Tiskane izdaje
Afganistanski državljan Fakir Mohamed, 33, oče osmih otrok, sedmih hčera in sina, se je rodil v Pešavarju, mestu na severozahodu Pakistana. Njegovi starši so zapustili Afganistan na začetku sovjetske okupacije v 80. letih prejšnjega stoletja. Zaradi serijskih vojn v domovini − sovjetske okupacije, postsovjetske državljanske vojne, talibske strahovlade in evro-ameriške okupacije − je Fakir Mohamed vse svoje življenje preživel v Pešavarju. Tu dela kot dnevni delavec. Tu si je ustvaril dom in družino. Le enkrat, pred štirimi leti, se je z družino vrnil v domovino. »Takrat smo prišli nazaj, ker so vsakemu beguncu, ki se je vrnil, dali 100 dolarjev pomoči. Vrnili so se le zaradi denarja. V Afganistanu smo bili le en dan. Takoj smo prišli nazaj v Pakistan, ker smo vedeli, da v Afganistanu ni služb,« pove Fakir Mohamed. V času evro-ameriške okupacije je pod okriljem Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) potekala masovna repatriacija afganistanskih beguncev v domovino. Vsi afganistanski begunci, ki so bili registrirani v Pakistanu, so ob vrnitvi v domovino prejeli denarno pomoč, ki naj bi jim olajšala vključitev v novo okolje. Z upanjem, da se bodo varnostne razmere v Afganistanu izboljšale, se je od leta 2002 do letos pod okriljem UNHCR približno 3,9 milijona beguncev vrnilo v domovino. A zdaj, ko se nasilje v Afganistanu vse bolj povečuje, je jasno, da se je del teh beguncev − tako kot družina Fakirja Mohameda − že vrnil v Pakistan.
Tistim afganistanskim beguncem, ki so se po repatriaciji že vrnili v Pakistan, pakistanske oblasti ne izdajajo več registracijskih kartic, ki beguncem omogočajo zakonito bivanje v Pakistanu. S tem hočejo preprečiti, da bi se begunci vračali v Pakistan. Že leta 2006 so prenehale izdajati registracijske kartice novim prišlekom, kar pomeni, da so vsi, ki so se v Pakistan vrnili, prisiljeni tu bivati nezakonito. Tudi člani družine Fakirja Mohameda ob vrnitvi niso dobili novih registracijskih kartic. A kljub temu da nimajo urejenega statusa, se jim je v preteklih štirih letih uspelo izogniti deportaciji. »Ko nas ustavijo policisti, zahtevajo dokumente. Če jih nimaš, te lahko zaprejo za 15 dni in deportirajo. Če imaš denar, jim lahko plačaš podkupnino. Že več kot desetkrat sem jo plačal. Ponavadi zahtevajo od 1000 do 1500 rupij [od 8,70 do 13 evrov, op. a.]. Kadar pri sebi nimam toliko denarja, se zadovoljijo tudi z 200 ali 300 rupijami [od 1,70 do 2,60 evra]. Včasih nimam pri sebi nič denarja. Takrat jih prosim, naj me spustijo. Pokažem jim roke in jim rečem, da sem reven delavec,« pravi Fakir Mohamed, ki zasluži od 100 do 150 evrov na mesec.
»Ko nas ustavijo policisti, zahtevajo dokumente. Če jih nimaš, te lahko zaprejo za 15 dni in deportirajo. Če imaš denar, jim lahko plačaš podkupnino,« pravi Fakir Mohamed. Foto: Vasja Badalič
Letos se je pakistanska protibegunska politika zaostrila − policija je povečala število racij, v katerih lovi neregistrirane afganistanske državljane. »Čedalje težje je. Ves čas nas nadlegujejo. Vedno bolj grobi so. Ko policija izvaja racije, zbežimo, ker se bojimo deportacije. Mojega bratranca so pred kratkim ujeli. Najprej so ga zaprli za 11 dni, nato pa deportirali. A hitro se je vrnil v Pešavar, ker ima tu družino in delo,« pove Fakir Mohamed. V šali doda, da je prečkanje Durandove črte, porozne, slabo nadzorovane meje, ki ločuje Pakistan in Afganistan, tako preprosto, da se tisti, ki so deportirani, lahko vrnejo v Pešavar še pred kamionom, ki jih je peljal na mejo za deportacijo.
Sistematična persekucija najšibkejših
Po treh desetletjih in pol zaporednih vojaških obračunov v Afganistanu velik del afganistanske populacije ostaja permanentno razseljen onkraj meja svoje domovine. S približno 2,6 milijona registriranih beguncev, ki so se zatekli predvsem v Pakistan in Iran, je afganistanska begunska populacija trenutno druga največja na svetu, takoj za sirsko. V Pakistanu živi približno 1,6 milijona registriranih afganistanskih beguncev. Poleg tega − ocenjujejo pakistanske oblasti − naj bi bilo v Pakistanu od milijona do milijona in pol neregistriranih afganistanskih državljanov. Velika večina registriranih beguncev, nekaj manj kot milijon, živi na paštunskih obmejnih območjih z Afganistanom, v provinci Hajber-Pahtunhva in na plemenskih območjih.
