Paznik iz Auschwitza na zatožni klopi

V koncentracijskem taborišču postane človek kriv, tudi če je zgolj kolesce v pogonu.

Thu, 11.02.2016, 12:45

Danes se na deželnem sodišču v Detmoldu, mestu v nemški pokrajini Severno Porenje-Westfalija, začenja proces proti 94-letnemu upokojencu Reinholdu Hanningu, ki je bil za časa nacistične Nemčije pripadnik enot SS in več kot leto dni paznik v osrednjem nacističnem uničevalnem koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Tožilstvo ga bremeni pomoči pri umoru 170.000 ljudi. Hanning priznava, da je bil paznik v Auschwitzu, zanika pa, da bi bil vedel za poboje taboriščnikov, kaj šele da bi bil moril sam.

Prostovoljec Waffen-SS

Hanning se je rodil leta 1921. V rosni mladosti je postal član Hitlerjugenda in se z devetnajstimi leti prostovoljno javil v enote Waffen-SS, ki je bila paravojaška organizacija Hitlerjeve Nacionalsocialistične delavske stranke Nemčije (NSDAP). SS, ki je bila prvotno ustanovljena kot Hitlerjeva osebna straža, je vodil Hitlerjev tesni sodelavec Heinrich Himmler. Odgovorna je bila za številne zločine, vodila je koncentracijska taborišča in po vojni so jo zavezniška sodišča uvrstila med zločinske organizacije.

Hanning je bi paznik v Auschwitzu med januarjem 1943 in junijem 1944, kjer je izvrševal različne naloge: iskal je ubežnike, varoval selekcije, ki so potekale na končni železniški postaji v taborišču, in spremljal taboriščnike na njihovi poti v plinske celice.

Umor več sto tisoč madžarskih judov

Samo med majem in julijem leta 1944 so nacisti v Auschwitz-Birkenau v živinskih vagonih prepeljali več sto tisoč judov iz Madžarske, ki so jih razložili na končni železniški postaji v taborišču in tam tudi izvedli selekcije, ki so odločile o njihovi nadaljnji usodi: bodisi takojšen odhod v plinske celice bodisi delo v taborišču. »Skoraj vse so neposredno po njihovem prihodu zaplinili,« pripoveduje vrhovni državni tožilec Andreas Brendel, ki zastopa obtožnico proti Hanningu. »Naša podmena je, da so navzoči pazniki izvajali podporna dejanja,« dodaja. Dokazov, da bi bil Hanning moril lastnoročno, tožilstvo nima.

Po mnenju tožilstva našteta podporna dejanja več kot zadoščajo za obsodbo na podlagi kaznivega dejanja pomoči pri umoru. Še do pred kratkim so nemška sodišča termin »pomoč« razlagala ozko: za obsodbo je bilo obtoženemu treba dokazati pomoč pri natančno določenem, konkretnem umoru. To je bilo težko, saj je bila večina prič mrtvih.

Povojna Nemčija je sodila komaj komu

Posledica takšne ozke razlage je bila, da so v povojnih desetletjih v Nemčiji sodno preganjali samo tiste naciste, ki so množične umore bodisi ukazali, ki so bili vodstveni delavci koncentracijskih taborišč, ki so sami morili ali ki so se »odlikovali« s še posebej grozljivimi ravnanji.

To je nazadnje privedlo do tega, da je bil v povojni Nemčiji obsojen komaj kdo. Konkretno: od okoli 6500 pripadnikov SS, ki so službovali v Auschwitzu, jih je zahodnonemško pravosodje obsodilo 29, vzhodnonemško pa 20. Podlaga takšnega ravnanja je bilo naziranje, po katerem so bili skorajda vsi nacistični zločinci samo brezvoljni Hitlerjevi ali Himmlerjevi pomagači, ki so bili v zločine, ki so jih zagrešili, tako rekoč prisiljeni.

