Tiskane izdaje
Zaradi vojaške ofenzive proti talibom je bil 25-letni Mohamed Irfan decembra 2009 prisiljen zapustiti svoj dom. »Naše vasi je vojna najbolj prizadela,« pove Irfan, misleč na vasi plemena Alihel na plemenskem območju Orakzaj. Ko so borci pakistanskega talibskega gibanja TTP pred leti zavzeli tisti predel, se spominja Irfan, so se vaščani razdelili med njihove podpornike in nasprotnike. Lokalni talibski poveljnik Mula Gul Zaman je izhajal iz Alihela, prav tako večina njegovih borcev. Na drugi strani so stali lokalni plemenski voditelji, ki so zahtevali umik talibov. Z likvidacijami provladnih plemenskih starešin so talibi sčasoma prevzeli nadzor. »Talibi so nadzorovali ceste. Tam so pregledovali ljudi. Tiste, ki so jih sumili, da podpirajo vlado, so ustrelili ali jim prerezali grlo. To so naredili pred ljudmi,« pravi Irfan.
Po skoraj sedmih letih, odkar je zapustil svojo vas, se je letos prvič pojavila možnost, da se vrne. V procesu vračanja razseljenih družin na obmejna plemenska območja, s katerih je vojska pregnala talibe, so vojaški predstavniki začeli izdajati dovoljenja za vrnitev tudi v nekatere predele Orakzaja. Čeprav vojska prebivalcem Alihela še ni izdala dovoljenja, je Irfan prepričan, da so varnostne razmere dovolj stabilne za vrnitev. Letos poleti je na skrivaj že obiskal svojo vas. »Naša hiša je povsem uničena. Večina hiš v vasi je uničenih zaradi bombardiranja. Vodnjaki so uničeni. Električni drogovi so podrti. Sadovnjaki so uničeni. Vse je zaraščeno,« pove, medtem ko na zaslonu svojega telefona kaže fotografije, ki jih je posnel med obiskom. Tisto, kar ni uničila vojna, je uničila narava. Tamkajšnji domovi so narejeni iz posušenega blata, zato jih je treba vzdrževati, a ker tega v zadnjih letih nihče ni mogel storiti, so zidovi počasi začeli razpadati.
Mohamed Irfan iz Orakzaja. Foto: Vasja Badalič
Vračanje v uničene vasi
Po podatkih, ki jih je zbrala pisarna za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), je marca lani zaradi vojne zunaj svojih domov živelo 303.791 družin iz sedmih plemenskih območij. Če upoštevamo, da družine v povprečju štejejo šest članov, je bilo na začetku lanskega leta notranje razseljenih približno 1.823.000 ljudi. Največ jih je prišlo iz Severnega Vaziristana, Južnega Vaziristana in Hajberja, ostali pa iz Orakzaja in Kurama. Velika večina je začasno zatočišče našla pri sorodnikih in prijateljih, manjšina pa v šotoriščih, ki so bila postavljena ob večjih mestih v bližini plemenskih območij, na primer v Pešavarju, Hanguju in Banuju.
Sredi marca lani so pakistanske oblasti začele postopen proces vračanja razseljenih družin na območja, ki jih je vojska označila za varna. Do sredine letošnjega avgusta se je na svoje domove vrnilo že nekaj več kot milijon ljudi. Preostali razseljenci, okrog 800.000 ljudi, še vedno čakajo, da vojska dovoli njihovo vrnitev. Po načrtih pakistanskih oblasti naj bi se že do konca tega leta vse razseljene družine vrnile na svoje domove, kar pa je zaradi približevanja zime neuresničljiv cilj.
Vojska je začela izdajati dovoljenja tudi za vrnitev v predele Južnega Vaziristana, od koder so bili prebivalci razseljeni že v času vojaške ofenzive leta 2009. »Varnostne razmere so se izboljšale. Ljudem so dovolili, da se vrnejo v naselja na ravninskih predelih. Na hribovite predele, kjer je vojska postavila svoje postojanke, ne dovolijo vrnitve,« pove Zafar Vazir, novinar iz Južnega Vaziristana, ki si je letos poleti ogledal predele, kamor naj bi se razseljenci vrnili. »V Lado vojska dolgo časa ni dovolila vračanja, ker od tam prihajajo vsi najpomembnejši voditelji TTP. Iz tistih krajev sta bila oba nekdanja voditelja TTP Beitula Mesud in Hakimula Mesud. Pleme Mesud je podpiralo TTP. Večina borcev TTP je bila iz tega plemena,« pove Vazir. Tudi Kan Said Sadžna, trenutni vodja talibske skupine iz Južnega Vaziristana, ki se je pred pakistansko vojsko zatekla čez Durandovo črto v Afganistan, prihaja iz Lade.
