Tiskane izdaje
Navajeni smo brati zgodbe o zločinih tistih skupin, ki so jih »zahodne« militaristično-politične elite določile za svoje sovražnike, precej redkejše pa so zgodbe o zločinih tistih, ki jih »zahodne« elite izberejo za svoje podizvajalce v »vojni proti terorju«. Eden izmed takih podizvajalcev je pakistanski represivni aparat, ki v svoji okrutnosti ne zaostaja za talibskimi skupinami.
»To je moj brat Iršad. Zaprli so ga 20. februarja 2012,« pove Hanifula, droben, zaskrbljen mož, ki v rokah drži bratovo sliko. Stala sva pred pešavarskim višjim sodiščem, kjer je tistega dne Hanifula ponovno prosil sodne oblasti, da mu pomagajo pri iskanju brata, ki je »izginil« v času, ko je bil samovoljno zaprt s strani pakistanskega represivnega aparata.
Zakaj je bil Iršad samovoljno zaprt? »Približno pet mesecev preden so ga zaprli je Iršad odšel z mamo in sestro v Afganistan. Sestra se je poročila z enim talibom, zato sta jo z mamo odpeljala tja. Po šestih dneh v Afganistanu sta se mama in Iršad vrnila domov. Sestra je ostala pri možu. Ko sta se mama in Iršad vrnila, se ni nič zgodilo. A kasneje so ga zaprli,« razloži Hanifula, prepričan, da je bil njegov brat zaprt ravno zaradi te talibske povezave. Čeprav - tako Hanifula - brat nikoli ni bil dejaven v nobeni talibski skupini, je bil zaprt, ker je bila njegova družina prek poroke povezana z enim talibom. Kdo je zaprl njegovega brata? Kako je potekala aretacija? »Nekega dne so brata poklicali člani obmejnih enot. Rekli so mu, naj pride opleskat bungalov poveljnika obmejnih enot. Moj brat je pleskar. Ko je prišel tja, so ga zaprli,« pravi Hanifula, ki z imeni in čini navede tiste, ki so zaprli njegovega brata. To so bili trije člani obmejnih enot - sepoj Islamudin, subidar Naval Ali in subidar Amin.
Eno leto in pol so člani obmejnih enot nezakonito držali Iršada v svojem zaporu v Kharu, mestu, ki leži na plemenskem območju Badžaur. Brez obtožnice, brez sojenja, brez dokazov o njegovi krivdi, brez obsodbe je Iršad pristal v nemilosti ene izmed številnih vej pakistanskega represivnega aparata. V tistem letu in pol, ko so Iršada imeli v svojih rokah člani obmejnih enot, je Hanifula še imel stik z bratom. »Nekajkrat sva govorila po telefonu. Dejal je, da ga pretepajo. Dejal je, da ga hočejo prisiliti, da podpiše priznanje, da je sodeloval pri umoru nekih ljudi. Takrat sem šel večkrat do članov obmejnih enot in jih prosil za bratovo izpustitev. Tja sem šel tudi s plemenskimi starešinami, ki so jamčili, da je brat nedolžen. Člani obmejnih enot so mi vedno govorili, da ga bodo izpustili jutri, jutri, jutri,« pove Hanifula. A namesto do izpustitve je prišlo do dramatičnega preobrata - nekega dne so člani obmejnih enot preprosto dejali, da se brat ne nahaja pri njih. Iršad je »izginil«. Od takrat naprej Hanifula nima več nobene novice o bratu. Ne ve, kje se nahaja. Ne ve, ali je sploh še živ. V primeru, da je še živ, je Iršad letos dopolnil 24 let.
