Tiskane izdaje
New York – Ameriški predsednik Barack Obama je moral začeti svoj nagovor o koncu pol stoletja sovraštva med narodoma z novim sovraštvom, ki tare svet. Ob obsodbi napadov v Bruslju je dejal, da je to še en dokaz, da potrebujemo enotnejši svet, ki se bo »ne glede na narodnosti, rase ali vero« skupaj boril proti terorizmu.
Obama je pred televizijskim nagovorom otoškega naroda poklical predsednika belgijske vlade Charlesa Michela ter mu izrazil sožalje in podporo Združenih držav. Medtem ko so ponekod po ZDA zaostrili varnostne razmere na letališčih ter transportni infrastrukturi, so politiki desnice pozivali predsednika, naj skrajša obisk in se vrne v Washington. Po besedah republikanskega predsedniškega kandidata Johna Kasicha bi moral doma voditi odziv ameriške vlade, newyorški poslanec Peter King pa je spomnil, da ni obiskal Pariza po lanskih napadih.
Do konca redakcije iz Bele hiše ni bilo napovedi o spremembi urnika, predsedniška družina se je po srečanju predsednika s kubanskimi oporečniki udeležila bejzbolske tekme med Žarki iz Tampe ter kubansko nacionalno reprezentanco. Obama naj bi nadaljeval obisk v Buenos Airesu, kar naj bi prekinilo več kot dvajsetletni argentinski post, kar zadeva obiske ameriških predsednikov. Država je po letih tožb prejšnji mesec v New Yorku dosegla dogovor o plačilu starih dolgov, kar naj bi tlakovalo pot novembra izvoljenemu predsedniku Mauriciu Macriju, da poskuša z novimi posojili rešiti državo iz klešč naraščajoče inflacije.
Počasno krvavenje
Gospodarske težave so eden ključnih motivov režima bratov Castro pri sprejemanju ponujene roke iz Washingtona. Kuba je eden zadnjih ostankov velikega socialističnega eksperimenta, ki se je povsod hitro sfižil v avtoritarne režime z vsemogočnimi tajnimi policijami in natrpanimi zapori. Hkrati so nevzdržni gospodarski modeli počasi ožemali države, v primeru Kube je okrepila težave gospodarska blokada ZDA. Reforme Raúla Castra počasi sproščajo kubansko vkovanost v plansko gospodarstvo in v državi »posodabljajo socializem«, kot trdi uradna propaganda. Toda posodabljanje je za mnoge prepočasno, saj na tisoče mladih zapušča otok in odhaja v ZDA.
Oblastem v Havani je jasno, da morajo ustvariti milijone delovnih mest, če želijo ustaviti takšno počasno krvavenje. Zato se bodo morali odpovedati osrednji ideji revolucije o izgonu ameriških imperialistov ter spet odpreti vrata za ameriške naložbe. Obama je pripeljal s sabo številno gospodarsko delegacijo, ki si obeta lepe zaslužke ob premagovanju tehnološkega zaostanka po pol stoletja socialistične družbe. Kuba je nekoč že bila velik trg za ameriško kmetijstvo in industrijo, danes so v prvih vrstah tehnološka in turistična podjetja.
Raúl Castro je poudaril, da je konec embarga glavni pogoj za dokončno normalizacijo odnosov, tudi ameriška desnica, ki uradno še vedno zahteva demokratično družbo, na tihem priznava, da so sankcijam šteti dnevi. Obamova Bela hiša ob tem pragmatično računa, da bo odpiranje gospodarstva zrahljalo tudi okove civilne družbe. Predsednik je danes s še enim zgodovinskim korakom prek kubanske televizije nagovoril državo in zagotovil, da bodo ZDA prepustile urejanje države Kubancem, a hkrati dejal, da »verjame v kubansko ljudstvo«.
Pečat za soseščino
Še pred nekaj meseci bi bilo nepredstavljivo, da ameriški predsednik v El Gran Teatro de Havana poziva k svobodnim in demokratičnim volitvam, kubansko politično vodstvo pa z balkonov mirno opazuje, kako se to širi prek televizijskih zaslonov. »Verjamem, da bi morali državljani svobodno izražati svoje mnenje brez strahu, da imajo pravico do organiziranja, kritike svoje vlade in miroljubnih protestov ter da vladavina prava ne vključuje samovoljnega zapiranja tistih, ki uresničujejo te pravice,« je poudaril Obama.
Besede je kasneje ponovil na ameriškem veleposlaništvu, ko se je sestal z oporečniki in predstavniki civilne družbe, da bi neposredno od njih izvedel o težavah, s katerimi se spoprijemajo. »Še vedno obstajajo velike razlike s kubansko vlado,« je dejal in dodal, da bodo pričevanja pomagala »izboljšati našo politiko tako, da bodo na koncu Kubanci lahko živeli svobodno in uspešno«. Med udeleženci sta bila Berta Soler, voditeljica gibanja Gospe v belem, ki ob nedeljah protestira za izpustitev političnih zapornikov, ter Elizardo Sánchez, vodja organizacije Kubanska komisija za človekove pravice in narodno spravo.
Kubanska otoplitev je hkrati Obamovo dvorjenje Latinski Ameriki, ki zadnjih dvajset let čedalje glasneje opozarja na nesmiselnost ameriških sankcij proti Kubi in jih vidi kot simbol ameriškega imperializma. To ne velja samo za levico v regiji, ki ob gospodarskih težavah zadnje čase izgublja volitve, embargo prezirajo tudi konservativne vlade. Odhajajoči predsednik ZDA pa v zadnjih mesecih očitno hoče pustiti bolj prepoznaven pečat v svoji – ponavadi zanemarjeni – soseščini.
