Tiskane izdaje
»Štiri leta sem delal za ameriško vojsko kot prevajalec. Pred približno enim letom so me odpustili. Odpustili so me, ko sem enkrat odpeljal mamo na zdravljenje. Odpeljal sem jo v bolnišnico v Pakistan. Ker takrat nisem zaprosil ameriške vojske za dovoljenje za odhod, so me odpustili,« pove 25-letni Mohamed Hašim, doma iz okraja Bihsud v provinci Maidan Vardak, jugozahodno od Kabula.
Ko je Hašim delal za ameriško vojsko, so ga najprej namestili v južno provinco Kandahar, eno izmed najnevarnejših provinc. Kasneje je delal tudi kot prevajalec za ameriške vojaške predstavnike, ki so svetovali afganistanskim oblastem. Njegova plača je znašala okrog 800 dolarjev na mesec. Odkar je bil odpuščen, mu ni uspelo najti nobene druge službe.
Ko so talibi izvedeli, da dela za ameriško vojsko, so mu pričeli groziti. »Najprej so klicali na moj dom in mi rekli naj neham delati za Američane. Nisem jih poslušal. Nato so mi poslali tudi pismo, v katerem so mi zagrozili, da me bodo ugrabili in mi odrezali glavo,« pove Hašim. Zaradi teh groženj je svojo družino preselil v Kabul. Ker se počuti ogroženega, se je Hašim odločil, da poskusi oditi v tujino. »Pred leti nisem imel namena oditi, a sedaj so se varnostne razmere tako poslabšale, da bi rad odšel. Poskusil sem oditi v ZDA, a so zavrnili mojo prošnjo za vizo. Niso mi povedali, zakaj so me zavrnili. Ker sem delal za njih, bi mi morali priskrbeti vizo. To bi mi moralo pripadati,« pove Hašim, ki sedaj načrtuje, da se bo preselil vsaj v bližnji Pakistan.
V preteklih letih je ameriška vlada vpeljala program »posebnih migrantskih viz«, v katerem je vsak prevajalec, ki je najmanj eno leto delal za ameriško vojsko v Afganistanu, upravičen do vize, ki mu omogoči stalno bivanje v ZDA. Dodaten pogoj za pridobitev tovrstne vize je, da mora prosilec biti tudi v življenski nevarnosti. Ob umikanju ameriške vojske iz Afganistana vse večje število lokalnih prevajalcev želi izkoristiti možnost odhoda v ZDA. Ker je bil v zadnjih letih postopek za pridobitev »posebnih migrantskih viz« izjemno zapleten in dolgotrajen (včasih je trajal tudi več kot eno leto), se je zdelo, da ameriška vlada postavlja čim večje ovire, ki bi preprečile prihod velikega števila njihovih lokalnih podizvajalcev v ZDA.
Po podatkih ameriškega zunanjega ministrstva je bilo v letih 2010 in 2011 izdanih zgolj 37 posebnih viz nekdanjim afganistanskim prevajalcem. V letu 2012 se je število izdanih viz povečalo na 63, v letu 2013 pa je poskočilo na skoraj 700. Šele v lanskem letu - po uvedbi sprememb, ki so olajšale pridobitev tovrstnih viz - je število odobrenih viz poskočilo na 3441. Od leta 2007, ko je program »posebnih migrantskih viz« štartal, je bilo skupno odobrenih nekaj več kot 5000 tovrstnih viz.
V letu 2015 je ameriška vlada sprejela načrt, da odobri še največ 4.000 viz za afganistanske prevajalce. Ta progam, ki naj bi se iztekel do konca marca 2017, verjetno ne bo dovolj za zadovoljitev vsega povpraševanja po teh vizah.
Obljubljena dežela: Nemčija
Poleg nekdanjih prevajalcev ameriške vojske se tudi drugi afganistanski državljani in državljanke v vse večje številu odločajo za beg v tujino. Ključni razlog za nevarno pot v tujino je dejstvo, da se po nekaj več kot 14 letih evro-ameriške okupacije skoraj celotna država pogreza v vse bolj krvavo vojno.
