Tiskane izdaje
Ljubljana – Število smrtnih žrtev po katastrofalnem potresu v Nepalu je po zadnjih uradnih podatkih preseglo 8000, ranjenih je skoraj 20.000 ljudi.
Tragedija je prizadela več deset tisoč ljudi, ki so ostali brez svojcev, brez strehe nad glavo, brez prihodkov. Dostop do odročnih predelov še dodatno otežujejo plazovi.
Viki Grošelj se je v nedeljo vrnil iz Nepala, kjer je potres 25. aprila doživel tik v epicentru. Alpinist, ki je bil v tej himalajski državi že 45-krat, meni, da bo preteklo več let, da se bo življenje vrnilo v normalno stanje. Ne preseneča ga, da so Nepalci kljub težkim razmeram ohranili zelo velik čut za solidarnost.
Alpinist Viki Grošelj je bil še s tremi kolegi namenjen prečiti gorsko skupino Ganeš Himal. Pot so začeli 25. aprila v dolini Langtang, blizu epicentra potresa.
Kako ste vi doživeli potres?
Zelo intenzivno. Šli smo proti tri ure oddaljenemu naselju, od koder naj bi naslednji dan resno začeli prečiti skupino Ganeš Himal. Po pol ure hoje po asfaltni cesti se je vse okoli nas začelo strahovito tresti. Za stotinko sekunde sem pomislil, da je kje blizu zelo velik stroj ali bager. Ko je cesta pred nami začela pokati, sem se zavedel, da je potres. Posebno strašljivo pa je bilo, da se je s strmih pobočij nad nami začelo na cesto usipati veliko skal in kamenja, nekaj avtomobilov je zasulo. Skalam se nam je uspelo izogniti, čeprav smo dobili nekaj prask in poškodb. Zdravnica Vlasta Kunaver je oskrbela enega od kolegov, ki je imel večjo rano na glavi. Umaknili smo se na polja, kjer smo skupaj z domačini še nekaj časa počakali, nato pa začeli po najboljših možnostih ukrepati.
Kako ste se odločili?
Naslednji dan smo morali priti do naše opreme, ki nam jo je džip odpeljal v naselje Syafru. Šli smo čez nevarne sipine, ki se niso več podirale, in med potjo doživljali vso strahovitost tega potresa. Koče so bile podrte, ljudje prestrašeni in apatični. Prišli smo do opreme in začeli načrtovati pot nazaj v varnejše kraje. Zelo pomembno je bilo, da poskrbimo zase in ne oviramo reševalnih ekip, ki so jih ljudje pričakovali z upanjem. Še isti dan nam je uspelo priti do naselja Dhunche in potem naprej do naselja Trishuli Bazar, kjer so bili razmere boljše. Prišli smo do elektrike, da smo napolnili telefone, normalne hrane in pitne vode. Zdravnica Vlasta Kunaver se je isti dan prijavila kot prostovoljka v tamkajšnji bolnišnici in nekaj dni res garala. Ranjenih in poškodovanih je bilo toliko, da so ležali na dvorišču. Ponekod smo bili prvi tujci, ki nam je uspelo priti tja. Po treh dneh je začela prihajati mednarodna pomoč.
Prvotno načrtovane poti niste nadaljevali, a se tudi niste vrnili domov.
Načrte smo podredili temu, da poskušamo pomagati po najboljših močeh. Od slovenske vlade in domačih smo dobili informacije, da se ni smiselno prekmalu vračati v Katmandu, ker je bil tam kaos. Mnogi so z bivanjem v Katmanduju oteževali prihod pomoči in reševanje. Za zelo modro se je izkazalo, da smo počakali na varnem.
Kakšne so posledice potresa?
V Nepalu sem bil več kot 40-krat, a sem prvič doživel tako močan potres. Začuden sem, da so številne na videz krhke stavbe zdržale. Predel, kjer sem ponavadi, Thamel, ki je turistično središče Katmanduja, je razmeroma nepoškodovan. Stari del mesta, kjer so zgodovinske znamenitosti, denimo Durbar Square, pa je močno poškodovan. V Katmandujski dolini, ki šteje okoli dva milijona prebivalcev, je po do zdaj dostopnih podatkih življenje izgubilo od šest do sedem tisoč ljudi.
Sreča v nesreči je bila, da je bil potres okoli poldneva, v soboto, ko je njihov dela prost dan. Če bi se zgodilo ponoči, bi bilo žrtev nekajkrat več. Videli smo gorska območja zunaj Katmanduja, kjer so cele vasi sesute, a so bili ljudje takrat večinoma na poljih ali nekje zunaj. Otroci na srečo niso bili v šolah.
