Tiskane izdaje
Od sredine lanskega leta so talibi dosegli velik napredek v osvajanju južne province, saj zdaj v celoti ali pretežno nadzorujejo 11 od skupaj 14 helmandskih okrajev. V začetku septembra je vodja helmandskega provincijskega sveta Karim Atal priznal, da je približno 80 odstotkov province pod talibskim nadzorom. Letos se je talibom uspelo približati tudi provincijski prestolnici Laškar Gah, kjer so se prebili do severnega obrobja mesta. V strahu, da tako kot lani Kunduz letos pade tudi Laškar Gah, so se ameriške sile vrnile na bojišče, kjer predvsem z zračnimi napadi podpirajo vladne sile. Kljub obljubljenemu umiku so okupacijske sile spet navzoče na helmandskih bojiščih.
Zaradi spopadov, ki potekajo ne le v okolici Laškar Gaha, ampak tudi po drugih helmandskih okrajih, je letos zapustilo domove nekaj več kot 43.000 ljudi. Večina se jih je zatekla v Laškar Gah, od koder so nekateri nadaljevali pot v Herat in Kabul. Med njimi je bil tudi 65-letni Mohamed Kabir, ki je s svojo devetčlansko družino že na začetku leta zapustil kmetijo na obrobju Musa Kale, glavnega mesta istoimenskega okraja, in poiskal zatočišče v naselju za vojne razseljence na zahodnem obrobju Kabula. Lani je talibom že uspelo zavzeti Musa Kalo, največje mesto na severu province, a po nekaj dneh bojevanja so vladne sile spet vzpostavile nadzor nad tistim območjem. »Letos so bili spopadi veliko hujši. Zdaj talibi nadzorujejo Musa Kalo. Celoten okraj je pod talibskim nadzorom,« je dejal Kabir. Med spopadi je en izstrelek zadel tudi njegovo hišo in poškodoval nekatere sobe. »Ko smo zbežali, nismo s seboj vzeli ničesar. Niti oblek. Pešačili smo po glavni cesti, dokler nismo našli prevoza do Laškar Gaha,« se spominja Mohamed Kabir. Z enim od sinov, ki je ostal v vasi, nima več stika.
»Zdaj talibi nadzorujejo Musa Kalo. Celoten okraj je pod njihovim nadzorom,« pravi Mohamed Kabir. Foto: Vasja Badalič
Zaradi talibskega obleganja so vladne sile že sredi februarja umaknile vse svoje borce iz Musa Kale in sosednjega okraja Navzad. Premestili so jih v okraj Nahri Siradž, kjer potekajo eni ključnih spopadov za nadzor nad prestolnico province.
Vojaki »prikazni«
Boji v Nahri Siradžu, ki se razteza severno od Laškar Gaha, divjajo, ker hočejo talibi prevzeti nadzor nad glavno prometno povezavo, ki iz Laškar Gaha vodi na vzhod proti Kandaharju, največjemu mestu na jugu države, in na sever proti Heratu. Kdor nadzoruje del glavne ceste, ki poteka skozi Nahri Siradž, nadzoruje dostop do Laškar Gaha. Avgusta je talibom prvič uspelo za daljše časovno obdobje (približno mesec dni) zavzeti predele, prek katerih se vije glavna cesta, in ustaviti prehod vseh vozil, vključno z vojaškimi konvoji. Po operaciji vladnih sil je v začetku septembra guverner province Hajatula Hajat razglasil, da je vojska vendarle ponovno prevzela nadzor nad to ključno cesto.
Med boji, ki so divjali v Nahr Siradžu, so talibi napadli tudi vas Saidan. Od tam je bil letos poleti prisiljen zbežati 55-letni Amanula, ki se je s sedemčlansko družino zatekel na obrobje Kabula. V talibskem napadu na Amanulovo vas je življenje izgubil njegov 21-letni sin Rahmatula. »Moj sin je bil policist. Skupaj z 12 kolegi je delal na eni izmed nadzornih točk v vasi. Nekega dne so jih talibi napadli. Pobili so vse policiste,« je povedal Amanula. Ker je sin delal za policijo, kar je za talibe smrtni greh, se družina boji vrniti v vas, ki je še vedno pod talibskim nadzorom. V zadnjih letih so si vladne in talibske sile izmenjavale nadzor nad vasjo, a za zdaj se vladnim silam še ni uspelo vrniti v vas.
Ker je sin delal za policijo, kar je za talibe smrtni greh, se Amanula boji vrniti v vas, ki je pod talibskim nadzorom. Foto: Vasja Badalič
V nasprotju z Amanulovim sinom so številni pripadniki vladnih sil, ki so nameščeni v Helmandu, zapustili svoje položaje. Čeprav so od leta 2002 do 2016 ZDA porabile približno 65,2 milijarde dolarjev za vzpostavitev afganistanskega represivnega aparata, se ta zdaj v Helmandu drobi, tako zaradi izgub na bojiščih kot tudi zaradi dezerterstev. Guverner province Hajatula Hajat je na začetku junija obelodanil, da je v provinci, kjer naj bi bilo nameščenih 18.000 vojakov, dejansko navzočih le okrog 40 odstotkov tega števila. V podobnem razsulu je tudi policija. Šef policije v Helmandu Aka Nur Kentoz je, prav tako junija, razkril, da je od približno 10.000 policistov, ki bi morali skrbeti za varnost v provinci, le okrog polovica na svojem delovnem mestu. V okraju Mardža, na primer, je bil delež navzočih policistov še manjši; od 500 policistov, ki bi morali biti tam nameščeni, jih je dejansko delalo le 150. A čeprav policisti niso bili na svojih delovnih mestih, so jim − tako Kentoz − še vedno izplačevali plače.