V skladu s trendom iz zadnjih let, v katerih se je število žrtev tako med člani vojskujočih se strani kot tudi med civilisti postopoma povečevalo, je tudi to leto na poti, da postane najbolj krvavo leto, odkar se je začela okupacija konec leta 2001. Poleg vse slabših varnostnih razmer je razlog za beg v tujino tudi vse slabša ekonomska situacija, ki je posledica krčenja humanitarne in razvojne pomoči, ki jo prispevajo države okupacijske koalicije.
Nemogoče je natančno določiti obseg trenutnega eksodusa iz Afganistana. Obstajajo le približne ocene. Po nekaterih neuradnih podatkih - na primer - naj bi okrog 8.000 ljudi na dan prečkalo afganistansko-iransko mejo v jugozahodni provinci Nimroz.
Po podatkih, ki jih je zbral Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), velika večina afganistanskih beguncev živi v sosednjih državah - v Iranu, kjer je trenutno registriranih okrog 950.000 afganistanskih beguncev, in v Pakistanu, kjer je registriranih okrog 1.6 milijona beguncev.
To so begunci, ki so Afganistan zapustili v preteklih 35 letih, v katerih so si eden za drugim sledili konflikti - sovjetska okupacija, državljanska vojna, talibska vojna proti Severnemu zavezništvu in evro-ameriška okupacija. Ker sta Iran in Pakistan v zadnjih letih zaostrila svojo proti-begunsko politiko tudi na ta način, da onemogočata registracijo novih afganistanskih beguncev, se sedaj na njunem ozemlju nahaja tudi veliko število neregistriranih beguncev. Po oceni UNHCR naj bi bilo v obeh državah okrog 2 milijona neregistriranih beguncev.
Medtem ko najrevnejši afganistanski begunci životarijo v Iranu in Pakistanu, se veliko mladih, izobraženih Afganistancev, ki izhajajo iz bolje stoječih družin, trudi prebiti v Evropo. Številni med njimi si priskrbijo potne liste, nato pa zaprosijo za iranske ali turške vize, letijo v ti dve državi, od tam pa nadaljujejo pot proti Evropi.
Zaradi izjemnega povpraševanja po potnih listih so se ljudje v teh jesenskih mesecih že v nočnih urah zbirali pred edino kabulsko pisarno, kjer izdajajo potne liste. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je bilo v zadnjih mesecih tam vsak dan oddanih okrog 5.000 prošenj za izdajo potnega lista, kar predstavlja izjemen poskok od približno 1.000 prošenj na dan v lanskem letu.
Ko sem konec septembra obiskal kabulsko pisarno, kjer se izdajajo potni listi, so se tam nahajali predvsem mladi fantje, stari med 20 in 30 let. Med tistimi, ki so zaprosili za potni list, je bil tudi Fraidun, 22-letni mladenič, neporočen, brez otrok, doma iz province Parvan, severno od Kabula.
Trenutno je zaposlen kot varnostnik za britansko privatno varnostno podjetje Page Group, kjer prejema okrog 400 evrov mesečne plače. Med drugim je - ob eni priložnosti - varoval tudi delegacijo Evropske unije, ki je bila na obisku v Afganistanu. »Hočem v Evropo. Hočem v Nemčijo. Nekaj mojih prijateljev je že tam. Nekaj jih je prispelo tja pred kakšnim mesecem,« pravi Fraidun, ki navkljub za afganistanske razmere dobri plači, ne vidi prihodnosti v domovini. »Sedaj imam službo. A če jo izgubim, ne bom imel ničesar. Druge službe ne bom dobil. Tu ni več nobene možnosti,« pove Fraidun.
Poleg tega ga je strah, da bo zaradi vse bolj nestabilnih varnostnih razmer, vedno bolj v nevarnosti zaradi narave svojega dela. »Eden od mojih bratov je policist. Trenutno je v bolnišnici, ker so ga pred kratkim ustrelili. Bil je ranjen v prsa,« pove Fraidun. Ko se bo odpravil na pot, bo prvi član iz njegove družine, ki bo to poskusil.
