči družini.

Ri Jong Ho je precej več od megafona za oddajanje severnokorejske propagande. Je drugi glas Kim Džong Una, s kakršnim bi utegnil vodja govoriti, ko bo kljub vsemu vzpostavljen dialog z Washingtonom ali Seulom. Prav v paradoksu, ki ga simbolizira severnokorejski zunanji minister, se skriva največje upanje, da se bo kriza na Korejskem polotoku kljub vsemu končala brez katastrofe. Kima namreč obdajajo ljudje, ki izvrstno poznajo svet, in to tako vzhodni kot zahodni.

Kako dobro Ri Jong Ho pozna tudi Trumpa, se je pokazalo, ko so ga novinarji v New Yorku vprašali, kaj si misli o vzdevku »Rocket Man«, ki ga je ameriški predsednik nadel severnokorejskemu voditelju. »Smilijo se mi njegovi sodelavci,« je odgovoril. 

Prijavi sovražni govor