Tiskane izdaje
New York – Ameriški kongres je trenutno na dopustu, ki se mu uradno reče delo v lokalnih okrajih. Toda hkrati med poslanci desnice, ki imajo večino v spodnjem domu, potekajo mrzlična pogajanja, kdo bo prevzel njegovo vodenje, eno najbolj vplivnih političnih funkcij v ZDA. Pri tem je republikanska stranka talka svojih najbolj skrajnih članov.
Sestavljavci ameriške ustave so si zamislili poslansko zbornico kot samovoljno politično telo, ki izraža vse želje in jezo volivcev, senat pa naj bi blažil izbruhe. Te dni so se njihove želje uresničile. Razpad sistema na ameriški desnici se je začel, ko je obisk papeža Frančiška navdihnil dosedanjega predsednika Johna Boehnerja, da je predčasno oznanil odhod s položaja. Njegovega pričakovanega naslednika Kevina McCarthyja je takoj pospremilo godrnjanje najbolj konservativnega dela republikanske stranke, da gre za nov obraz in enako vsebino.
Nato je poslancu iz Kalifornije ušlo priznanje, da desnica s politično motiviranimi kongresnimi preiskavami namerno škoduje kandidaturi demokratke Hillary Clinton. Čeprav se je zdelo, da bo previharil najhujše, je prejšnji teden tik pred začetkom tajnega glasovanja znotraj poslanske skupine sporočil, da se ne bo potegoval za položaj predsednika spodnjega doma, in sprožil napad panike v vrhu stranke. Ta se sooča s prevratom, ki ga je sprožila poslanska skupina Svoboda. Sestavlja jo približno 40 najbolj konservativnih poslancev, ki večinoma izhajajo iz gibanja čajankarjev in pravijo, da predstavljajo »številne Američane, nezadovoljne s sedanjim Washingtonom«.
Poslanci brez zvestobe
Nezadovoljstvo s politično elito je očitno tako na desnici kot levici, kaže se z rastjo anketne podpore predsedniškim kandidatom, ki niso povezani z vrhoma strank. Na desnici je to povezano z uporom proti vladi predsednika Baracka Obame, kar so republikanci pridno podpihovali, le da se je požar zdaj razrasel v odkrit odpor proti Washingtonu kot simbolu politične oblasti.
Hkrati je razrast družbenih medijev ustvaril novo politično okolje, v katerem so posamezni poslanci manj odvisni od stranke pri doseganju medijske pozornosti. »Vsak politik, ki ima dovolj ambicij, zagona in volje, da izjavi nekaj primerno pretiranega, bo dobil veliko več pozornosti in slave – ter zbral veliko več denarja – kot v preteklosti. Posledica je skupina poslancev brez zvestobe do voditeljev ali strahu pred njimi,« je ugotovil Joshua Spivak z inštituta Hugha L. Careyja za vladne reforme.
Boehner se je naveličal stresa in vedno novih bojev z uporniki v lastnih vrstah, skupina Svoboda pa je nato postavila zelo visoko ceno za svojo privolitev v imenovanje novega naslednika. Pri tem jih desnica z 247 poslanci potrebuje, če želi brez demokratov zbrati 218 glasov, kolikor jih potrebuje za imenovanje predsednika 435-članskega spodnjega doma. Med najbolj skrajnimi je zahteva, da naslednji vodja zbornice ne privoli v zvišanje ameriške meje za zadolževanje države, če Bela hiša ne bo sprejela zahtev desnice. To pomeni, da želijo za talca celoten mednarodni finančni sistem.
McCarthy se je izognil težavam z odpovedjo kandidaturi, vrh republikancev zdaj poziva konservativnega poslanca Paula Ryana, ki je na prejšnjih predsedniških volitvah kandidiral kot podpredsednik z Mittom Romneyjem, naj postane odrešenik stranke in prevzame vodenje spodnjega doma. Toda Ryan za zdaj vztrajno zavrača ponudbo, saj tudi njega čaka podobno toksično okolje, v katerem brez vdaje zahtevam skrajnega krila na desnici ne more zbrati potrebne večine za sprejemanje zakonov. Sodelovanje z demokrati pa v današnji republikanski stranki pomeni politični samomor.
Najboljši slepar
»Sočustvujem s komerkoli, ki bo v sedanjih razmerah prevzel položaj, saj se ga bomo najverjetneje spominjali kot enega najslabših predsednikov spodnjega doma,« je napovedal Gleb Tsipursky, profesor zgodovine na Univerzi Severne Karoline. Težave za Ryana kaže že odziv skrajnih medijev na desnici, ki sicer nimajo številnega občinstva, toda vseeno veljajo za zelo vplivne na konservativnem političnem polu. Tako so avtorja znamenitega proračunskega predloga, ki bi grobo porezal socialne pravice revnih, označili za celo preveč levega.
Zaradi podpore zakonom, s katerimi je vrh republikancev vsaj za nekaj časa končal nenehno proračunsko vojno med njenimi zahtevami po zategovanju pasu in demokratskimi pozivi k višjim davkom za premožne, zdaj velja za izdajalca konservativnih idealov. »Postavljavci kraljev obupano iščejo nekoga, ki bi nadaljeval njihove liberalne namene, da poskušajo Ryana prisiliti v službo,« je na twitterju oznanila ustanoviteljica konservativnega Eagle Foruma Phyllis Schlafly. Dodala je, da bi bil Ryan »enak vodja kot odhajajoči Boehner«.
Paul Krugman, kolumnist New York Timesa, na drugi strani meni, da vrh republikancev zato tako goreče nagovarja Ryana, ker je »najboljši slepar, kar jih lahko najdejo«. Njegovi proračunski predlogi niso nikoli pojasnili, kako bo privarčeval tisoče milijard dolarjev z nižanjem stroškov ali zapiranjem davčnih lukenj, a je »zelo dober pri ustvarjanju bleščečih dokumentov, ki delujejo pametno, če ne razumeš teme«, je dejal Nobelov nagrajenec za ekonomijo. Toda odpor skrajne desnice do njega kaže, da so »norci prevzeli republikansko stranko, mediji pa tega ne prepoznajo«.
