Tiskane izdaje
Baptistična cerkev Mount Zion na Jeffersonovi v severnem Nashvillu je bila tako polna, da so morali zamudniki stati – celo v spodnji dvorani, kamor so namestili dodatne stole, ni bilo več prostora. Na sporedu je bila debata o tem, kako se izogniti dogodkom, podobnim tistim v Fergusonu.
Prišli so črnski zastopniki v zakonodajnih telesih, pastorji črnskih cerkva, šef policije in vodje policijskih postaj. V občinstvu so sedeli dolgoletni člani šolskih odborov. Župan je poslal svojo podporo. Četudi je bila debata namenjena vsemu mestu, je bilo občinstvo v nabito polni cerkvi večinoma črno.
Debata – menda sploh prva te vrste po dogodkih v Fergusonu – je bila nujna, kajti protesti, kakor je v uvodnem nagovoru povedal njen pobudnik, škof Joseph Walker III., »so kakor vulkani. Izbruhnejo in se pomirijo. Hvaležni smo protestnikom, ki branijo naše ustavne pravice, vemo pa tudi, da je treba glavnino dela opraviti, ko vulkani spijo.« Zdi se, da je večina poslušalcev prišla poslušat prav to: kaj je treba napraviti, da ne izbruhne vulkan ali da bo, če že izbruhne, škoda čim manjša.
Na Jeffersonovi ulici, v četrti, v kateri je bila črnska skupnost tradicionalno močna in živahna, so druga ob drugi šole, ki so izobrazile generacije afroameriških intelektualcev: univerza Fisk, medicinska fakulteta Meharry, na kateri so pred integracijo visokega šolstva diplomirali domala vsi zdravniki na ameriškem jugu, in univerza Tennessee State, ki je bila v šestdesetih, sicer še pod drugim imenom, središče študentskega gibanja za državljanske pravice. A ko so začeli graditi sistem avtocest, je Jeffersonova hitro propadla. Skozi črnsko četrt je namreč zdaj peljala avtocesta, ki je skupnost ločevala od mesta. Cene hiš so padle in nekoč živahna četrt se je spremenila. (Podobno se je zgodilo tudi skupnostma, denimo, v Miamiju in Chicagu.)
Po uvodni molitvi je spregovoril Steve Anderson, šef policije. Spravljiv je bil in v svojem nastopu kritiziral dejanja in odzive policije v Fergusonu. Pojasnil je, kako bi v primeru podobnega incidenta ravnala nashvillska policija, in obljubil, da bi bilo njeno delovanje vseskozi transparentno. Odzivi v dvorani so dali vedeti, da mu ljudje zaupajo. Lahko šef policije zagotovi, da se v Nashvillu kaj takega ne more zgoditi? Ne more. Nihče ne more: konec koncev, je vskočila pastorka Cummings, beli policisti v ZDA vsak teden ubijejo dva do tri neoborožene črnce, mlajše od 21 let. Nihče ni oporekal njenim številkam. Organizacija Malcolm X Grassroots Movement je poročala, da so varnostniki ali policisti leta 2013 ubili vsaj 313 Afroameričanov – enega vsakih 28 ur. »Vsaj« zato, ker je odločitev o tem, ali bo sporočalo podatke, prepuščena posameznemu okrožju. »Ali Nashville poroča?« je vprašala pastorka Cummings. Nashville poroča, je zatrdil šef policije. Zagotovila, da mu ne bo nikoli treba poročati, pa ni mogel dati.
Občinstvo je natančno vedelo, zakaj ne. Skoraj vsakega od njih so že ustavili zaradi dobro znanega prekrška »črn za volanom«. Ne, ker so prevozili stop znak, ne, ker so vozili prehitro, ampak kratko malo zato, ker so črni. Dogaja se vsem. Zgodilo se je častitemu Johnu Faisonu, pastorju cerkve Watson Grove: »Za nekaj dni sem se pripeljal iz Virginije, da bi se dogovoril o prevzemu župnije. Najet avto sem imel. Policija me je ustavila, ker naj bi skozi okno odvrgel cigaretni ogorek. Vsi, ki me poznate, veste, da sem obseden z zdravim življenjem.« Patrulja, ki ga je ustavila, je nato hotela brez naloga preiskati njegov avto. Tega jim ni dovolil. »Dobrodošli v Nashvillu!«
Vsak prometni prekršek lahko pomeni težave: odvisno od tega, ali je policist rasist (česar nihče zares ne preverja), ali je morda vstal z levo nogo ali ni napisal zadostnega števila kazni. »V mojem primeru je šlo brez dvoma za rasno profiliranje,« je v poznejšem pogovoru pojasnil pastor Faison. »Ustavili so me na Charlotte Pike v sredo ob devetih zvečer. Pozneje so mi povedali, da so tam zaradi kriminala patrole pogoste, ampak takrat tega nisem vedel.«
Deset do dveh
Če te ustavi policija, za ped odpri okno in drži roke na volanu v položaju deset do dveh. Če imaš dokumente v predalu za rokavice, jasno povej, da boš segel v predal ponje, in pusti eno roko na volanu. »Ampak, pastor,« sem rekla, »to so povedali tudi meni, ko sem prvič prišla v Ameriko. Nikoli obeh rok z volana. Nikoli rok nekam, kjer jih ne vidijo.«
»Da,« je odvrnil. »Jasno je, da policisti zahtevajo določen protokol, konec koncev nikoli ne vedo, kaj imajo ljudje v avtomobilu. Razlika med nama je, da na vas ne bodo streljali, če se boste sunkovito premaknili.« Tako ga je naučil oče in to je povedal svojemu petnajstletnemu sinu. Tudi črni policisti morajo to naučiti svoje otroke. Ponosni, da služijo sodržavljanom, a v trenutku, ko slečejo uniformo, so zgolj črni.
