Poceni nafta ter čedalje dražja moka in kruh

Azerbajdžan ustvari kar tri ­četrtine prihodkov s prodajo­ energentov, zato sodi med države, ki jih je padanje cene ­nafte najbolj prizadelo. Zaradi draginje, nezaposlenosti, neizplačevanja socialnih prejemkov ter čedalje dražjih kreditov, ki so denominirani v dolarjih, so sredi januarja po državi potekale množične demonstracije, na katere se je oblast odzvala z represijo.

Zaradi vrenja v Azerbajdžanu celotnemu Kavkazu grozijo politični, gospodarski in celo vojaški konflikti.­ Azerbajdžanska centralna banka je konec lanskega leta prenehala podpirati nacionalno valuto manat, saj je za njeno krepitev porabila več kot polovico deviznih rezerv. Azerbajdžansko gospodarstvo se podira kot hišica iz kart. Strmoglavljenje manata, ki je v primerjavi z dolarjem izgubil kar 33, na črnem trgu pa celo 41 odstotkov, je primerljivo s strmoglavljenjem ukrajinske nacionalne valute grivna.

Enaindvajsetletni Kamran Agajev ni več mogel odplačevati kreditov, zato se je v začetku januarja protestno zažgal. Javnemu sežigu, ki je bil leta 2010 katalizator tako imenovane tunizijske revolucije, so v Bakuju ter številnih drugih azerbajdžanskih mestih sledile demonstracije, ki jih je policija razgnala z vodnimi topovi in solzivcem. Več protestnikov je bilo pridržanih, domnevne voditelje »ilegalnega shoda« pa so obsodili na mesec dni zapora. »Vse kaže, da so tudi med nedavnimi racijami pridržali politično opozicijo in druge disidente, ki kritizirajo oblast. V preteklih letih so azerbajdžanske oblasti zapirale politične aktiviste na podlagi fabriciranih obtožb,« so se odzvali pri Amnesty International, kjer azerbajdžanske oblasti pozivajo k spoštovanju pravice do svobode zbiranja in združevanja.

Občutljivo notranjepolitično ravnovesje

Na kritike tujih človekoljubnih organizacij, ki jih obtožujejo snovanja revolucije, se uradni Baku požvižga, je pa bliskovito uvedel nadzor nad cenami kruha in znižal ceno moke, kar je zadostovalo, da se je protestni val vsaj za zdaj končal. »Odločitev je bila sprejeta po navodilih predsednika ­Ilhama Alijeva, ki želi tako povečati socialno zaščito prebivalcev, zlasti revnih družin,« je azerbajdžanska vlada sporočila v izjavi za javnost.

Po mnenju Thomasa de Waala, strokovnjaka za Kavkaz pri organizaciji Carnegie Europe, je to zatišje pred nevihto, ki letos grozi tej južnokavkaški državi. Črnogledo tezo je podkrepil tako z notranjepolitičnimi kot zunanjepolitičnimi dejavniki. Po njegovem so za azerbajdžanskega avtokrata bolj kot politična opozicija, ki jo je Alijev tako kot kritične novinarje in disidente že zdavnaj poslal za zapahe, grožnja zlasti razpoke v vladajoči strukturi. V tem kontekstu omenja odstavitev dolgoletnega ministra za nacionalno varnost in dolgoletnega šefa azerbajdžanske tajne službe Eldarja Mahmudova (ter vseh njegovih najtesnejših sodelavcev), proti kateremu so provladni mediji­ začeli gonjo zaradi oškodovanja državnega proračuna. »Ilham za razliko od očeta Hejdarja, ki ga je nasledil leta 2003, nikoli ni postal dominanten monarh, ampak je zgolj ključni člen v središču elite. Je prvi med enakimi in razsodnik sporov med visokimi uradniki, ki so tudi poslovneži, hrepeneči po rentah,« je de Waal opisal občutljivo notranjepolitično ravnovesje.

Neugodni mednarodni kontekst

Neugoden je tudi mednarodni kontekst. Azerbajdžan se je sprl z Združenimi državami Amerike, ki so zaradi bogatih zalog nafte in zemeljskega plina ter strateške vloge v vojni proti terorizmu do zdaj bolj kot ne molčale ob kršenju človekovih pravic v tej energetski velikanki. Ko jih je uradni Baku obtožil snovanja »oranžne revolucije« in večini ameriških organizacij odrekel gostoljubje, so v ameriškem kongresu spisali zakon, v katerem Azerbajdžanu grozijo s sankcijami zaradi kratenja človekovih pravic.

V precej nerodnem položaju je Azerbajdžan tudi zaradi spora med Rusijo in Turčijo, dveh tesnih mednarodnih partneric, dodaten udarec pa zanj predstavlja dvig sankcij proti Iranu, saj bo iranska nafta dodatno pocenila črno zlato in v nekaterih državah celo spodkopala azerbajdžanski monopol.

Avtoritarni režimi se na vrenje doma pogosto odzovejo tako, da ustvarijo zunanjo grožnjo. De Waal tako ne izključuje, da bo Azerbajdžan igral na »karto Gorskega Karabaha« in bo tam začel vojaško operacijo, kar pomeni »potencialno nevarnost za izbruh katastrofalnega konflikta na Kavkazu«. Druga možnost je čedalje hujša represija proti političnemu islamu, kar je vsaj na Bližnjem vzhodu pripeljalo do še večje priljubljenosti islamskega političnega radikalizma.