Tiskane izdaje
Pred nekaj več kot desetimi leti, 30. julija 2005, je Masud Džandžua, mož Amine Masud Džandžua, »izginil« skupaj s svojim prijateljem Faisalom Farazom, medtem ko sta bila skupaj na poslovni poti. Po mesecih negotovosti, v katerih Amina Masud Džandžua ni vedela, kaj se je zgodilo z njenim možem, je prek nekdanjih zapornikov izvedela, da se njen mož nahaja v rokah represivnega aparata. »Odkar je bil zaprt, je mojega moža videlo najmanj pet zapornikov, ki so bili izpuščeni. Dva nekdanja zapornika sta ga videla v kampu Hamza v Ravalpindiju. Povedala sta mi, da je bil moj mož skupaj z njima v celici. Povedala sta, da je bila njihova celica boljša od ostalih. V celici so imeli posteljo, uro na steni, revije in knjige. To pomeni, da so takrat dobro ravnali z njim,« pove Džandžua. Kdaj je nazadnje kateri izmed izpuščenih zapornikov videl njenega moža? »Nazadnje so mojega moža videli novembra lani. Tisti zapornik, ki ga je videl, ni vedel, kje so se nahajali. Ni vedel, v katerem mestu je bil zaprt. A povedal mi je, da je bil moj mož dobro razpoložen. Povedal mi je, da je dobrega zdravja,« pravi Džandžua. Ravno te najbolj sveže informacije ji dajejo upanje, da bo še kdaj videla svojega moža.
Čeprav je minilo že več kot deset let, odkar je bil Masud Džandžua, oče treh otrok, dveh sinov in hčere, zaprt, njegova žena še vedno ne ve, zakaj je bil zaprt. Po aretaciji niso njenega moža nikoli privedli pred sodnika. Nikoli ni bil ničesar obtožen. Nikoli ni bil obsojen. Ker v vseh teh letih člani represivnega aparata niso nikoli priznali, da se Masud Džandžua nahaja v njihovih rokah, je tudi on postal eden izmed tisočih samovoljno zaprtih ljudi, ki so »izginili« v pakistanskih zapornih centrih. V vseh teh letih Amina Masud Džandžua nikoli ni dobila od pristojnih oblasti dovoljenja, da bi obiskala svojega moža.
Seznam s skoraj 2.300 imeni
Potem ko je njen mož »izginil« v drobovju represivnega aparata, se je Amina Masud Džandžua odločila, da se bo kot aktivistka borila za njegovo izpustitev in za izpustitev vseh »izginulih«. Ustanovila je nevladno organizacijo Obramba človekovih pravic, prek katere pomaga tistim družinam »izginulih«, ki hočejo po pravni poti doseči izpustitev svojih najbližjih. Ker »izginuli« v veliki večini primerov izhajajo iz najrevnejšega sloja prebivalstva, si njihove družine ne zmorejo priskrbeti odvetnikov, zaradi česar je vsaka pomoč dobrodošla. Prek svoje organizacije, ki združuje skupino odvetnikov, ki pro bono zastopajo žrtve represivnega aparata, je Džandžua vložila že 749 peticij za izpustitev »izginulih«.
Na njenem seznamu oseb, ki so v preteklih letih »izginile« v času, ko so bile zaprte s strani represivnih sil, je zbranih nekaj manj kot 2.300 posameznikov. Čeprav so na njenem seznamu tudi posamezniki, ki niso bili zaprti v okviru pakistanske vojne proti talibskim skupinam, je največje število »izginulih« ravno posledica operacij, ki jih represivne sile izvajajo proti upornikom, ki se nahajajo na območjih ob meji z Afganistanom. »To število konstantno narašča. Na njem so posamezniki iz vseh štirih provinc, največ jih je iz provinc Hajber-Pahtunhva in Pandžab. Največje število, nekaj manj kot polovica, jih prihaja iz Hajber-Pahtunhve in plemenskih območji, kjer potekajo spopadi,« pove Džandžua.