Letos so pakistanske oblasti povečale represivne prijeme proti afganistanskim beguncem. Po lanskem talibskem napadu na pešavarsko vojaško javno šolo, v katerem je bilo ubitih nekaj manj kot 150 ljudi, je pakistanska politična elita, tako na državni kot na lokalni ravni, kot krivce za slabe varnostne razmere v državi identificirala afganistanske begunce, ki naj bi se vključevali v talibsko gibanje. Le tri dni po napadu na vojaško javno šolo je Pervez Hatak, provincijski prvi minister v Hajber-Pahtunhvi, sklical izredno sejo provincijske vlade, na kateri je zahteval takojšnjo − v enem mesecu − odstranitev vseh afganistanskih beguncev. Kasneje je pakistanska vlada vrnitev afganistanskih beguncev v domovino vključila tudi v svoj nacionalni akcijski načrt, v katerem je definirala nove protiteroristične ukrepe. Represija nad begunci je tako postala del pakistanske različice »vojne proti terorju«.
Pod pretvezo, da so afganistanski begunci krivi za slabe varnostne razmere v državi, so pakistanske oblasti letos povečale število hišnih racij in aretacij, ki merijo na neregistrirane afganistanske državljane. Od začetka leta do konca julija so pakistanske sile aretirale skupno 7266 afganistanskih državljanov v provinci Hajber-Pahtunhva. S stopnjevanjem pritiska je represivni aparat prisilil številne neregistrirane afganistanske državljane − moške, ženske in otroke, ki niso nikoli bili člani nobene uporniške skupine − v vrnitev v domovino. Po podatkih, ki jih je zbrala Mednarodna organizacija za migracije (IOM), se je od začetka leta do prvega tedna v juniju samo čez mejni prehod Torham približno 77.000 neregistriranih afganistanskih državljanov vrnilo v domovino. To je osemkrat več kakor v istem obdobju lani.
V raziskavi UNHCR, ki je zajela okrog 10.800 afganistanskih državljanov, ki so se v domovino vrnili v prvih treh mesecih letos, so zapisali, da se jih je približno 41 odstotkov vrnilo zaradi strahu pred aretacijo in deportacijo, okrog 30 odstotkov pa zato, ker so naselja, kjer so živeli, zaprle pakistanske oblasti. »Racije se še vedno izvajajo, a razmere so se nekoliko umirile. Ni več toliko nadlegovanja kot na začetku leta. Mi smo oblasti opozorili, da ni vsak Afganistanec nezakonito v Pakistanu. Tisti, ki so registrirani, ne smejo biti nadlegovani, saj tu bivajo zakonito,« pove Dunja Aslam Kan, tiskovna predstavnica pisarne UNHCR v Islamabadu.
»Spontane vrnitve«
Med tistimi, ki so se letos vrnili v Afganistan, so tudi starši Mohameda Asifa, ki so se v Pakistan zatekli leta 1979, tik pred začetkom sovjetske okupacije. Mohamed Asif, 26, potrdi, da je trenutno zelo težko za afganistanske begunce v Pakistanu. »Po napadu na pešavarsko vojaško šolo nas je policija začela intenzivno nadlegovati. Enkrat so izvedli racijo v naši hiši. Aretacije so postale rutina. Ko smo odhajali od doma in ko smo se vračali iz službe, so nas policisti vedno ustavljali in zahtevali podkupnine. Brat je bil enkrat aretiran. Priprli so ga za 15 dni. Potem so ga deportirali, a se je kmalu vrnil. V nekem trenutku je bilo moji družini vsega dovolj. Niso več hoteli plačevati podkupnin,« pove Mohamed Asif, oče dveh sinov. Takšne vrnitve v Afganistan so definirane kot »spontane vrnitve«.
»Aretacije so postale rutina. Ko smo odhajali od doma in ko smo se vračali iz službe, so nas policisti vedno ustavljali in zahtevali podkupnine. V nekem trenutku je bilo moji družini vsega dovolj,« pove Mohamed Asif (prvi z leve). Foto: Vasja Badalič
Ali so člani Asifove 27-članske razširjene družine imeli registracijske kartice? »Vsi so bili brez dovoljenja za bivanje. Leta 2007 so se vrnili v Afganistan, da bi dobili denar, ki so ga takrat dali vsem vračajočim beguncem. A po šestih ali sedmih mesecih so se vrnili v Pakistan, ker ni bilo služb v Afganistanu. Ko so se vrnili, niso prejeli novih registracijskih kartic,« razloži Mohamed Asif, ki trenutno biva v Pakistanu na podlagi polletnega delovnega vizuma.