Spremenjeno pravno naziranje

Spremembo v pravni presoji lepo ilustrira usoda Oskarja Gröninga, »knjigovodje iz Auschwitza«, ki so ga lani obsodili na štiriletno zaporno kazen zaradi pomoči pri umoru 300.000 ljudi. Gröning je bil med drugim zadolžen za preštevanje denarja, ki so ga pazniki odvzeli taboriščnikom ob njihovem prihodu v taborišče. Če so ga lani obsodili, je tožilstvo proti istemu Oskarju Gröningu še leta 1985 ustavilo preiskovalni postopek z obrazložitvijo, da ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Gröningu niso mogli dokazati pomoči pri umoru, ker, kot je takrat zapisalo državno tožilstvo iz Frankfurta na Maini, »ni bila podana vzročna zveza med njegovimi dejanji in uničevalnim delovanjem« taborišča.

Citirano pravno naziranje se je spremenilo šele na procesu proti ukrajinskemu esesovcu in taboriščnemu pazniku Ivanu (Johnu) Demjanjuku. Tudi njemu niso mogli dokazati nobenega konkretnega zločinskega dejanja v  uničevalnem taborišču Sobibór, pa ga je münchensko deželno sodišče leta 2011 kljub temu obsodilo pomoči pri umoru 28.000 judov. Pri tem je sodišče jasno poudarilo, da brez sodelovanja posameznih kolesc uničevalna mašinerija kratko malo ne bi delovala. Uničevalna taborišča so bila okolja, ki so bila sama po sebi usmerjena k izničevanju človeških življenj. In tudi če je bil posameznik zgolj kolesce v tem uničevalnem pogonu, ga je mogoče obtožiti pomoči pri umoru.

»V Auschwitzu človek ni smel sodelovati«

V nemškem pravosodju se je v tej zvezi uveljavil stavek kölnskega kazenskega pravnika Corneliusa Nestlerja, ki je odigral pomembno vlogo pri sodni obravnavi zločinov, zagrešenih med holokavstom. Stavek se glasi: »V Auschwitzu človek ni smel sodelovati.« Pika! Kdor je to kljub temu počel, je izgubil nedolžnost in postal kriv.

Zato je danes mogoče na zatožno klop posesti tudi nacistične pomočnike, ki sami osebno niso zagrešili nobenega zločina. Natančneje, obtožiti je mogoče vsakogar, ki je služboval v koncentracijskem taborišču – tudi paznike, kuharje ali, na primer, medicinsko osebje.

Poleg Reinholda Hanninga v Nemčiji na sojenje čakajo še trije nekdanji uslužbenci koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Kdaj se bodo začeli procesi v Kielu, Neubrandendurgu in Hanauu, še ni znano.

Štirideset sotožnikov

Poleg državnega tožilstva v procesu proti Reinholdu Hanningu sodeluje še 40 sotožnikov, ki jih zastopa 14 odvetnikov. Po besedah tiskovne predstavnice sodišča Anneli Pauline Neumann so med njimi »tako preživeli kakor sorodniki preminulih. Prihajajo iz Izraela, Kanade, Združenih držav Amerike, Nemčije, Madžarske in Velike Britanije.« Za proces vlada izredno zanimanje. Za obiskovalce in za medije je zato v sodni dvorani na voljo 60 mest.

Osiveli Reinhold Hanning ima danes še komaj kaj skupnega z mladim Reinholdom Hanningom izpred sedemdestih let, pripadnikom SS in taboriščnim paznikom v Auschwitzu. Tudi njegovo zdravje ni najboljše. Zdravnik, ki mu je sodišče zaupalo presojo, je odločil, da je zgolj omejeno sposoben spremljati proces, zaradi česar posamezno zasedanje sodišča ne sme trajati dlje kot dve uri. Do 20. maja, ko naj bi se sojenje predvidoma končalo, je sodišče razpisalo dvanajst obravnav.

Kaznivo dejanje pomoči pri umoru ne zastara, zato starost obdolženca zanj ne igra nobene vloge, razlaga vrhovni državni tožilec Andreas Brendel. Kakšno kazen bo zahteval za Reinholda Hanninga, je za zdaj še skrivnost. Razkril jo bo šele med svojim sklepnim govorom. Višina predlagane kazni je odvisna od poteka procesa, dodaja. V splošnem pa vendarle velja, poudari Andreas Brendel: »Kdor pomaga pri umoru, mora računati z zaporno kaznijo v trajanju najmanj treh let.«

Prijavi sovražni govor