Prvi primeri »izginulih«, ki so bili kasneje vključeni v njen seznam, so se pojavili po 11. septembru 2001. Najstarejši primeri so iz leta 2001. Zadnji primer se je zgodil pred nekaj tedni. V vseh letih pakistanske »vojne proti terorju« - tako Džandžua - izstopajo predvsem tri obdobja, v katerih so represivne sile intenzivirale samovoljno zapiranje ljudi. »Veliko ljudi je izginilo leta 2003. Nekateri so bili nato premeščeni v Guantanamo. Zelo slabo je bilo tudi leta 2009, ko se je začela vojaška operacija v Svatu. Ko so začeli operacijo, so dejali, da bo to operacija za mir in rekonstrukcijo, a dejansko niso prinesli miru. Samovoljno so zaprli veliko ljudi. Zadnje obdobje, v katerem se je povečalo število izginulih, traja od začetka lanske operacije Zarb-e-Azb v Severnem Vaziristanu. V tem letu smo registrirali že 80 izginulih«, pove Džandžua.
Prepričana je, da je število »izginulih«, ki so zbrani na njenem seznamu, občutno nižje od dejanskega števila »izginulih«, saj so vanj vključeni le tisti posamezniki, katerih družine zberejo pogum, da se izpostavijo. Ker člani represivnega aparata grozijo družinam, ki so izgubile svoje najbližje, se družine bojijo zaprositi za pomoč. »Bojijo se priti k nam, ker jim vojska stalno grozi. Vojska jim grozi, da bodo njihovim zaprtim družinskim članom sodili na novih vojaških sodiščih, če bodo o teh primerih govorili v medijih. Zaradi tega se ljudje bojijo oditi na sodišča. Bojijo se priti k nam,« pravi Džandžua.
Sistematično mučenje
Med ljudmi, ki so »izginili« v zapornih centrih represivnega aparata, so ljudje iz najrazličnejših poklicev - od navadnih delavcev in kmetov do odvetnikov, novinarjev, inženirjev in zdravnikov. Ker nihče izmed njih nikoli ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje, je nemogoče ugotoviti, zakaj so jih člani represivnega aparata zaprli.
Ali je mogoče v vseh primerih »izginulih« z gotovostjo trditi, da se nahajajo v rokah represivnega aparata? Ali niso nekateri posamezniki morda »izginili« kot žrtve navadnega kriminala? »V večini primerov obstajajo priče, ki so potrdile, da so te ljudi odpeljali člani varnostih sil. Članom varnostnih sil je vseeno, če jih nekdo vidi, ko nekoga odpeljejo. Včasih sredi belega dne, na tržnici, odvzamejo prostost ljudem. Ne bojijo se odzivov. Kaj naj pravzaprav naredimo? Lahko le jočemo in odidemo na policijo ali na sodišče, kjer vprašamo po teh ljudeh. A policija potem mesece ne odgovori na naše prošnje. Zaradi tega se nikogar ne bojijo,« pove Džandžua.
Na podlagi informacij, ki so jih v preteklih letih podali tisti »izginuli«, ki so bili izpuščeni iz zapornih centrov, je mogoče sklepati, da člani represivnega aparata sistematično mučijo »izginule« v času zasliševanj. »Mučenje, psihično in fizično, se ponavadi izvaja v prvih mesecih po aretaciji. Ne dovolijo jim [samovoljno zaprtim], da zaspijo. Ne dovolijo jim, da se umijejo. Nekatere privežejo na strop in jih pustijo viseti. Nekatere so mučili z elektrošoki. Nekaterim so iztrgali nohte. Ponavadi mučenje in zasliševanja trajajo prve tri ali štiri mesece po aretaciji. Potem zapornike pustijo, da vegetirajo kot rastline,« pravi Džandžua.
Neraziskane smrti
Džandžua potrdi tudi številne smrti med »izginulimi«. Izmed nekaj manj kot 2.300 ljudi, ki so na njenem seznamu, jih je 105 umrlo v času, ko so bili v rokah represivnega aparata. Razlogi za te smrti so neznani. »Varnostne sile ne izvajajo obdukcij. Ko pokličejo starše ali sorodnike preminulega, da prevzamejo truplo, jih prisilijo, da podpišejo papirje, v katerih se morajo starši in sorodniki zavezati, da ne bodo o tem govorili v medijih in da ne bodo poskusili po pravni poti iskati pravice proti varnostnim silam. Če družina preminulega želi prevzeti truplo, mora podpisati te papirje. Vsi podpišejo, ker so v tistem trenutku bolečine preveč šibki, da bi se uprli,« pove Džandžua, prepričana, da je zaradi tovrstnega pritiska na družine »izginulih« dejansko število tistih, ki so umrli v času, ko so bili zaprti, precej višje.
