Tiskane izdaje
V vasi Pandž Pir, približno uro vožnje vzhodno od Pešavarja, se nahaja madrasa Dar ul-Koran, Hiša korana, ustanovljena leta 1939. Ta madrasa, ki jo vodi maulana Mohamed Tajab, je osrednja madrasa pandžpirske šole mišljenja. »Moj oče je bil veleposestnik. Na svoji zemlji je zgradil to madraso, ker je hotel vaščane poučevati o pomenu korana. Na začetku so sem prihajali le vaščani. Oni so tudi prispevali denar za knjige. Nato so začeli sem prihajati tudi ljudje iz drugih krajev,« pove maulana Tajab, ki je vodenje madrase prevzel od svojega očeta, Mohameda Tahirja, v letu 1987. »Trenutno imamo tu okrog 1.000 študentov, moških in žensk. V treh svetih mesecih, v šabanu, ramazanu in šaualu, pride sem skupno okrog 35.000 moških in 15.000 žensk na poučevanje korana. Ker ni prostora, sedijo tudi zunaj na prostem. Na ceremoniji, ki jo priredimo na 27. dan ramazana, pa se tu vsako leto zbere tudi do 300.000 ljudi. Sem pridejo iz vseh delov države, iz vseh naših podružnic,« pove maulana Tajab. Ob tem doda, da ima pandžpirska madrasa podružnice v vseh večjih mestih v državi, noče pa razkriti, koliko jih je in koliko študentov jih obiskuje.
Maulana Tajab pove, da je pandžpirska interpretacija islama blizu deobandski in vahabitski interpretaciji. »Njihovi pogledi so pravilni. Naše učenje korana in sune je enako kot pri njih.« Te konzervativne interpretacije, ki so del sunitske sekte, zahtevajo vero v enotnost Boga, ki mora biti očiščena praznoverja in politeizma. Na podlagi svoje interpretacije islama so pripadniki pandžpirske šole izrazito nenaklonjeni šiitski sekti. Ko maulano Tajaba vprašam o pogledu njegove šole na šiite, odrezavo odgovori, da o tem ne misli govoriti. »Na tem območju jih ni [šiitov]. Zato ne morem reči ničesar o njih. Teh ljudi ne poznam. Ne morem komentirati njihovih perspektiv.« Poleg tega pandžpirci tudi nasprotujejo obiskovanju sufijskih svetišč, ker razumejo njihove rituale, v katerih svetniki posredujejo božjo besedo, kot ne-islamske. »Če nekdo neposredno prosi Boga za pomoč in odpuščanje, je pravi musliman. Če pa nekdo prosi Boga za pomoč in odpuščanje - tako kot to počnejo v sufizmu - prek svetnikov, potem to ni pravi musliman,« razloži maulana Tajab.
Verski center pakistanskih talibov
Čeprav ima deobandska šola mišljenja večji vpliv na talibsko gibanje kot pandžpirska šola, so nekateri najvplivnejši poveljniki pakistanskih talibov prav pripadniki pandžpirske šole. Med njimi so - na primer - maulana Fazlula, vrhovni poveljnik Talibskega gibanja Pakistan (TTP), maulana Fakir Mohamed, talibski poveljnik iz plemenskega območja Badžaur, ki je bil od decembra 2007 do marca 2012 namestnik vrhovnega poveljnika Talibskega gibanja Pakistan, maulana Sufi Mohamed, vodja Gibanja za uveljavitev šeriatskega prava (TNSM), ki je aktivno predvsem v Svatu, in Mangal Bah Afridi, vodja talibske skupine Islamska vojska, ki deluje na plemenskem območju Hajber. Maulana Sufi Mohamed je na pandžpirski šoli študiral, ko jo je vodil Mohamed Tahir, oče maulane Tajaba.
