Postavljeni pred lažne izbire

Spol in vprašanja spolnosti so čedalje bolj zapletena, a hkrati­ vse pomembnejša v delovanju­ modernih družb. Postala so tudi ključna politična tema, okoli katere se je oblikoval osrednji razkol med konservativnimi in naprednimi družbenimi silami.

Poseganje demokracije in demokratične logike v spolna vprašanja je bilo osrednja tema predavanja, ki ga je v ljubljanskem mestnem muzeju v okviru serije predavanj Razumevanje sveta organiziral Francoski inštitut. Osrednji govornik, francoski sociolog in profesor Éric Fassin, avtor številnih knjig in študij na področju teorije spola, je v pogovoru s slovenskim sociologom in profesorjem Romanom Kuharjem predstavil svoj pogled na politizacijo spola v kontekstu spolne demokracije, ki predstavlja željo po svobodnem odločanju o tem, kdo so moški, ženske, kaj je družina in kaj spolni red.

Vprašanja, ki se zdijo čedalje bolj zapletena, so ključna za razumevanje tega, kdo določa svet, v katerem živimo. Je vse v naših rokah ali so nekatere stvari preveč osnovne, »preveč naravne«, da bi o njih lahko odločali, tako kot, denimo, odločamo o tem, kdo so naši voditelji?

Če izhajamo iz demokratične logike, se prej ali slej začnemo spraševati o mejah našega odločanja, je med predavanjem poudaril francoski gost. »Če verjamemo, da dejansko določamo svet, to pomeni, da zavračamo alternativne vizije družbenega reda,« ki jih ponavadi razumemo pod oznakami vera, narava ali tradicija. Vsi seveda ne verjamejo v idejo o kompleksnosti spola, s tem pa tudi ne v njegovo demokratično logiko. Ideja »človeške ekologije«, ki jo je razvil nekdanji papež Benedikt, temelji na prepričanju, da je spol del narave in da ga zaradi tega ne bi smeli spreminjati, ampak zaščititi, tako kot poskušamo zaščititi deževni gozd.

Del nacionalne identitete

Gibanje proti tej demokratični logiki, proti logiki spolne demokracije, je zraslo iz teoloških krogov in se hitro razširilo na konservativno javnost. V Franciji, ki se po Fassinovih besedah ponaša z dolgo zgodovino nasprotovanja teoriji spola in izogibanja njenemu vplivu, je bilo vprašanje »nacionalizirano«. Nasprotovanje je bilo sprva osredotočeno na zanikanje tega, da imajo Francozi kakršnekoli težave z vprašanji spola, po priznanju istospolnih civilnih partnerstev v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in uzakonitvi istospolnih porok pred štirimi leti pa je spolna demokracija postala še del francoske nacionalne identitete. S tem je, nekoliko paradoksalno, postala tudi »demokratična metoda za delegitimizacijo drugih«, je ljubljanskemu občinstvu pojasnil Fassin.

Odnos do vprašanj spola je postal osrednja determinanta v primerjavah med Zahodom in ostalim svetom. Ko poskušamo pokazati svojo drugačnost, se zatečemo k spolu. »Govorimo o tem, kako izvrstno ravnamo z ženskami in kako drugi ne, kako nismo homofobni in kako drugi so.« Sociolog to označuje kot del pojava spolnega trka civilizacij, koncepta, ki izvira iz znane teze ameriškega politologa Samuela P. Huntingtona. Naše dojemanje drugačnosti skozi spol se tako kaže v razpravah o priseljevanju, o tem, kakšne pogoje morajo izpolnjevati tisti, ki si želijo postati del naših družb. Fassinova teza, ki jo razvija v svojih delih, se glasi, da je spolna demokracija na območju Evrope postala instrumentalizirana metoda za uresničevanje ksenofobnih in rasističnih ciljev.

Boj za demokracijo

Pri tem se sprašuje, kaj je za reakcionarne sile pomembnejše: ohranjanje spolnega reda ali zamenjava belske rase z drugimi? Kot pravi, je težko zagovarjati oba vidika hkrati, toda to še ne pomeni, da gibanje proti demokratični logiki spola v zadnjih letih ni uspešno »v boju za demokracijo«.

Levica in progresivne sile se ­medtem soočajo s problemom. Ne znajo namreč artikulirati privlačnega pogleda na svet, v katerem nobena skupina ljudi ni izključena. Vzrok za to je v njih samih. Levica na splošno ni bila zelo zainteresirana za težave žensk in marginaliziranih skupin, je dejal Fassin. »V Franciji je tudi danes, tudi znotraj akademskih krogov, težko vztrajati, da to niso vprašanja, ki odvračajo pozornost od 'resničnih' problemov«, na katere se rada osredotoča levica. Populizem na desnici samo spodbuja populizem na levici, je prepričan sociolog, čigar pomemben del poslanstva je opozarjanje na to, da nikomur ni treba izbirati med izražanjem podpore ženskam in gejem oziroma temnopoltim ter muslimanom. »To so izbire, ki so nam predstavljene. Te so lažne, zato jih moramo zavrniti.«