»Izginuli«
Mlajši brat Alama Gira, Azrar Kan, rojen leta 1983, je bil samovoljno zaprt pred več kot petimi leti - 21. julija 2009 - v naselju Saidu Šarif, ki se razteza tik ob Mingori, glavnem mestu območja Svat na severozahodnem delu Pakistana. Zaprt je bil po ofenzivi, ki jo je tistega leta tam izvedla pakistanska vojska. »V času ofenzive smo bili razseljeni. Za nekaj mesecev smo odšli v Mardan. Ko smo se po ofenzivi vrnili na naš dom, so se pri nas prikazali policisti. Od mame so zahtevali, naj jim izroči svojega sina, mojega brata. Rekli so ji, da je osumljen sodelovanja s talibi,« pravi Alam Gir, ki ob tem tudi navede imeni dveh policistov, ki sta sodelovala pri aretaciji. To sta bila policista Šakil in Kifajat s policijske postaje v Saidu Šarifu. V času Azrarove aretacije so bili z njima tudi drugi policisti z iste policijske postaje. »Brata so odpeljali na policijsko postajo, kjer smo ga lahko nekaj časa obiskovali,« se spominja Alam Gir. A po dveh mesecih je prišlo do preobrata - policija je sporočila, da je brat »izginil«. Od takrat naprej Alam Gir ne ve, ali je njegov brat še živ. »Od takrat ga nismo več videli. Mama vedno sprašuje po njem, a nimamo nobene informacije,« pravi Alam Gir.
Ko se v zapornih centrih pakistanskega represivnega aparata odločijo, da samovoljno zaprte posameznike spremenijo v »izginule«, ti posamezniki postanejo povsem odrezani od zunanjega sveta. Ker stiki z zunanjim svetom niso več dovoljeni, sorodniki zapornikov ne vedo, kje so njihovi najbližji zaprti. Ne vedo, v kakšnih pogojih živijo. Ne vedo, v kakšnem zdravstvenem stanju so. Ne vedo, če so sploh še živi. Čeprav je Alam Gir poskusil prek peticije, ki jo je naslovil na pešavarsko višje sodišče, sprožiti postopke, ki bi pripomogli k temu, da bi našel svojega brata, se zaenkrat še ni nič premaknilo. Ko je poskusil sprožiti tožbo proti policistoma za katera trdi, da sta odgovorna za bratovo »izginotje«, je doživel pritiske s strani policije. »Hočejo, da podam prijavo proti neznanim storilcem, ne pa proti policistoma. Hočejo me prisiliti v to,« pravi Alam Gir, ob tem pa zatrdi, da se tem pritiskom zaenkrat uspešno upira.
Koliko znaša skupno število ljudi, ki so »izginili« v tajnih zapornih centrih v času pakistanske različice »vojne proti terorju« ? Ker se številne družine bojijo, da bodo v primeru prijave »izginotja« svojih najbližjih družinskih članov razjezili člane represivnega aparata, tiste prijave, ki so bile podane, ne odražajo dejanskega števila »izginulih«. Zaradi tega ni mogoče vedeti, kolikšno je število zaprtih. Obstajajo le delni podatki, ki temeljijo na prijavah družin, ki so zbrale pogum, da se javno izpostavijo. V juniju 2012, na primer, je na podlagi prijav svojcev in preiskave teh primerov pešavarsko višje sodišče prišlo do podatka, da je bilo takrat samovoljno zaprtih 1035 posameznikov. Sodišče je ukazalo oblastem, naj zapornike nemudoma osvobodijo. A čeprav so oblasti kmalu zatrdile, da so bili vsi ti samovoljno zaprti posamezniki že izpuščeni, se je kasneje izkazalo, da je bilo najmanj 895 ljudi še vedno zaprtih.
V letošnjem letu je tudi talibska stran podala svojo oceno, koliko civilistov je trenutno samovoljno zaprtih. V letošnjih spodletelih mirovnih pogajanjih z vlado so talibi predložili seznam 763 civilistov, večinoma sorodnikov talibov, ki naj bi bili po krivem zaprti. Poleg tega naj bilo bilo zaprtih tudi okrog 4.000 talibskih borcev.
Štiri leta zapora za pastirja
»Zastopal sem več kot 300 družin, katerih člani so 'izginili'. Večina jih izhaja iz Svata. Na teh primerih delam že od leta 2007 naprej,« pove odvetnik Mohamed Arif Džan. Po njegovi oceni je skupno število teh primerov, ki so jih prevzeli tudi nekateri drugi odvetniki, okrog 2000. Za svoje primere, v katerih je brezplačno zastopal družine »izginulih«, Džan pravi, da lahko dokaže, da so za »izginotje« teh ljudi odgovorni člani represivnega aparata - vsi ti ljudje so »izginili« v času po odvzemu prostosti. »Včasih pridejo [člani represivnega aparata] sredi belega dne v hišo in pred pričami odpeljejo osumljenca, ki potem 'izgine'. Včasih pridejo ponoči na dom. V nekaterih primerih se je osumljenec sam predal policiji, ko je izvedel, da ga iščejo, a nato je 'izginil', ko je bil v njihovih rokah,« oriše Džan nekatere primere.
