Pod žarometom: Mauricio Macri

Nov obraz z novimi idejami in drugačnimi pogledi med prebivalstvom zbujajo tako občutek upanja kot nezaupanja.

Objavljeno
23. november 2015 20.09
TOPSHOTS-ARGENTINA-ELECTION-RUNOFF-MACRI
Jure Kosec
Jure Kosec

Mauricio Macri, dvakratni župan Buenos Airesa in član ene najbogatejših industrijalskih družin v Argentini, je na nedeljskih predsedniških volitvah dobil priložnost, da temeljito spremeni podobo svoje države. Njegova izvolitev na mesto predsednika predstavlja pomembno prelomnico, s katero se Argentina, drugo največje južnoameriško gospodarstvo, obrača na desno. Macrijeva zmaga končuje obdobje populistične vladavine Cristine Fernandez de Kirchener, ki je skupaj s svojim pokojnim soprogom Nestorjem Kirchnerjem državo vodila zadnjih dvanajst let. Na predsedniškem položaju jo bo zamenjal nov obraz, z novimi idejami in drugačnimi pogledi, ki med prebivalstvom zbujajo tako občutek upanja kot nezaupanja.

Vse od začetka predsedniške tekme je bilo jasno, da kandidat desnega zavezništva Republikanski predlog ne more zmagati zgolj na podlagi svojega političnega programa. Tisto, kar je moral spremeniti, je bila percepcija, da je brezsrčen kapitalist, brez stika z realnostjo, kot jo doživlja velik odstotek ljudi. Macri je bil med kampanjo tarča populističnih napadov. Po pričakovanjih so ga politični nasprotniki opisovali kot priviligiranca, brez občutka za težave revnih, navdanega z idejami, ki bodo ogrozile gospodarsko stabilnost, Argentino pa popeljale nazaj v devetdeseta leta prejšnjega stoletja: v čas slabih odločitev, ki so rezultirale v zlomu javnih financ in v revščino pahnile velik del prebivalstva.

Toda Macri nikoli ni bil zgolj navaden desničar. To, vsaj tako kaže, tudi ni njegova ambicija. V politiko, kot pravi, so ga usmerile težke življenjske izkušnje: v mladosti je bil žrtev ugrabitve. Njegov oče, uspešen poslovnež italijanskega rodu, je za njegovo izpustitev plačal 6 milijonov dolarjev odkupnine. V nasprotju z večino predstavnikov političnega establišmenta, 56-letnik svoje kariere ni zgradil z vzpenjanjem po strankarskih lestvicah, ampak se je uveljavil kot predsednik popularnega nogometnega kluba Boca Juniors. Leta 2007 je uspešno kandidiral na volitvah za kongres, kasneje pa postal župan prestolnice, ki je v času njegove vladavine postala bolj življenjska, predvsem zaradi vlaganja v infrastrukturo in v razvoj revnih predmestij.

Novi argentinski predsednik si je zmago zagotovil šele v drugem krogu glasovanja, potem ko se je v prvem uvrstil za svojega edinega resnega tekmeca, kandidata peronistične Fronte za zmago (FPV) Daniela Sciolija. Rezultat nedeljskega glasovanja je bil tesen in sam po sebi ponazarja, kako razdeljena ostaja država po koncu 12-letne vladavine zakoncev Kirchner. Macri je postavljen pred zahtevno nalogo. Moral bo dokazati, da lahko uresniči spremembe, za katere je glasovala več kot polovica volilnega telesa, zraven pa izpolni pričakovanja o ustvarjanju inkluzivnega ozračja, v katerem se nihče ne bo počutil zapostavljenega. Velik del tistih volivcev, ki je glasoval za nasprotno stran, v njegovem pristopu k reševanju ključnih problemov argentinske države vidi grožnjo socialnemu miru. Boji se rezov v javno porabo, ki bi potencialno povzročili uničenje socialnih programov in s tem ogrozili obstoj najbolj ranljivih predstavnikov družbe.

Njihove bojazni zaenkrat niso utemeljene. Macri namreč ne napoveduje radikalnih sprememb. Nasprotno, svoje obljube o gospodarskem odpiranju države navzven želi uresničevati postopno, z iskanjem konsenza. S svojimi podporniki je razmeroma kmalu ugotovil, da je to edini način, s katerim lahko zgradi trdno volilno bazo in ogrozi nasprotnikovo prevlado.