Zaradi tega pritiska ni bil do sedaj preiskan niti en primer smrti »izginulih«.
Izpuščeni
V preteklih letih je bilo veliko »izginulih« tudi izpuščenih, s čimer so represivne sile priznale, da so se ti »izginuli« dejansko nahajali v njihovih zapornih centrih. Od tistih nekaj manj kot 2.300 ljudi, ki so na Džandžuijnem seznamu, je bilo izpuščenih približno 600 ljudi. »Nekatere izmed njih so [člani represivnega aparata] izpustili kar nekje ob cesti in jim rekli naj odidejo domov. Nekaterim so se opravičili in jim priznali, da niso storili nič nezakonitega. Nekaterim so dejali, da jim je žal, ker so jih zaprli,« pravi Džandžua. »Tudi če se opravičijo, to ni dovolj. Uničili so življenja teh ljudi. V zaporih so nekatere ljudi tako mučili, da so ti komaj še ostali normalni. Poleg tega je te ljudi še vedno strah, saj jih varnostne sile še vedno nadzorujejo. Varnostne sile ohranjajo stik z nekdanjimi zaporniki in jim povedo, da jih še vedno spremljajo.« V nekaterih redkih primerih se je celo zgodilo, da so bile osebe, ki so že bile samovoljno zaprte, čez nekaj časa na prostosti ponovno zaprte. »Ko je nekdo, ki je izginil, izpuščen, ostaja v konstantni nevarnosti, da bo ponovno zaprt,« zatrdi Džandžua.
Aktivizem kot terapija
Navkljub številnim grožnjam, ki jih je prejela v preteklih letih, je Amina Masud Džandžua trdno odločena, da bo nadaljevala s svojim bojem. »Nočejo [varnostne sile], da nadaljujem z bojem. Nekoč mi je en brigadir pakistanske vojske dejal, da bodo uničili mojo organizacijo. Rekel mi je, naj ne hodim na proteste. Rekel mi je, naj ne hodim do Združenih narodov. Rekel mi je, da če bom nadaljevala s svojim delom, me čakajo posledice,« se spominja. Zaradi takšnih groženj je pisala notranjemu ministru in zahtevala varnostnike. »Uredili so mi varovanje. Rekla sem jim, da opravljam delo, ki je v javno dobro. Rekla sem, da skrbim za ljudi, za katere bi morali oni skrbeti. Dali so mi policista. Spremlja me že tri leta. A tudi potem so mi grozili. Enkrat so me na dan predvajanja dokumentarca o našem boju poklicali na moj mobilni telefon in mi rekli, da je zelo nevarno zame, če grem kam. Zagrozili so mi, da me bodo morda ubili.«
Čeprav ji ni uspelo doseči izpustitve svojega moža, ji ni žal, da se je odločila za pot aktivizma. »Naš boj je uspešen. Približno 600 ljudi je bilo izpuščenih,« pove, prepričana, da je tudi pritisk na oblasti, ki ga izvaja njena organizacija, pripomogel k temu, da so se te izpustitve zgodile. Poleg tega je prepričana, da je takšen boj pomagal tudi vsem družinam »izginulih«, ki so se angažirale v boju. »Ko se družine angažirajo v konstruktivni dejavnosti, se rešijo depresije. Zelo težko se je soočati z bolečino, ki nastane, ko izgubiš nekoga, ki ga imaš rad. A vidim ljudi, ki se angažirajo. Počutijo se veliko bolje kot tisti, ki ostajajo doma. Tisti, ki ostajajo doma, so na anti-depresivih in hodijo na svetovanja k psihiatrom. Tudi jaz sem bila depresivna. Moji otroci so se prestrašili, ko so videli, kaj se je dogajalo z mano. A odkar sem ustanovila organizacijo, sem vedno zaposlena, vedno izvajamo kampanjo. Naredili smo veliko korakov naprej in dosegli dobre rezultate. Počutim se veliko bolje. Vidim luč na koncu tunela.«