Kdo pa so tisti, ki jih represivni aparat samovoljno zapira? Ali je mogoče ugotoviti, ali gre dejansko za talibe ali za nedolžne civiliste? Džan pravi, da je med zaprtimi zagotovo veliko ljudi, ki so bili člani talibskega gibanja. A v primerih, ki jih je spoznal od blizu, je naletel tudi na civiliste, ki so bili zaprti zgolj zaradi tega, ker so bili na ta ali oni način v stiku s talibi. »Nekoč so zaprli zdravnika, ker je nudil zdravstveno oskrbo talibskim borcem. Zaprli so tudi nekega kmetovalca, ker je skrbel za živino na posestvu, ki je bilo v lasti nekega taliba. Ta kmet je bil izpuščen po štirih letih. Štiri leta ni imel stika z družino,« pripoveduje Džan. Poleg tega se Džan spominja tudi primera, v katerem je represivni aparat samovoljno zaprl frizerja, ki je strigel talibe. A verjetno največ, pravi Džan, je takih primerov, v katerih so »izginili« bližnji družinski člani ali sorodniki talibov. Ponavadi člani represivnega aparata zapirajo družinske člane talibov, ker hočejo izsilili predajo talibov, ki jih iščejo.
Džan priznava, da je znotraj razmerij moči, v katerih represivni aparat deluje onkraj zakona, njegovo delo povsem brezpredmetno, zgolj simbolično. Če je nekdo izpuščen iz zapora, ni izpuščen zaradi njegovega odvetniškega angažmaja, ampak zaradi tega, ker so se člani represivnega aparata tako odločili. Moč represivnega aparata Džan nakaže tudi s primeri, v katerih so člani tega aparata na sodišču pod prisego zatrdili, da se nekateri »izginuli« posamezniki ne nahajajo v njihovih zapornih centrih. »A kasneje so bili ti posamezniki izpuščeni ravno iz njihovih zaporov. Skrajni čas je, da se kaznuje te, ki dajejo lažne izjave,« pravi Džan.
Ali je Džan v času, ko je zastopal družine »izginulih«, naletel na kakršnekoli pritiske s strani represivnega aparata? »Na začetku noben odvetnik ni hotel prevzeti teh primerov. Ko sem prevzel prvi primer, so mi prijatelji svetovali, naj si namestim posteljo kar v knjižnici pešavarskega višjega sodišča, tako da bom tam varen, ker mi ne bo treba hoditi ven na ulico. Eden izmed sodnikov mi je svetoval, naj ne sprožam tožb proti članom varnostnih sil, za katere smo imeli dokaze, da so sodelovali pri samovoljnem zapiranju. A do sedaj nisem imel nobenih problemov. Nihče me ne omejuje. Nihče ne izvaja pritiska name,« z nasmeškom pove Džan. Čeprav je v preteklih letih tudi nekaj drugih odvetnikov prevzelo te primere, v odvetniških krogih še vedno obstaja strah pred tem, da stopijo v konflikt z represivnim aparatom. Džan se - na primer - spominja primera, v katerem je zastopal brata nekega odvetnika. V tistem primeru so odvetnikovega brata represivne sile zaprle zaradi njegovega sodelovanja v talibskem gibanju. In ker je bil tisti odvetnik preveč prestrašen, da bi zastopal lastnega brata, je primer prevzel Džan.
Epidemija »srčnih zastojev«
Čeprav je izjemno težko raziskovati najhujše zlorabe članov represivnega aparata, so v preteklih letih nevladne organizacije za človekove pravice in pakistanski mediji poročali tudi o stotinah izvensodnih eksekucijah, ki naj bi jih izvedli člani represivnih sil. Prvi večji val dokumentiranih izvensodnih pobojev, ki so bili izvedeni v »vojni proti terorju«, se je zgodil po ofenzivi, ki jo je leta 2009 vojska izvedla na območju Svat. Po podatkih, ki jih je zbrala Komisija za človekove pravice Pakistana (HRCP), je bilo v manj kot letu dni po ofenzivi na svaških ulicah najdenih 282 trupel - na najbolj krvav dan so našli skupno 48 trupel. Ti pokoli so bili izvedeni v času, ko je tisto območje nadzorovala vojska, zaradi česar so bili tako domačini s tistega območja kot predstavniki navladnih organizacij prepričani, da je zanje odgovorna vojska, ki je »čistila« območje preostanka upornikov in njihovih simpatizerjev.