Po dolgih letih vojne so vasi v Južnem Vaziristanu, kamor se vračajo razseljenci, opustošene. »Hiše so uničene. Ljudje živijo v šotorih. Imajo veliko problemov. Ni bazarja. Ni osnovne infrastrukture. Ni elektrike. Ni vodovoda. Prenova vodovoda poteka, a za zdaj morajo ljudje nositi vodo iz potokov,« pove Vazir, ki ocenjuje, da se je v tiste predele Južnega Vaziristana vrnila le okrog tretjina prebivalcev. Domačini se najbolj pritožujejo nad vojsko, ki izvaja strog nadzor. »Nadzorne točke so največji problem. Vojska je postavila veliko nadzornih točk. Ustavljajo ljudi, jih zaslišujejo in preiskujejo. Zaradi tega pot med vasmi vzame veliko časa,« pravi Vazir. Pri tem doda, da si večina razseljencev, ki so se vrnili v svoje vasi, zaradi neprimernih pogojev za bivanje želi nazaj v mesta, kjer so živeli v času, ko so bili razseljeni.
Iz šotorišča v šotorišče?
Družina Ikbala Afridija iz naselja Nala Kadžuri na plemenskem območju Hajber je bila prisiljena zapustiti svoj dom leta 2009. V tistem obdobju je vojska šele začela izvajati operacije proti tamkajšnjim talibskim skupinam, predvsem proti Islamski vojski, ki ji je poveljeval Mangal Bah Afridi. Ta skupina je nadzorovala tudi Nalo Kadžuri. »Hitro smo morali zbežati. Skoraj vse smo pustili za seboj. Vzeli smo le zlato in denar,« pove Ikbal Afridi, ki ima svoje podjetje za prodajo avtomobilov.
Ikbal Afridi iz Hajberja. Foto: Vasja Badalič
Po približno sedmih letih bivanja v najetem stanovanju v pešavarski četrti Hajatabad se je Ikbal na začetku letošnjega leta vendarle vrnil v domačo vas, a le začasno, saj je njegova hiša povsem uničena. »Skoraj vsi vaščani so še vedno v Pešavarju. Ker so premožni, si lahko tu najamejo stanovanja. Vsaka družina je poslala nazaj v vas le po enega člana, da nadzoruje prenovo hiš,« pove Afridi, ki ocenjuje, da je približno polovica hiš v vasi povsem uničenih. Dodaja, da so se v Hajber doslej vrnile le tiste družine, ki si ne morejo privoščiti najema stanovanja v Pešavarju ali kakem drugem mestu. »Le revni se vračajo. Vrnili so se le tisti, ki so bili prisiljeni zapustiti Džalozaj [šotorišče za razseljene družine v bližini Pešavarja]. Ko so oblasti zaprle šotorišče, so se morali vrniti. Ti ljudje nimajo denarja za najem stanovanja. Nimajo denarja za prenovo hiš. Zato zdaj živijo v šotorih v svojih vaseh,« pove Afridi.
Vse družine, ki so se vrnile domov, naj bi prejele nekaj manj kot 300 evrov enkratne denarne pomoči in 84 evrov za transport in hrano za obdobje prvih šestih mesecev po vrnitvi. Poleg tega naj bi družine, katerih domovi so bili povsem ali delno uničeni, prejele tudi denarno pomoč za prenovo. V okviru raziskave, ki služi pakistanskim oblastem kot podlaga za določanje tega, katerim družinam pripada finančna pomoč za prenovo domov, je bilo ugotovljeno, da je bilo na območjih, ki jih je vojska že razglasila za dovolj varna za vrnitev, povsem uničenih kar 71 odstotkov domov, preostalih 29 odstotkov je bilo delno uničenih. Lastniki prvih so upravičeni do približno 3360 evrov pomoči, lastniki drugih pa do 1344 evrov.
Čeprav je vlada obljubila, da bo z denarno pomočjo podprla prenovo porušenih in poškodovanih domov, so doslej le redki dejansko prejeli to pomoč. Ikbal pravi, da tam, kjer živi, te denarne pomoči ni prejela še nobena družina. Nekatere družine so po vrnitvi od UNHCR prejele šotore, tako da imajo za zdaj vsaj platneno »streho« nad glavo. »Če bo vlada dejansko priskrbela denar za prenovo, se bomo vrnili. Če bodo priskrbeli le šotore, bomo ostali v Pešavarju. Ne moremo živeti v šotoru,« pove 26-letni Mohamed Iljas, doma iz Alihela v Orakzaju. Po njegovem mnenju bo potrebno dve ali tri leta prenove, da se življenje v vasi vrne v stare tirnice. Mohamed je z družino zapustil rojstno vas konec leta 2009. Odtlej je najprej tri leta bival v Kohatu, nato pa se je preselil v Pešavar. Pravi, da so vsa ta leta prejemali humanitarno pomoč. »Vsak mesec smo prejeli hrano v vrednosti kakšnih 30 ali 40 dolarjev. Le redko se je zgodilo, da nismo dobili te pomoči, ko so nastali zastoji pri razdeljevanju,« pove Iljas, ki je zaposlen kot programski direktor v pešavarski podružnici Centra za raziskave in varnostne študije (CRSS).
Mohamed Iljas iz Orakzaja. Foto: Vasja Badalič