»Res je, da so ti ljudje povezani s to šolo. Sledijo pandžpirski šoli mišljenja. Edini, ki je pod mojim vodstvom tu [v madrasi Hiša korana v Pandž Pirju] študiral, je bil maulana Fakir Mohamed. Ostali so študirali v naših podružnicah,« potrdi maulana Tajab. Ob tem se potrudi vzpostaviti čim večjo distanco do teh talibskih poveljnikov. »Vsi, ki so v preteklosti tu študirali, bi mi morali slediti, ker sem njihov verski učitelj. A če je nekdo tu študiral in nato odšel in izbral drugega voditelja, potem ne morem biti odgovoren za to, kar počne. Veliko je primerov talibov in vojakov, ki so študirali v isti šoli, a šola ne more biti odgovorna za to, kar oni počnejo. Naše delo je poučevanje korana, ne pa poučevanje o orožju in strelivu. Če je nekdo prijel za orožje in se pričel boriti proti vladi, ni kriva madrasa. To so avtonomne odločitve teh ljudi. Ne morem biti odgovoren za to, kar počenjo vsi tisti, ki sledijo pandžpirski šoli. Le če je nekdo registriran tu v šoli, sem lahko jaz odgovoren zanj. A nihče iz te šole ni storil nič nezakonitega,« zatrdi maulana Tajab. A čeprav se potrudi vzpostaviti distanco med njegovo madraso in pakistanskim talibskim gibanjem, kljub temu noče obsoditi delovanja teh talibskih skupin. Pravi, da se ne more izjasniti o tem, ali jih podpira ali jim nasprotuje. »Ne morem podati fatve o tem, ali delajo dobro ali slabo. Ne morem reči, ali je to, kar počenejo, dobro ali slabo.«
Čeprav so se na pandžpirskih šolah izšolali nekateri izmed najvišjih predstavnikov pakistanskega talibskega gibanja, so pakistanske oblasti le enkrat zaprosile maulano Tajaba za pomoč v pogajanjih s talibi. V letu 2007 so ga okrajne oblasti v Svatu zaprosile za pomoč pri pogajanjih z maulano Fazlulo, ki je bil takrat vodja svaških talibov. »Uspelo mi je pripeljati maulano Fazlulo za pogajalsko mizo. Takrat sem ga videl prvič in zadnjič v življenju,« pove maulana Tajab. Ob tem zatrdi, da ne vzdržuje kontaktov s Fazlulovo skupino.
Policijske racije v madrasah
Konec julija letos je policija sprožila preiskave v podružnicah pandžpirske madrase, ki se nahajajo v Karačiju, pakistanskem največjem mestu. Tam deluje približno 20 pandžpirskih madras, ki so razpršene po paštunskih mestnih predelih, na primer v Landiju, Kimari in Orangi. Že pred tem so represivne sile izvedle dve racije v podružnicah pandžpirske madrase v karačijskih četrtih Muslimabad in Kuaidabad, kjer so iskale nekdanjega študenta, ki naj bi bil domnevno vpleten v talibsko gibanje.
»Naloga te šole ni, da prime za orožje, ampak da poučuje koran. Verjamemo v miroljubno učenje korana. Če najdemo nekoga z orožjem, ga izključimo. Če je nekdo povezan z uporniškimi skupinami, ga izključimo. Izključili smo že tri naše učitelje, maulano Rafiulo, maulano Habibulo ur-Rehmana in maulano Tajiba. Vsi trije so delovali v Karačiju,« pove maulana Tajab. Po njegovem mnenju so ti ljudje zlorabili pandžpirsko blagovno znamko, zato da so zasledovali svojo politiko. Najbolj odmeven primer samomorilskega napada, ki so ga organi pregona povezali s pandžpirsko madraso, je bil samomorilski napad, ki je bil na začetku lanskega leta izveden na policista Čodrija Aslama. Izkazalo se je, da je bil samomorilski napadalec sin maulane Rafiule, vodje pandžpirske madrase v soseski Orangi v Karačiju. »Maulana Rafiula je bil nekoč moj učenec. Po tistem napadu sem ga izključil iz šole,« pove maulana Tajab.
Maulana Tajab pravi, da je razočaran, ker se v javnosti prikazuje madrase kot rekrutne centre za talibske uporniške skupine. »V samomorilskih in bombnih napadih je bilo vpletenih veliko učencev iz drugih, navadnih šol, a zelo malo iz madras. Nihče iz te madrase [iz Hiše korana] ni bil nikoli vpleten v kakšen napad. Zakaj so vsi proti madrasam? Zakaj ne govorijo o drugih šolah? Ta madrasa je prostor miru. Vsi študenti, ki so tu, so miroljubni. Ni nobenega sovraštva, pretepov,« zatrdi maulana Tajab.
Maulana Tajab. Foto: Vasja Badalič
Podpora afganistanskim talibom
V 80. letih prejšnjega stoletja je pandžpirska madrasa - tako kot številne druge, predvsem deobandske madrase, ki se nahajajo na obmejnem območju z Afganistanom - sodelovala pri rekrutiranju mladeničev, ki so se podajali čez mejo v boj proti okupacijski sovjetski armadi. Takrat sta rekrutiranje svetih bojevnikov z izdatno finančno in vojaško pomočjo blagoslovila ZDA in Savdska Arabija, za delo na terenu z afganistanskimi svetimi bojevniki pa je skrbela pakistanska obveščevalna služba (ISI). V primeru pandžpirske madrase je bila povezanost med madraso in ISI izjemno tesna. Major Mohamed Amir, tedaj operativec v ISI, ki je sodeloval pri organizaciji proti-sovjetskih svetih bojevnikov, je namreč brat maulane Tajaba in sin Mohameda Tahirja, ki sta v tistih letih vodila pandžpirsko madraso. Trenutno major Amir spada v najožji krog svetovalcev premierja Navaza Šarifa. Ko je v lanskem letu Navaz Šarif poskusil sprožiti mirovna pogajanja s pakistanskim talibskim gibanjem, je med vladne pogajalce uvrstil tudi majorja Amirja.