Vseeno je, kako si oblečen, vseeno je, kaj si po poklicu, vseeno je, ali si na severu ali na jugu. V svojem nagovoru v Fergusonu je pravosodni minister Eric Holder povedal, da se mu je to zgodilo v New Jerseyju. Da se mu je enkrat zgodilo med večernim tekom v Washingtonu, ko je bil že gospod v letih in zvezni tožilec. Črn na pločniku – in teče. Priljubljeni pastor je lahko poklical šefa policije in ga obvestil o incidentu. Kaj pa naj storijo tisti, ki nimajo njegove številke, je vprašala pastorka Cummings. Šef policije je povedal številko, ki jo lahko pokličejo. »Zapišite si,« je naročila pastorka. Občinstvo se je zasmejalo in si jo zapisalo. Nihče ne bo poklical.
Ni pametno, če si kakorkoli zapisan pri policiji. Kajti če si, ti lahko vsak prometni prekršek popolnoma spremeni življenje. To načeloma velja za vse – vendar za nekatere bolj kakor za druge.
Zakon je za vse enak in študija za študijo kaže, da se stopnja kriminalnih dejanj med posameznimi skupinami ne razlikuje bistveno. Kako je torej mogoče, da Afroameričani, ki jih je po popisu iz leta 2010 v državi 13,6 odstotka, predstavljajo 37 odstotkov zapornikov?
NAACP ima podatek, da je v vsakem trenutku zaprt vsak petnajsti Afroameričan. Vsak tretji bo v nekem življenjskem obdobju služil zaporno kazen (in vsak sedemnajsti belec). Največji odstotek zaprtih je med moškimi, starimi od 30 do 34 let. Največ jih sedi zaradi drog – zaradi posedovanja ali preprodajanja. A v povprečju sedijo dlje od belcev. Razloga za to sta vsaj dva: kazni za droge, ki jih navadno uporabljajo ali preprodajajo Afroameričani (denimo crack), so bistveno višje od tistih za droge, ki so priljubljene med belci (denimo kokain).
Drugi razlog je zakon, ki predpisuje višje kazni za vse prestopnike, ki jih dobijo na območju šol (pa tudi vrtcev, knjižnic, parkov in nacionalnih parkov). Načeloma, se strinjajo vse organizacije, ki se borijo proti neenakopravnemu kaznovanju, je bil zakon namenjen zaščiti otrok pred preprodajalci. A v praksi to pomeni predvsem, da vas lahko, če vas drugič dobijo z nekaj marihuane, medtem ko pri rdeči luči prečkate cesto, da bi vrnili knjige v knjižnico, doleti pogojna kazen – ali zapor, odvisno od tega, v kateri zvezni državi živite. Če vas dobijo v območju šole, se na sodišču niti pogajati ne morete.
Verjetnost, da vas bodo dobili, je veliko večja, če živite nekje, kjer je poselitev gostejša; v Nashvillu so predeli, v katerih tako rekoč ni mogoče, da ne bi bili na območju šole. To so večinoma mestni predeli, v katerih živijo manjšine: Afroameričani, Mehičani, Kurdi.
Nobeden od sogovornikov ni govoril o nasilnih kaznivih dejanjih, pa je vseeno vredno omembe: najznamenitejši zapor na jugu ZDA, Državna kaznilnica v Louisiani, imenovana »Angola« ali »Farma«, ima ta čas okoli 5100 zapornikov. 76 odstotkov je črnih, 1,6 odstotka jih čaka na usmrtitev, 71 odstotkov je obsojenih na dosmrtno ječo. Povprečna kazen je 94 let.
Kaj počnejo ves ta čas?