Po mnenju Rahmatule Amirija, samostojnega raziskovalca, ki je letos poleti obiskal Helmand, je morala med tistimi, ki se še borijo, zelo nizka. »Vidijo, da je vladi vseeno zanje. Vidijo, da vlada ne pošilja okrepitev, da bi zamenjala tiste, ki se še borijo. Nekateri so mesece in mesece na bojišču, a jih nihče ne zamenja,« pove Amiri.
Boj med režimskim in talibskim narkokartelom
Ključna »strateška« prednost, ki jo prinaša Helmand, so dobički od pridelave opija. Po ameriški invaziji na Afganistan konec leta 2001 tamkajšnji pridelovalci opija podirajo rekorde, ravno Helmand pa se je vzpostavil kot vodilna opijska provinca. V lanskem letu, ko je bila zaradi slabih vremenskih razmer produkcija občutno nižja kot v preteklih letih, so po oceni pisarne Združenih narodov za droge in kriminal (UNDOC) v Afganistanu pridelali okrog 3300 ton opija. Od tega je bilo v Helmandu pridelanih nekaj manj kot 1400 ton. Lani se je v helmandskih okrajih nahajalo kar 47 odstotkov makovih polj, ki so bila posejana v Afganistanu.
V Helmandu so opijski posli razdeljeni med »našimi« vladnimi silami in talibi. V okrajih, kjer vladne sile še vedno nadzorujejo nekaj teritorija, na primer v Garmsiru, Mardži in Nad Aliju, lokalni vladni uslužbenci in člani represivnega aparata pobirajo denar od pridelovalcev, ki imajo v nekaterih primerih svoja makova polja kar v bližini vladnih stavb, vojaških baz in policijskih postojank. Dobički od prodaje opija se stekajo tako v žepe lokalnih vladnih uslužbencev kot tudi višje, vse do vladnih uslužbencev na nacionalni ravni. Po drugi strani so v okrajih, ki so pod talibskim nadzorom, uporniki prevzeli nadzor nad opijskimi posli. Podobno kot vladne sile tudi uporniki, ki potrebujejo denar za financiranje svojega boja, obdavčujejo kmetovalce, ki vzdržujejo makova polja.
Rahmatula Amiri razloži, da so talibi med pridelovalci opija bolj priljubljeni, ker so vpeljali nižjo obdavčitev. »Ljudje ne nasprotujejo talibom, ker ti pobirajo ušr [desetodstotni davek] v skladu z islamom, nasprotujejo pa policiji, ker ta ves čas zahteva raznorazne zneske. Včasih pobirajo denar tudi trikrat na leto. Zahtevajo poljubne vsote,« razloži Amiri, prepričan, da se je tudi zaradi tega lokalno javno mnenje obrnilo na talibsko stran.
Mir pod talibi
Eden izmed helmandskih okrajev, ki je znan po proizvodnji opija, je Sangin, ki je zdaj skoraj v celoti v rokah talibov. Pripadniki vladnih sil so nameščeni le v okrajnem središču in na glavni cesti, ki se vije proti prestolnici province. Režimske sile poskušajo obdržati nadzor vsaj nad glavno cesto v Sanginu, ker ta vodi severno proti Kadžakiju, kjer leži hidroelektrarna, ki z elektriko oskrbuje velik del province.
45-letni Abdul Gafar prihaja iz naselja Alizaj v bližini okrajnega središča Sangina. Njegovo vas že leta nadzorujejo talibi. »Bilo je varno,« pravi Abdul. »Talibi so lokalni fantje in iz drugih okrajev v Helmandu. Od ljudi pričakujejo, da jim dajo hrano. Hočejo tudi, da se jim pridružijo v boju.« Ko so vladne sile letos sprožile operacijo v Alizaju, je bil Abdul Gafar prisiljen zapustiti svojo kmetijo. »Ko je vlada napadla našo vas, je talibi niso zapustili, ampak so se borili in jo branili. Vladi ni uspelo zavzeti vasi,« zatrdi Abdul. Zaradi strahu pred ponovitvijo spopadov se je s svojo desetčlansko družino zatekel v Kabul. Za zdaj še ne razmišlja o vrnitvi. Po njegovem mnenju bi se morala vlada dokončno odpovedati tistemu območju, saj je očitno, da ni dovolj močna, da bi se lahko zoperstavila talibom. »Talibi naj ostanejo, vlada naj odide,« sklene.
Abdul Gafar iz Sangina. Foto Vasja Badalič