Drugi večji val pobojev je bil zaznan v letu 2012, ko so se odvržena trupla domnevnih upornikov, ki so bili predtem samovoljno zaprti, pričela prikazovati v Pešavarju in okoliških naseljih. Ti primeri so se odvijali po naslednjem ključu: člani represivnih sil so najprej aretirali posameznika, včasih kar sredi belega dne, pred pričami, nato so ga skrivaj držali zaprtega na neznani lokaciji, kjer je »izginil«, kasneje pa je bilo truplo tega posameznika, ponavadi z znaki mučenja, najdeno na kakšni ulici. Na primer, avgusta 2012 je direktorat za človekove pravice pešavarskega višjega sodišče poročal, da se je v tistih poletnih tednih prikazalo 26 trupel. Kasneje se je na sodišču oglasilo še več članov družin, ki so trdili, da so bili njihovi samovoljno zaprti sorodniki umorjeni in odvrženi na cesti. Do konca leta 2012 se je nabralo več kot 100 takih primerov. Na zahtevo pešavarskega višjega sodišča so policisti sprožili preiskavo teh primerov. A čeprav so predstavniki policije zagotovili, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, zato da pridejo na sled storilcem teh likvidacij, do sedaj ni bil razrešen niti en primer.
Posebna zgodba so številni samovoljno zaprti, domnevni talibi, ki umirajo »naravne smrti« v ujetništvu represivnega aparata. Številni mladi ujetniki, večinoma stari od 20 do 40 let, serijsko umirajo zaradi - tako zatrjujejo predstavniki represivnega aparata - zastoja srca. A ker nihče ne opravlja obdukcije teh ljudi, ki naj bi umrli zaradi zastoja srca, je nemogoče zagotoviti, da gre resnično za zastoje srca. Represivni aparat ne omogoča izvedbe obdukcije tistih, ki umrejo v njihovih zaporih, prav tako pa se temu izogibajo družine, katerih člani so umrli. »Prestrašene družine, ki prejmejo trupla svojih najbližjih, nikoli ne zahtevajo obdukcije, zato da bi ugotovili vzrok smrti. Strah je prevelik,« pove odvetnik Džan.
Frekvenca, s katero se dogajajo ti »zastoji srca«, je izjemna. Po štetju pakistanskega časopisa The News je do letošnjega junija kar 225 domnevnih talibov v času ujetništva umrlo zaradi »zastoja srca«. Tudi v letošnjem poletju se tovrstne smrti dogajajo zelo pogosto. Mladi ujetniki umirajo zaradi »zastoja srca« praktično vsak teden, a ne po eden, ampak »v paketu«, po dva ali trije hkrati. Na primer, letošnjega 20. julija so trije samovoljno zaprti, domnevni talibi, zaradi »zastoja srca« umrli v vojaškem zaporu v Kohatu. Manj kot teden dni kasneje, 26. julija, so člani represivnega aparata sporočili, da sta zaradi »zastoja srca« umrla še dva domnevna taliba, ki sta bila v njihovem ujetništvu. Nekaj dni kasneje, 2. avgusta, še tri nove žrtve »zastoja srca«. Kasneje, 8. avgusta, še dve novi žrtvi. Sledilo je dolgih petnajst dni premora, vse do 23. avgusta, ko so predstavniki represivnega aparata sporočili, da so trije domnevni uporniki umrli zaradi »zastoja srca.«
»Vprašali smo vojaške predstavnike, zakaj prihaja do toliko zastojev srca. A vojska nima odgovorov. Dejali so nam le, da so bili ti ljudje pod stresom. Da so bili bolani,« pove Rahimula Jusufzaj, urednik pešavarske izpostave časopisa The News. Ker so natančno spremljali primere »zastoja srca« in objavljali skupne seštevke teh primerov, se je Isa Kanhel, novinar, ki za The News poroča iz Svata, soočil s pritiski s strani vojske. »Vojska je bila zelo jezna, ker smo objavljali te podatke. Večina teh, ki so umrli, je bila iz Svata. Rekli so Isi, naj preneha objavljati te podatke,« pove Jusufzaj.