Zapori so velik posel. Angola, denimo, je dejansko kmetija: zaporniki gojijo zelenjavo in živino, s čimer si plačujejo življenje v zaporu. A počno še vse kaj drugega – posebej v zaporih, ki so javno-zasebna partnerstva. Korporacije, ki upravljajo zapore, so izjemno učinkovite pri zniževanju stroškov upravljanja in uporabi zapornikov za delo. Konec koncev kotirajo na borzi in so odgovorne delničarjem. Ena od njih, CCA, ima sedež v Nashvillu. Po njihovi spletni strani sodeč, so bolj veriga internatov, ki ima na voljo več kakor 85.000 postelj in uporabnikom ponuja različne oblike izobraževanja. Pastorja Faisona to ni prepričalo: »Zaporniško-industrijski kompleks je novodobno suženjstvo. Sodobni Jim Crow.«
Res je nekoliko nenavadno, da se je število zapornikov v zadnjih 20 letih podvojilo. So se nenadoma vsi ljudje odločili, da bodo kriminalci, ali pa je mogoče, da imajo rasno profiliranje, vojna proti drogam in kotiranje zaporov na borzah kakšen drug skupni imenovalec?
Angela Davis je bila v članku Zakrinkan rasizem že leta 1998 prepričana, da slednje: »S tem, ko se v družbi ZDA množijo zapori, se je zasebni kapital prepletel s kaznovalno industrijo. Prav zaradi potencialnih dobičkov zapori v gospodarstvu ZDA postajajo vse pomembnejši. Če koncept kaznovanja kot vira potencialnih velikanskih dobičkov sam po sebi vzbuja skrb, je strateško zanašanje na rasistične strukture in ideologije, s pomočjo katerih bi masovna kaznovanja naredili sprejemljiva in dobičkonosna, celo bolj strašljivo.«
A ko je kazni konec – zaporne ali pogojne, na zvezni ravni ali na ravni zvezne države –, sistem prestopnikov ne izpusti iz rok: kazenska kartoteka se nikoli ne zapre in kaznuje vse življenje – osebe s kazensko kartoteko imajo omejen dostop do trga dela, študentskih posojil, socialne pomoči (v kar nekaj zveznih državah – Tennessee je že taka – ne morejo dobiti niti pomoči v obliki bonov za hrano). Seznam služb, do katerih jim je pot za vedno zaprta, je absurdno dolg. Sistem ustvarja povratnike. Ker pogosto ni mogoče legalno zaslužiti denarja za preživetje, iz prestopnikov dela kriminalce.
V cerkvi na Jeffersonovi je govoril poslanec Harold Love. Govoril je o naporih, da bi delodajalcem že v prošnji za službo prepovedali spraševati, ali ima prosilec kazensko kartoteko. Govoril je o tem, da si prizadevajo, da bi znižali kazni, povezane s posestjo marihuane (Aleluja! se je zaslišalo iz občinstva.) Govoril je o prizadevanjih, da bi razširili seznam kršitev, ki jih je po prestani kazni iz kartoteke vendarle mogoče izbrisati, in da bi bil izbris cenejši. A da bi se zakonodaja lahko spremenila, »… moramo na volitve«, je v en glas odvrnilo občinstvo.
Volilna pravica
Pri volitvah se afroameriška skupnost sooča z novo težavo: razen v državah Maine in Vermont se obsojencem odvzame volilno pravico. Nekatere države jo odvzamejo samo tistim, ki so v zaporu, in jim jo avtomatično vrnejo, ko odslužijo kazen. Druge – med njimi vse na jugu – jo odvzamejo vsem obsojenim in poskrbijo, da je ponovna pridobitev zapletena. To je morda najbolj spregledan vidik ameriškega kazenskega sistema: kako izključitev celotnih skupin spremeni demografsko sliko volilnega telesa. Začarani krog je sklenjen: skupina ljudi ne more voliti poslancev, ki bi glasovali za zakone, ki bi tej isti skupini olajšali življenje. Ne gre samo za zvezne volitve. Lokalne in volitve predstavnikov v šolske odbore, volitve sodnikov in podobno utegnejo biti še pomembnejše. A afroameriška skupnost ima pri volitvah okrnjen glas. Ne sliši se ga vedno.
Na vprašanje, kaj je najpomembnejša težava, s katero se mladi Afroameričani srečujejo danes, je pastor Faison odvrnil: »Pomanjkanje samozavesti.« Na isto vprašanje so štirje zaposleni v restavraciji Pour House odvrnili: »Suženjska mentaliteta.« Kaj to pomeni? »Hlastanje za denarjem in sebičnost.«
Pastor Faison: »Imamo generacije otrok, katerih očetje so ne le odsotni, ampak demonizirani. Demonizacija črnega moškega pušča sledi na skupnosti, zato si moramo prizadevati, da se neha. Otrokom je treba dati pozitivne vzornike. Tukaj smo kot skupnost odpovedali.« In protestnik v Fergusonu: »To, da moramo vpiti, da nas sploh kdo sliši.«