Ali pandžpirska šola podpira tudi boj proti evro-ameriški okupaciji Afganistana? Kako interpretirajo ta boj? »V 70. letih prejšnjega stoletja so ZDA okupirale Vietnam. Ko so se Vietnamci borili proti njim, so se borili zato, da si izborijo nazaj svojo zemljo. Cel svet je njihov boj razumel kot boj za osvoboditev. Ko je Sovjetska zveza napadla Afganistan, so muslimanske države in ZDA pomagale Afganistanu. Vsi so Afganistance videli kot borce za svobodo, ki hočejo braniti svojo državo. Borili so se proti tuji okupaciji. In ko so ZDA napadle Afganistan leta 2001, se je prav tako zgodila tuja okupacija. Ne potrebujemo religije, zato da bi razumeli ta boj. Religija tu ni pomembna. To je boj za obrambo svoje države. To ni vojna med religijami, ampak vojna med tujimi okupatorji in borci za svobodo,« pravi maulana Tajab. Hkrati zatrdi, da podpira afganistanske talibske skupine, ki se borijo proti tuji okupacijski koaliciji, noče se pa izjasniti, kakšna je ta podpora.
Reforma madras?
Po lanskem talibskem napadu na pešavarsko vojaško javno šolo, v katerem je bilo ubitih nekaj manj kot 150 ljudi, se je pakistanska vlada odločila, da med nove proti-teroristične ukrepe uvrsti tudi reformo madras, ki naj bi poskrbela, da se prekinejo stiki med madrasami in uporniškimi skupinami. Po mnenju pakistanskega notranjega ministra Nisarja Alija Kana, naj bi bilo okrog 10 odstotkov madras povezanih s talibskimi in drugimi ilegalnimi oboroženimi skupinami. Ker številne madrase operirajo ilegalno, ni natančnih podatkov o tem, koliko madras sploh deluje v državi - ocene se gibljejo med 18.000 do 33.000 madras. Poleg tega tudi ni znano, koliko študentov obiskuje madrase in od kod prihajajo ti študenti, nejasno pa je tudi, kako se madrase financirajo. V skladu z novim nacionalnim proti-terorističnim načrtom, ki ga je konec lanskega leta sprejela pakistanska vlada, naj bi pristojne oblasti končno sestavile seznam, ki naj bi vseboval vse formalno priznane in ilegalne madrase, na podlagi katerega bi potem preverjali, kako te madrase delujejo in se financirajo.
Maulana Tajab pravi, da ne skriva ničesar pred oblastmi. Financiranje madrase, ki temelji na prostovoljnih donacijah, naj bi bilo transparentno. »S svojimi prihodki pomagam financirati madraso. Imam zemljo. Del dobička namenim za madraso. Denar, ki ga namenim madrasi, gre za plače učiteljev. Študenti in učitelji živijo v mošejah, ki se nahajajo v vasi in v bližnji okolici. Hrano jim priskrbijo lokalni ljudje. Te stroške pokrijejo lokalni ljudje,« pravi maulana Tajab. »Vladni ljudje pogosto obiščejo to madraso. Nadzorujejo nas. Naša administracija je zelo odprta do njih. Vse je čisto. Zelo malo stroškov imamo.«
V okviru nove reforme madras je vlada tudi ukazala madrasam, da morajo vsi afganistanski študenti zapustiti madrase. Med temi študenti naj bi namreč bili tudi člani talibskega gibanja. Na podlagi tega ukrepa je bilo v tem letu na stotine afganistanskih študentov, ki so obiskovali pakistanske madrase, poslanih nazaj v domovino. Med madrasami, kjer so morali afganistanski študenti predčasno zaključiti svoje šolanje, je bila tudi madrasa iz Pandž Pirja. »Skupino afganistanskih študentov, ki je bila tu registrirana, smo morali odsloviti. Vsi so imeli dovoljenja, vsi so imeli dokumente. A vlada je rekla, da morajo vsi Afganistanci oditi, zato smo jih morali poslati domov,« pove maulana Tajab. Večina teh študentov je prihajala iz afganistanskih provinc, ki se raztezajo takoj čez mejo, na primer iz Kunarja, Nuristana, Nangarharja.
