Tiskane izdaje
Časi velikih gospodarskih negotovosti so vse od francoske revolucije dalje kot po pravilu koristili zlasti levim in naprednim političnim strankam. Evropa dandanes kaže drugačno podobo: radikalno levico najdemo v Grčiji in Španiji, a tudi tam je njena moč omejena. Politika protesta, kot piše New Yorker, ki se je s krizo obrnila na glavo, se v večini držav EU manifestira v evroskeptičnih in protipriseljenskih idejah, medtem ko progresivnih elementov, ki bi kritizirali in opozarjali na probleme ekonomskih in političnih sistemov, ni opaziti nikjer. Mnogi se pri tem sprašujejo zakaj.
Nove delitve
Struktura protestnega glasu v zadnjih letih kaže povsem drugačno, mnogo bolj zaskrbljujočo sliko. Britanska stranka neodvisnosti UKIP, nizozemski Svobodnjaki in francoska Nacionalna fronta, če naštejemo le najbolj očitne predstavnike novega evropskega populističnega revolta, vodijo odmevne kampanje, v katerih napadajo vse od skorumpiranih elit do najbolj marginaliziranih družbenih skupin, pri čemer njihov domet vse pogosteje seže tudi na drugo stran političnega spektra. Dejstvo, da stranke volivcev ne nagovarjajo po ustaljenem ključu, ki upošteva delitev na leve in desne, zbuja vtis, da se v ozadju njihovih uspehov nahajajo globji družbeni procesi. Ti ustvarjajo okolje, v katerem stara pravila ne veljajo več.
Med zmagovalci in poraženci
Porast podpore populistični desnici v tem kontekstu ne bi več smeli razumeti zgolj kot protest proti evropskemu establišmentu, pravi Sanna Salo, raziskovalka na finskem inštitutu za zunanje odnose FIIA v Helsinkih, temveč kot simptom širših sprememb v nacionalnih političnih strukturah, do katerega je privedla integracija sfer političnega, ekonomskega in kulturnega življenja. Ta je povzročila nastanek novih latentnih skupin prebivalstva, tako imenovanih zmagovalcev in poražencev globalizacije. Strokovnjaki med prve uvrščajo ljudi zaposlene v sektorjih gospodarstva, izpostavljenih mednarodni konkurenci, ter prebivalce pretežno urbanih, kosmopolitskih okolij. V drugo skupino, ki ne občuti pozitivnih aspektov integracije, spadajo zlasti delovna sila iz tradicionalno zaščitenih sektorjev, nekvalificirani delavci ter vsi tisti, ki se močno identificirajo z okoljem, v katerem živijo.
Na spremembe v političnih strukturah, ki jih opisuje Salova, je že leta 2006 opozorila skupina raziskovalcev pod vodstvom profesorja primerjalnih politik Hanspetra Kriesija z univerze v Zürichu. Njihove ugotovitve so pokazale, da se v zahodnoevropskih državah, kjer »mainstream« politične stranke praviloma zastopajo stališča zmagovalcev, poražencev pa pogosto niti ne priznavajo, soočajo z vse večjo politično fragmentacijo. V tovrstnih okoljih se nasprotovanje globalizaciji največkrat artikulira skozi dve specifični logiki, ekonomsko in kulturno. Nezmožnost vlad, da predstavijo ustrezne ekonomske alternative, s katerimi bi država kompenzirala izgube poražencev globalnega povezovanja, povečuje verjetnost, da bo protest proti obstoječemu političnemu, ekonomskemu in socialnemu redu vključeval elemente kulturnega protekcionizma.
Tradicionalne delitve na leve in desne, ki so do sedaj temeljile predvsem na razlikah v socialno-ekonomskih politikah, so postale dodatno zaostrene s konfliktom med kulturnim liberalizmom in zaščito tradicij, ki izpostavlja predvsem pomen ohranjanja etničnih in nacionalnih identitet. Evropska levica temu aspektu odpiranja meja tradicionalno ni posvečala velike pozornosti. Njeni radikalni elementi so nasprotovali zlasti ekonomskim, ne pa tudi kulturnim problemom liberalizacije. Desnica, nasprotno, s tem nikoli ni imela bistvenih težav.
Izgubljeni v modernosti
Ključna predpostavka sprememb v strukturi protestnega glasu, ki pravi, da Evropa ni več razdeljena le na zagovornike levice in desnice, temveč zaprtosti in odprtosti, je po besedah Sanne Salo najbolj razvidna v Britaniji, kjer stranka UKIP, ki je prejšnji teden po zmagi na nadomestnih volitvah dobila svojega prvega poslanca v spodnjem domu britanskega parlamenta, že več kot leto dni narekuje nacionalno politično agendo, v kateri se pojavlja vse več znakov kulturnega in ekonomskega protekcionizma.
Vodja britanskih evroskeptikov Nigel Farage se rad pohvali, da je UKIP edina stranka, ki lahko prejme visoko volilno podporo v krajih, kjer po tradiciji zmagujejo tako konservativci kot laburisti. »Nobena od ostalih strank ne preseže teh starih delitev na leve in desne, na nižje in višje sloje,« je Farage povedal po uspehu v okrožju Clacton, ki je evroskeptikom odprl pot v hram britanske demokracije, in po spektakularnem drugem mestu v Heywoodu in Middletonu, eni od tradicionalnih utrdb levice, v katerem jim je zmaga ušla za las.
Porast podpore, ki ga UKIP beleži tako med volivci desnice kot levice še zdaleč ni dokaz, da združuje interese vseh družbenih skupin, kot je po zmagi v Clactonu zatrdil strankin prvoizvoljeni poslanec Douglas Carswell. Nasprotno, najbolj ji sledijo tisti, ki jih je čas prehitel, sedaj pa v vsesplošnem nezadovoljstvu iščejo čudežno rešitev, predvsem pa bolj privlačno interpretacijo vzrokov in izvora svojih težav. Medtem ko jih je »mainstream« politika pustila na cedilu, so jim protestne stranke ponudile lažno upanje, vpeto v napačno, mestoma izprijeno razlago sodobnega sveta.
Ko gre za iskanje krivca, Evropa in migranti predstavljajo otipljivejše koncepte kot pa strukturne spremembe v globalnem gospodarstvu.