S čim je mogoče zdaj najbolj pomagati?
Denar, ki smo ga imeli za rezervo, smo ga razdelili med ljudi, a zdelo se nam je, da je bila zanje tisti hip najpomembnejša naša navzočnost, topla beseda, da so dobili občutek, da niso sami. Glavni trenutek, ko je bil potreben hiter in učinkovit odziv, je za nami, zdaj je na vrsti dolgotrajna obnova porušenih vasi in mest. Po mojem mnenju se bo življenje šele čez nekaj let vrnilo v normalno stanje.
Zdaj bodo potrebovali predvsem denar. Tudi sam pripravljam akcijo: vse svoje znance, prijatelje in kliente, ki sem jih kdajkoli peljal v Nepal, bom pozval, če želijo prispevati za obnovo mesta. Denar bom jeseni, ko se bom spet vrnil v Katmandu, po lastni presoji, brez posrednikov, izročil neposredno ljudem.
Kakšno je razpoloženje med prebivalci?
Iz tiste groze in apatičnosti v prvih dveh ali treh dneh se je med ljudi naselil optimizem. Vsi skupaj smo se zavedeli sreče, da smo preživeli. Čez dober mesec se bo začelo monsunsko deževje, ki bo ljudem sicer otežilo bivanje, bo pa dovolj toplo, hkrati bo pa vse spralo in v dolino spravilo plazove. Septembra se bo začela dokončna obnova, popravilo velikih podorov, vasi in mest.
Kako ljudje ocenjujejo odziv oblasti in mednarodne skupnosti?
Tako kot ponavadi. Jaz nimam vpogleda v to, kako so prihajala sredstva, ampak vsi se pritožujejo, kakor bi se najbrž tudi v Sloveniji ali kjerkoli po svetu, da pomoč prepočasi prihaja do ljudi. Nujna pomoč za preživetje je bila prva, ki smo jo poskušali dati tisti, ki smo bili tam, za reševanje življenj in najhujše stiske. Zdaj pa se je z dobro organizacijo treba lotiti zadev, da ne bodo tisti, ki najbolj kričijo, da potrebujejo pomoč, to dobili le zato, ker so najglasnejši. Zelo veliko je ljudi, ki sploh nimajo stika s Katmandujem in svetom, in mislim, da bi bilo najbolj smiselno s helikopterji pregledati območja, narediti oceno škode in razdeliti pomoč. Da bi dobivali pomoč tudi drugi predeli, ne samo Katmandu z okolico. Pred dobrim tednom na nekatera območja, kjer smo bili mi, ni bilo še nikogar. To razumem, saj je potres prizadel 11 okrožij (v Nepalu jih je 72). Ozemlje je zelo veliko, številni predeli so tudi zelo težko dostopni.
So še vedno odrezani od sveta?
Država je z odlokom angažirala vse helikopterje, tudi zasebne. Upam, da so prišli do vseh. Ceste, razen najbolj poškodovanih, bodo verjetno kmalu prevozne. Nepalci so zelo veliki mojstri popravljanja cest in odstranjevanja podorov, saj jih tako delo čaka vsaj enkrat na leto, po monsunskem deževju. Je pa zelo veliko predelov, do koder vodijo samo pešpoti. Do tja bo treba organizirati zračno pomoč.
Kako je s preskrbo s hrano in vodo?
Na območju, kjer smo bili mi, so ljudje imeli zaloge hrane za nekaj dni. Prednost tega območja je, da je zelo vodnato. Po vsakem pobočju teče potok. Kurjavo in osnovne potrebščine so imeli. Je pa res, da so zelo skromni v svojih prehranskih navadah. V vaseh ponavadi jedo samo po dva obroka na dan, ker so preprosto prerevni, da bi si privoščili več. V vaseh se nam je trikrat zgodilo, da so nas ljudje, ki so ostali brez bivališč, vabili v svoje šotore in nam ponudili hrano, ki je nismo mogli plačati, ker niso hoteli vzeti denarja. Zelo solidarni so, njihova skrb za drugega je na zavidljivo visoki ravni. Poskušali smo drugače povrniti njihovo dobroto.
Na svojih številnih potovanjih po svetu sem opazil, da so prebivalci v deželah, kjer je življenje zelo težko, veliko bolj solidarni kot drugod. Pripravljeni so dati vse.
