Tiskane izdaje
Če ne bi nekaj sto kmetov v mestu Potosi na jugu Nikaragve demonstriralo, bi priprava gradnje prekopa, ki bo povezal Tihi ocean s Karibskim morjem, potekala povsem potihoma, skorajda tako, kot da gre za tajni projekt. »Tukaj nočemo Kitajcev,« so vzklikali prebivalci okoliških vasi in se pritoževali, da je celo njihova policija na kitajski strani.
Protesti so najprej izbruhnili prejšnji petek, ko je okoli 500 ljudi obkolilo urade območne oblasti, nato pa so se protestniki znova zbrali še v torek. Ko so kmetje povzdignili glas in od vlade zahtevali, naj nikomur ne podarja njihove zemlje, je prišlo tudi do medsebojnega prerivanja. Pa vendar nič ne kaže, da bodo izkopavanje prekopa, dolgega 278 kilometrov, preložili. Predsednik Daniel Ortega je prepričan, da bodo z njim ustvarili dovolj delovnih mest, da se prežene revščina iz dežele, v kateri kar dve tretjini prebivalcev živi z manj kot dvema dolarjema na dan.
Kitajski podpis
Konec leta 2014, torej točno 100 let po odprtju Panamskega prekopa, se bo začela gradnja nikaragovskega prekopa, ki bo stal 40 milijard ameriških dolarjev in pod katerega se bo podpisala Kitajska. Glavni investitor projekta je hongkonška družba Hongkong Nicaragua Development (HKND), in čeprav njen predsednik, sicer kitajski poslovnež Wang Jing, trdi, da si ne želi vpletanja politike, je že njegovo poslovno zaledje preveč zgovorno, da bi se lahko odgnalo sumničenja o tem, da gre za strateški podvig kitajske države.
Dvainštiridesetletni Wang Jing o sebi pravi, da je »običajen mož na čelu običajne družbe«, pri čemer nima v mislih HKND, temveč pekinško družbo za telekomunikacijsko opremo Xinwei, katere predsednik je od leta 2010, ko je dolgoletnega izgubarja spremenil v podjetje z zavidanja vrednimi uspehi in – kar ni nič manj pomembno – z veliko podporo najvišjega partijskega vodstva.
HKND so ustanovili lani, ko je, kot pravi Wang Jing, začel razmišljati o prekopu skozi Nikaragvo. Na pogosta vprašanja o tem, kako mu je uspelo v tako kratkem času osmisliti ta izjemno zahtevni projekt, kako si je lahko tako uspešno izposloval 50-letno koncesijo na prekop in kako je lahko prepričan, da bodo leta 2019 skozenj že plule ladje, se mu ne zdi vredno dajati prepričljivih odgovorov.
Poudarja, da se je o prekopu skozi Nikaragvo razmišljalo že vsaj pet stoletij oziroma od časov, ko so v tej deželi vladali Španci, zato se mu je zdelo logično, da se bodo te sanje v 21. stoletju uresničile. Podpora, ki jo uživa pri vodstvu v Managui, je povsem razumljiva, če upoštevamo, da gre za resnično velike interese, dejstvo, da Nikaragva in Kitajska nimata diplomatskih odnosov oziroma da vlada predsednika Ortege še vedno priznava Tajvan (torej Republiko Kitajsko, kot se otok uradno imenuje), pa niti najmanj ne vpliva na posel.
Lani je Kitajsko in Hongkong obiskala visoka nikaragovska delegacija, ki jo je vodil predsednikov sin Laureano Ortega Murillo. Čeprav sta obe strani vztrajali pri trditvi, da to ni uradni obisk, ni nihče oporekal, da gre za znamenje velikega zbliževanja Manague in Pekinga. Ni si težko predstavljati, kakšno zaupanje je potrebno, da se družbi iz daljne dežele zaupa projektiranje in kopanje prekopa, globokega 30 in širokega tudi do 520 metrov, katerega 105 kilometrov bo potekalo tudi skozi Jezero Nikaragva in bo eden največjih ekoloških, s tem pa tudi socialnih izzivov za širše območje z njegove severne in južne strani.
Ekonomska utopija
Wang Jing, ki se sicer poskuša predstaviti kot nepolitični poslovnež, je za načrtovanje prekopa najel državno Korporacijo za železniško izgradnjo, Ortego mlajšega pa vodil od enega do drugega kitajskega podjetja, o katerih si je mogoče misliti, da bodo zmagala na mednarodnih razpisih, ki bodo menda objavljeni za posamezne sekcije teh megalomanskih del.
Medtem ko se v Nikaragvi mnogi pritožujejo zaradi tajnosti, v kateri potekajo pogajanja, se predsednik Ortega hvali s številkami, kot so najetje 50.000 delavcev, takoj ko se bodo začela dela, odprtje 200.000 delovnih mest, ko bodo prekop odprli za promet, in najmanj 5100 ladij, ki bodo vsako leto plule skozenj in si tako za 30 ur skrajšale pot med Atlantskim in Tihim oceanom. Tukaj bosta tudi dve pristanišči z globokim morjem, eno mednarodno letališče v mestu Rivas, štiri turistična središča in povsem novo mesto na pacifiškem koncu prekopa, v katerem bodo naselili 130.000 ljudi. Za državo s 6 milijoni prebivalcev je to slišati kot svojevrstna ekonomska utopija.
Ko so julija objavili traso, po kateri bodo speljali prekop – od izliva reke Brito prek mesta Rivas in skozi Jezero Nikaragva, ob rekah Tule in Punta Gordas do zaliva Bluefields v južnem Karibskem morju –, je predsednik HKND prepričljivo trdil, da bi bilo bistveno ceneje, če bi traso speljali veliko bolj severno. A Wang Jing pravi, da je imel v mislih predvsem družbene in ekološke učinke projekta, zato se je odločil za južno traso, čeprav ga bo to stalo cele 3 odstotke več denarja.
Nikaragovski aktivisti so pri vrhovnem sodišču vložili tožbo proti prekopu, saj trdijo, da je ta projekt v nasprotju s prvim členom ustave, ki določa, da je suverenost »neodtujljiva pravica naroda Nikaragve«. Nekateri so sporazum Ortega-Wang Jing primerjali s paktom Bryan-Chamorro iz leta 1914, ko so precejšen del nikaragovskega ozemlja za borih 3 milijone dolarjev prodali ZDA. Takratni ameriški državni sekretar William Jennings Bryan je generalu Emilianu Chamorru, predstavniku nikaragovske vlade, obljubil, da bodo izkopali prekop.
»Nova in povsem nepričakovana igra globalne moči je zagrozila, da bo našo že pozabljeno deželo znova postavila v središče svetovnega dogajanja,« je prejšnji mesec zapisal voditelj na nikaragovski televiziji Carlos F. Chamorro. V zvezi z vprašanjem, ali bo kanal spremenil odnos sil na zahodni polobli, je opozoril na »netransparentnost kitajskih odgovorov na vprašanje, kaj pravzaprav tukaj dela Kitajska in kdo to v resnici počne«, nato pa pozval vse države Latinske Amerike, naj na ta projekt gledajo kot na poziv k previdnosti ali celo razglasitvi alarma. Pa vendar, kot trdi Wang Jing, se bodo že decembra začela dela. Čez pet let bo Panamski prekop videti majhen v primerjavi z nikaragovskim, ki se bo – seveda neuradno – imenoval kitajski.
