Tiskane izdaje
V Muzej cesarske palače v Tajpeju ni lahko vstopiti. Pred vrati se preriva na tisoče obiskovalcev, ki se nato vsak za svojim vodnikom odpravijo na ogled najdragocenejših predmetov čudovite kitajske tradicije, predmetov, ki sta jih Čankajšek in njegov Kvomintang (Nacionalistična stranka) leta 1949 prinesla iz pekinškega Prepovedanega mesta.
Mojo pozornost so pritegnili redarji, ki po muzeju hodijo s kartonskimi plakati, na katerih so upodobljene trdno stisnjene ustnice, nad njimi pa pismenke, ki opozarjajo: »Ne govori glasno!«
Ti plakati so namenjeni predvsem obiskovalcem iz LR Kitajske. Njih je največ. In v resnici so tudi najglasnejši.
»Mainlanders«. Kako bi to prevedli? Kontinentalci. Ko to besedo izgovorijo otočani, Tajvanci, priprejo oči, ukrivijo ustnice in dajo s posebnim ostrim zvokom, ki ga spustijo skozi zobe, vedeti, da jih deloma prezirajo, da jih nimajo radi, da jih po malem tudi diskriminirajo, čeprav ves čas ponavljajo, da so dobrodošli, saj puščajo tukaj velike vsote denarja in tako tajvanski turizem ščitijo pred vsemi mogočimi krizami.
Če ne bi tajvanska vlada omejevala števila obiskovalcev iz komunistične Kitajske, bi jih bilo še veliko več. Tako pa jih lahko na dan v to državo vstopi »samo« štiri tisoč, tedensko pa je letalski promet omejen na »pičlih« 900 direktnih letov prek Tajvanske ožine.
»Všeč mi je,« skozi zobe zašepeta obiskovalec iz pokrajine Hebei, ko ga vprašam, kakšen se mu zdi Tajvan. In noče povedati kaj več, saj so odnosi med obema stranema še vedno zelo občutljivi. Čankajšek je na koncu izgubil vojno z Mao Zedongom, med obema stranema je še dandanes čutiti tekmovalnost.
»Kontinentalci so prepričani, da so bili vsi ti umetniški predmeti ukradeni iz cesarske palače v Pekingu,« pravi Albert Liu iz turističnega združenja, ki je organiziralo potovanje za novinarje. »Zato smo zelo previdni, kadar organiziramo razstave v tujini. Včasih se pogajamo tudi po osem let, samo da bi se dodobra prepričali o tem, da v komunistični Kitajski ne bodo sprožili določenih dejavnosti, s katerimi bi nam lahko kaj odvzeli.«
A tukaj, v Muzeju cesarske palače, ni videti, da bi »kontinentalci« imeli kakršne koli druge namene od tega, da občudujejo lastno umetnost, žad in porcelan, slike in kaligrafije, budistične kipce in pečate, bronaste posode in nakit nekdanjih cesaric.
Pred vhodom neka ženska sedi na kovinski klopi in si s pinceto puli dlačice z meč. Nobenemu od njenih sopotnikov − nekaj jih leži ob njej na klopi − se to ne zdi neprimerno. Kitajcem − tistim Kitajcem z druge obale ožine − ni nič človeškega tuje, celo ne v muzeju, metroju, na ulici ali v restavraciji.
Prejšnji mesec je par iz te Kitajske svojemu triletnemu sinu dovolil, da se polula v prazno steklenico koka kole sredi restavracije Din Tai Fung ob vznožju nebotičnika Taipei 101, nato pa se je steklenička, ki je bila nerodno položena na mizo, prevrnila. Zavladala je vsesplošna zmeda. Zakonca sta od restavracije, ki ima, mimogrede povedano, Michelinove zvezdice, zahtevala, da jima hrano, po kateri se je razlil urin njunega sina, zamenjajo z novo, vse skupaj pa se je nato na veliko pojavljalo na straneh časopisov in v družbenopolitičnih tračih, ki so dodatno poglobili odpor Tajvancev do gostov s celine.
Oh, ko le ne bi od teh istih »kontinentalcev« v tajvansko blagajno pritekalo na milijone dolarjev! V prvih devetih mesecih letošnjega leta je Tajvan obiskalo 43 odstotkov več obiskovalcev iz LR Kitajske kot v istem obdobju leta 2013. Njihovo število je doseglo 2,39 milijona. Njihov denar bo pripomogel k temu, da se bo delež turizma v tajvanskem bruto domačem proizvodu s treh povečal na morda kar pet odstotkov. Zaradi njihove želje po tem, da bi si ogledali otok, bogatijo tudi tajvanske letalske družbe, in to v trenutku, ko se letalski prevozniki bojujejo za vsak cent dobička. Ko govorimo o turizmu, se je otok že združil s celino.
Gospod Liu temu ne oporeka in seveda ponavlja, da so vsi dobrodošli ... pa vendar ... In ko se istega dne malo pozneje prerivamo v 89. nadstropju nebotičnika, ob katerega vznožju je izbruhnil incident z lulanjem, je okoli mene znova na stotine, morda celo na tisoče »kontinentalcev«. Opazim gospoda v letih in ga vprašam, od kod prihaja. »Baotou, Notranja Mongolija.« Uglajeno mi predstavi svojo ženo, ko ga vprašam, kaj je po poklicu, pa mi pove, da je profesor na fakulteti. »Ukvarjam se z redkimi kovinami.« Ko ga vprašam, ali mu je všeč Tajvan, mi odgovori z dolgim opisovanjem vsakega od mest, ki sta jih z ženo obiskala, preide na zgodbe iz zgodovine, na tolmačenje kitajske moderne arhitekture, na citate iz Konfucijevih zapisov ... Opravičim se mu, da se mi mudi, on pa mi ljubeznivo pomaha v slovo. »Vesel sem, da smo se srečali!« pravi. Tudi jaz sem vesela. Hip pozneje že nič več ne slišim njegovih besed − zaradi hrupne nove skupine, ki je pravkar izstopila iz najhitrejšega dvigala na svetu.