Fraidun pravi, da zaenkrat še nima izdelanega natančnega načrta za pot v Evropo. Pravi, da bo poskusil zaprositi za iransko vizo, tako da bo lahko najprej letel v Iran, tam pa namerava poiskati »agente«, tihotapce, za nadaljno pot proti Nemčiji. Po pričevanjih njegovih prijateljev, ki so se že prebili do Nemčije, Fraidun računa, da je za takšno pot potrebnih od 6000 do 8000 dolarjev. Pravi, da je v preteklih letih privarčeval dovolj denarja, da si lahko privošči takšen strošek.
Tako kot Fraidun si tudi 19-letni študent Faisal, doma iz Kabula, želi v Nemčijo. »Pred štirimi leti so se nekateri moji prijatelji odpravili v Evropo. Uspelo jim je. Nekateri so prišli v Nemčijo. Sedaj živijo v Hamburgu. Nekateri so prišli v Francijo. Sedaj živijo v Lyonu,« pove Faisal, ki trenutno študira - tako kot njegov brat - farmacijo na Kabulski univerzi. »Moj oče je zdravnik. Tudi on si želi v Evropo. Oče, mama, moji dve sestri, trije bratje, vsi si želimo v Evropo. Vse bomo prodali in se odpravili tja,« pove Faisal, ki zaenkrat še nima izdelanega načrta, kako oditi na pot.
»Paketi«
Na črnem trgu, kjer »agenti« nudijo vse potrebno za pot v Evropo, so popularna ponarejena talibska grozilna pisma, katerih cena se giblje okrog 100 dolarjev. Talibi sicer dejansko izdajajo grozilna pisma, opremljena z njihovim uradnim grbom, v katerih - na primer - grozijo s smrtjo tistim, ki delajo za vlado ali tuje nevladne organizacije.
Zaradi tega številni, ki se odpravljajo v Evropo, upajo, da jim bodo ponarejena talibska pisma pomagala v postopku za pridobitev azila, saj bodo z njimi lahko prepričali evropske uradnike, da so bila njihova življenja ogrožena. Poleg tega je mogoče na črnem trgu priti tudi do ponarejenih dokazil, da je nek posameznik delal v afganistanski javni upravi ali za tuje sile. Takšna dokazila, so prepričani bodoči prebežniki, naj bi v postopku za pridobitev azila še okrepila njihovo zgodbo, da so bila njihova življenja ogrožena.
Tisti najbolj premožni si lahko prek »agentov« priskrbijo - na ilegalen način - tudi vize za Iran ali Turčijo. S temi vizami potem lahko letijo v Iran ali Turčijo in se tako izognejo ilegalnemu prečkanju afganistansko-iranske in iransko-turške meje. Na ta način se izognejo temu, da postanejo žrtve iranskega in turškega represivnega aparata. Na obeh mejah je bilo namreč v preteklih letih veliko incidentov s smrtnim izidom med begunci, na katere so streljali člani represivnega aparata obeh držav.
Džalaludin, fotografije: Vasja Badalič
Mladi, 19-letni Džalaludin, doma iz province Gazni, južno od Kabula, si namerava na črnem trgu nabaviti »turški paket«. V lanskem letu so »agenti« ponujali turške vize za okrog 3000 dolarjev, v letošnji poletni in jesenski sezoni pa je cena poskočila na okrog 6000 dolarjev. Včasih je v ceno všteta tudi letalska karta do Turčije.»Rad bi si priskrbel turško vizo. Najprej bi rad šel v Turčijo, od tam pa v Evropo, najraje na Švedsko. Za turško vizo je trenutno treba odšteti 6500 dolarjev. Te vize so prave. Priskrbijo jih agenti,« zatrdi Džalaludin, ki noče povedati, kako se mu je uspelo dokopati do tako velike vsote denarja. Pravi le, da je v zadnjih dveh letih delal kot pomočnik pri nekem zobozdravniku.