Po letošnji »spontani vrnitvi« v Afganistan se je razširjena družina Mohameda Asifa naselila v Džalalabadu, glavnem mestu province Nangarhar. »Tam so najeli tri hiše. Starejši brat ima stalno delo kot električar. Sinu je kupil motorikšo, tako da je sin postal voznik motorikše. Pravijo, da so varnostne razmere tam zelo slabe. Mesto nadzorujejo vladne sile, okolico imajo pod nadzorom talibi,« pove Mohamed Asif.
Novim beguncem zaprta vrata
Nur Aga, 28, pravi, da policija nadleguje tudi begunce, ki so registrirani. »To je odvisno od policistov. Nekateri nas nadlegujejo, čeprav imamo potrdilo o registraciji. Ti vedno najdejo neki vzrok. Pred enim letom so aretirali mojega 15-letnega nečaka, čeprav je bil registriran. Na sodišču so se policisti zlagali, da ni imel pri sebi registracijske kartice,« pravi Nur Aga. Člani njegove družine − žena in šest otrok, štirje sinovi in dve hčeri − so vsi registrirani. Agovi starši so se v Pakistan preselili že v času sovjetske okupacije, tako Aga kot tudi njegova žena in njuni otroci so vsi rojeni v Pakistanu. »V Afganistan sem se vrnil le leta 2002. Vrnil sem se v svojo vas Gardau [v provinci Nangarhar, op. a.]. Tam sem ostal tri leta, ker sem dobil sezonsko delo na makovih poljih. Edina služba, ki sem jo lahko dobil, je bilo delo na makovih poljih. Plačali so mi 300 rupij [približno pet dolarjev, op. a.] na dan,« pove Nur Aga.
Nekateri [policisti] nas nadlegujejo, čeprav imamo potrdilo o registraciji. Ti vedno najdejo neki vzrok,« pove Nur Aga. Foto: Vasja Badalič
Afganistanski begunci, ki so v Pakistanu registrirani, živijo nenehno v strahu za svoj status, saj je njihovo dovoljenje za bivanje časovno omejeno − trenutno do konca leta. Res je, da so pakistanske oblasti v preteklih letih ta dovoljenja vedno podaljšale. Trenutno se afganistanska in pakistanska vlada pogajata, da bi se dovoljenja za bivanja podaljšala za nadaljnji dve leti, do konca 2017. »Na srečanju predstavnikov afganistanske in pakistanske vlade konec avgusta je pakistanska vlada predlagala, da se dovoljenje za bivanje registriranih beguncev podaljša še za dve leti. A ta predlog mora vlada še sprejeti. Obljubili so, da bodo to storili še pred koncem leta, tako da ne bo ponovno nastala vrzel v statusu beguncev, kot se je zgodilo leta 2012, ko so stare kartice že potekle, nove pa še niso bile izdane,« pravi Dunja Aslam Kan.
Po drugi strani si novi afganistanski državljani, ki zdaj bežijo pred vse bolj intenzivnimi spopadi v domovini, ne morejo urediti svojega statusa v Pakistanu, saj trenutno tu ni nobenega mehanizma, ki bi to omogočal. Pakistanske oblasti ne izdajajo več registracijskih kartic za nove prišleke iz Afganistana, poleg tega pa nimajo nobenega postopka, ki bi jim omogočil pridobiti azil. Vsi afganistanski državljani, ki zaradi spopadov v tem trenutku prečkajo mejo, so torej obsojeni na nezakonito bivanje v Pakistanu.
Brez korenin v »domovini«
Vsi, ki so kot majhni otroci zapustili Afganistan ali pa so se rodili v Pakistanu, si ne znajo predstavljati vrnitve v domovino. »Bil sem star eno leto, ko smo zapustili Afganistan. Živeli smo v provinci Nangarhar. Zbežali smo v Pešavar. Tu živim že vse življenje,« pove 26-letni Mohamed Šarif, prodajalec sadja, oče štirih otrok, dveh hčera in dveh sinov, ki so se vsi rodili v Pakistanu. Ker imajo vsi člani Šarifove družine registracijske kartice, nimajo težav s pakistanskimi represivnimi silami. Kljub za begunce vse bolj negotovemu položaju Šarif ne razmišlja o vrnitvi v domovino, ki jo komajda pozna. »Velikokrat sem se vrnil v Afganistan, a le za kratke obiske. Vse imam tu v Pešavarju. Tu imam delo. Tu hodijo otroci v šolo. V Afganistanu ni ničesar. Tam ni varnosti. Tam ni dela. Nikoli se ne bomo hoteli vrniti. Raje vidim, da me tu obesijo, kot da se vrnem,« sklene Mohamed Šarif.
Mohamed Šarif. Foto: Vasja Badalič
