Tiskane izdaje
S pogledom, uprtim v tla, in rahlo namrščenimi obrvmi, ki so izdajale njegovo zaskrbljenost, je 45-letni Abdula, oče šestih otrok, nemočno stal ob svojem 12-letnem sinu Mohamedu Džumi. »Zgodilo se je konec avgusta. Izbruhnili so spopadi. Izstrelek je zadel našo hišo. V tistem trenutku je moj sin stal pred njo. Eksplodiralo je v njegovi bližini,« je uvodoma povedal Abdula. Iz območja Saidan v provinci Oruzgan je v najetem vozilu najprej odpeljal svojega hudo poškodovanega sina v Gazni, kjer so ga na hitro oskrbeli. Od tam so ga prepeljali v kabulsko bolnišnico Emergency, ki jo vodi italijanska humanitarna organizacija. Za pot od svoje odročne vasi do glavnega mesta sta potrebovala dva dni.
Po operaciji je Mohamed Džuma, edini iz družine, ki je v tisti eksploziji utrpel hujše poškodbe, ostal brez dela desne roke, ki so mu jo morali odrezati pod komolcem. Na levi roki, katere dlan je iznakažena, je ostal brez treh prstov. Spodnja čeljust je huje poškodovana, tisti del obraza je iznakažen. Golenica in mečnica v desni nogi sta bili zlomljeni. Ker je bila koža na spodnjem delu desne noge povsem uničena, so mu morali odrezati kos kože s stegna in ga presaditi na spodnji del noge. Rana se počasi celi.
»Ne vem, od kod je priletel izstrelek, ki je zadel našo hišo,« je skrušeno dejal Abdula. Zato ni hotel odgovornosti za napad pripisati nobeni izmed vojskujočih se strani. »V naših krajih so stalno spopadi. Talibi so povsod. Vladne sile so le v glavnem mestu okraja,« je orisal varnostne razmere v njegovem okraju.
Mohamed Džuma je bil edini iz družine, ki je v eksploziji utrpel hujše poškodbe. Foto: Vasja Badalič
Naši paravojaški podizvajalci
Tako kot Helmand in Kunduz je tudi provinca Oruzgan, kjer je talibsko gibanje vedno imelo veliko podpornikov, po »umiku« okupacijskih sil hitro padla v roke upornikov. V prvi polovici septembra so talibi sprožili operacijo, v kateri so za kratek čas vstopili tudi v provincijsko glavno mesto Tarin Kot. Tako kot lani in letos v Kunduzu, kjer so talibi za kratek čas zavzeli središče mesta, so se tudi v Tarin Kotu lokalni vladni uslužbenci in člani represivnega aparata umaknili pred napadalci in se zatekli na letališče, kjer so čakali na evakuacijo. Številni policisti, vojaki in člani provladnih paravojaških milic so se med napadom talibov umaknili brez boja. V izjavi za afganistansko tiskovno agencijo Padžvok je general Daud Šah Wafadar, poveljnik 205. korpusa afganistanske vojske, pojasnil, da so se vladne sile, ki so bile nameščene na 89 nadzornih točkah, brez boja umaknile pred talibskim napadom.
V zadnjih letih so talibi upor v Oruzganu - tako Martine van Bijlert iz Afganistanske analitične mreže (AAN) - večinoma izvajali proti provladnim paravojaškim enotam, ki so bile nameščene v tamkajšnjih okrajih. Ker so bile te paravojaške enote odgovorne za številne zlorabe in zločine, se je del populacije obrnil k talibom po pomoč. Eno izmed paravojaških enot je vodil poveljnik Abdul Samad, nekdanji član talibskega gibanja, ki je leta 2012 prestopil na vladno stran. V času, ko je deloval kot vodja paravojaške skupine v okraju Has Oruzgan, so njegovi možje izvajali zunajsodne usmrtitve svojih nasprotnikov ter pretepali in poniževali (denimo s prisilnim britjem brad) tiste, za katere so sumili, da podpirajo talibe. Borci Abdula Samada so tudi zaračunavali kazni skupnostim, ki niso pomagale preprečevati talibskih napadov z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi in ki niso hotele na svojih domovih dvigniti afganistanske zastave. Poleg tega so bili člani te paravojaške skupine odgovorni tudi za posilstva lokalnih deklet.
Na željo domačinov, ki so se hoteli zaščititi pred strahovlado Samadovih mož, so lani poleti talibi sprožili operacijo proti njim. A ko so uporniki že obkolili Abdula Samada, so mu na pomoč priskočile režimske in ameriške sile, ki so s skupnimi močmi - s pomočjo zračne evakuacije - rešile svojega podizvajalca.
Poleg Abdula Samada so v Oruzganu v zadnjih letih delovali tudi nekateri drugi paravojaški poveljniki (na primer Abdul Hakim Šužaji in že preminuli Matiula Kan), ki so se tistih, za katere so sumili, da so njihovi nasprotniki, lotili s samovoljnim zapiranjem, ugrabitvami, pretepi, mučenjem in zunajsodnimi eksekucijami. Ravno zaradi takšnih zlorab oblasti teh paravojaških skupin je talibsko gibanje uspelo okrepiti svojo navzočnost v provinci.
Ničesar nismo vzeli s seboj
Po podatkih afganistanskih oblasti je sredi septembra, na vrhuncu letošnjih spopadov, svoje domove v Oruzganu zapustilo okrog 5000 družin. Številni civilisti so bežali po glavni cesti, ki vodi na jug proti Kandaharju, čeprav so del ceste nadzorovali talibi. Med bežečimi je bila tudi družina Ate Džana, ki je dotlej živela na periferiji Tarin Kota. »Ko so se začeli boji, smo zbežali. Ničesar nismo vzeli s seboj. Le življenje smo si rešili,« se spominja Ata Džan, oče štirinajstih otrok. Najprej so zbežali v provincijsko metropolo, kjer so se naselili v domu lokalnega veleposestnika, za katerega je delal Ata Džan. Tam so ostali dva tedna. V tistem času so lahko opazovali, kako padajo bombe po njihovi vasi, tudi po njihovi hiši, ki je bila v spopadih delno poškodovana.
»Ko so se začeli boji, smo zbežali. Ničesar nismo vzeli s sabo. Le življenje smo si rešili,« se spominja Ata Džan. Foto: Vasja Badalič
Na begu proti Kandaharju, največjemu mestu na jugu države, so jih talibi ustavili na nadzorni točki na območju Vajan. »Vprašali so nas, kdo smo in zakaj bežimo. Rekel sem jim, da sem kmet. Rekel sem jim, da sem preprosta oseba, ki nima nič niti z vlado niti s talibi,« je povedal Ata Džan. Iz Kandaharja se je njegova družina nato predelila v naselje za vojne razseljence Čarai Kambar v Kabulu.
V zadnjih letih je bila Džanova vas vedno pod vladnim nadzorom. Dokler jo bodo nadzorovali talibi, se Džan in njegova družina ne nameravajo vrniti. Zaenkrat ne kaže, da se bodo varnostne razmere izboljšale. Čeprav vladne sile nadzorujejo provincijsko prestolnico, spopadi še vedno potekajo v njeni bližini. Vlada je sicer obljubila večjo ofenzivo proti talibom, ki pa se še ni začela. Že konec septembra so režimske sile zatrdile, da jim je uspelo ponovno vzpostaviti nadzor nad glavno prometno žilo, ki povezuje Tarin Kot s Kandaharjem. Kljub temu je bila cesta za promet odprta šele sredi oktobra.