Mohamed Maruf
Tudi 28-letni Mohamed Maruf, poročen, oče štirih otrok, dveh sinov in dveh hčera, si želi v Evropo. Njegov cilj je Nemčija. Njegov načrt je priskrbeti si »iranski paket«: z iransko vizo hoče s svojo celotno družino leteti v Teheran, odkoder se namerava čez Turčijo prebiti v Evropo. V letošnjih poletnih mesecih je bilo mogoče prek »agentov« na črnem trgu nabaviti iransko vizo za 1500 dolarjev. Kako si bo plačal pot? »Prej sem delal kot taksist. A sedaj ne delam več. Prodal sem avtomobil. Vse, kar imam, bom prodal, da zberem denar za na pot,« pravi Maruf, ki je doma iz Pagmana, naselja, ki leži zahodno od Kabula. Ali ima kakšne kontakte v Nemčiji? »Moji sorodniki so že prispeli v Nemčijo. Pred dvema mesecema so prispeli v Hamburg. Sem v kontaktu z njimi,« pove Mohamed Maruf, ki računa, da ga bo celotna pot stala okrog 8000 dolarjev.
Druga izbira: Dubaj
Nekateri mladi Afganistanci, ki so čakali pred kabulsko pisarno, kjer izdajajo potne liste, so povedali, da so njihov cilj zalivske države, predvsem Dubaj, kjer bi radi dobili kakšno delo. V Afganistanu, pravijo, ni dela. Po podatkih, ki jih je zbrala Afganistanska federacija sindikatov (AAFTU), je od 12 milijonov delovno sposobnih državljanov brezposelnih okrog 7 milijonov.
Aval Kan
Med brezposelnimi je trenutno tudi 26-letni Aval Kan, doma iz Džalalabada, glavnega mesta vzhodne province Nangarhar. »Hočem boljše življenje. Če bi bilo mogoče, bi odšel v Evropo. A trenutno nimam denarja za tako pot. Brezposeln sem. Prej sem prodajal sadje na ulici, a sedaj ne morem najti nobene zaposlitve,« pove Aval Kan, oče petih otrok. Ker ne more v Evropo, se je Aval Kan odločil, da poskusi oditi v Dubaj ali katero drugo zalivsko državo. »V Dubaju imam prijatelje. Morda mi bodo lahko pomagali najti kakšno službo,« pove Kan.
Samiula
Tudi Samiula, 22, doma iz naselja Kara Bah, ki se nahaja severno od Kabula, hoče poiskati boljšo prihodnost v Dubaju. »Moj bratranec je že tam. Dela v gradbeništvu. Pravi, da zasluži 1700 afganijev [približno 24 evrov] na dan,« pove Samiula, ki se je tokrat prvič odločil, da poskusi oditi v tujino. Trenutno je brezposeln, pred tem pa je delal kot učitelj. »Zaslužil sem 7.500 afganijev [približno 107 evrov] na mesec. S tem ne morem preživeti,« pove Samiula, ki je še samski, brez otrok.Strašilna kampanja
V obupnem poskusu, da vsaj minimalno zajezi množični eksodus svojih državljanov in državljank, je afganistanska vlada v tem poletju sprožila tudi strašilno kampanjo, v kateri opozarja na nevarnosti, ki prežijo na poti v Evropo. Na enem izmed strašilnih sporočil, ki so ga pripravili na ministrstvu za begunce in repatriacijo, je fotografija begunca, ki skozi vrata zre proti obali, na kateri so naplavljena trupla beguncev, ki so se utopili v morju. »Ostani z mano, ne odhajaj, morda ne bo več vrnitve,« se glasi napis na fotografiji.
A takšne kampanje nimajo nobenega učinka na brezposelne ljudi, ki so sredi vojne vsak dan v strahu za lastna življenja in za življenja svojih najbližnjih. »Vsi bežijo iz Afganistana. Tu so zelo slabe varnostne razmere. Tu je zelo slabo gospodarstvo. Tu ni upanja. Tu je le smrt. Upam, da bodo v Evropi boljši ljudje,« pravi Mohamed Maruf iz Pagmana.