Zločini »v dobri veri«
Letošnjega maja se je pa pešavarskem sodišču zgodil prelomen dogodek - prvič je bil obsojen policist, ki je sodeloval pri samovoljni aretaciji. Policist Aršad Kan, ki je sodeloval pri »izginotju« Kairura Rehmana, prebivalca plemenskega območja Badžaur, je bil obsojen na tri leta zaporne kazni. Takšna obsodba je še vedno unikum v pakistanski »vojni proti terorju«. Člani represivnega aparata, še posebej vojaki, so še vedno lahko skoraj povsem brez skrbi v primerih, ko zlorabljajo svojo moč. »Ko član vojske zagreši zločin, je podvržen vojaški interni preiskavi. Vojska tudi trdi, da sodijo svojim članom. A nikoli nam ne povedo, kaj se tam dogaja. Nikoli nam ne povedo, kaj so ugotovili v njihovih preiskavah,« pove Nasrin Azhar, predstavnica HRCP.
Čeprav se že v preteklosti članom represivnega aparata ni bilo treba bati kazenskega pregona, je z novim »proti-terorističnim« zakonom, ki ga je pakistanski parlament sprejel julija letos, vzniknila nova doba, v kateri je vsem članom represivnega aparata zagotovljena formalna podlaga za nekaznovano zlorabljanje moči v njihovem »boju proti terorizmu«. Nov »proti-teroristični« zakon, imenovan Zakon za zaščito Pakistana, zagotavlja imuniteto članom oboroženih sil in članom »civilnih oboroženih sil« (policije), saj jih varuje pred kakršnokoli odgovornostjo »za dejanja, ki jih v dobri veri storijo med opravljanjem svojih dolžnosti.« Ta imuniteta za zlorabe, ki jih bodo v prihodnosti »v dobri veri« storili člani represivnega aparata, bo tako preprečila žrtvam njihovega nasilja, da poiščejo pravico na sodiščih.
V dodatnem srhljivem zasuku, ki ga prinaša novi zakon, je artikulirano, da tožilcem ne bo več potrebno dokazovati krivde obdolžencev, ki se bodo na sodišču znašli zaradi sodelovanja v »terorističnih« organizacijah. V novem zakonu je namreč formulirano, da se bo za tistega, ki bo priprt na podlagi »proti-terorističnega« zakona, že vnaprej predpostavljalo, da je »vpleten v izvajanje vojne ali vstaje proti Pakistanu, razen če ne bo dokazal svoje nevpletenosti v tem kaznivem dejanju«. V nasprotju z načelom o domnevi nedolžnosti so torej sedaj osumljenci »terorizma« že vnaprej krivi, vse dokler ne dokažejo svoje nedolžnosti.
»Na žalost so inspiracijo za ta zakon iskali pri ZDA in drugih državah, ki se pri boju proti terorizmu ne ozirajo na človekove pravice,« pravi Nasrin Azhar. »Vojska razlaga, da smo v vojni in da je zato potreben ta zakon. V veljavi bo naslednji dve leti. Potem bomo videli, ali bodo podaljšali to obdobje.« Kako je vladajoča koalicija argumentirala sprejem tega zakona? »Rekli so, da so teroristi postali tako močni, da terorizirajo sodnike, terorizirajo priče, tako da nihče noče pričati proti njim. Ko varnostne sile ujamejo terorista, niti takrat, ko je povsem jasno, da gre za terorista, ne morejo najti prič, ki bi pričale proti njemu. Priče povedo, da niso videle ničesar. Celo policisti se bojijo pričati, saj je bilo v preteklih letih pobitih veliko policistov. Zaradi tega se je vojska pritoževala. Rekli so, da so v ofenzivi v Svatu aretirali veliko ljudi in jih pripeljali na sodišče, a so bili skoraj vsi izpuščeni, ker si nihče ni drznil pričati proti njim. Sodniki pa so bili tiho, ker so prejemali grožnje.«
Kako široko podporo je imel ta zakon v parlamentu? »Zakon je imel široko podporo. Poleg vladne koalicije je zakon podprla tudi največja opozicijska stranka, Ljudska stranka Pakistana,« pove Nasrin Azhar.
