Tiskane izdaje
Kijev – Po več kot 20 letih neodvisnosti se je Ukrajina znašla v vsekakor najzahtevnejšem obdobju svoje neodvisne zgodovine. Nerešena vprašanja so številna in pereča, odgovori nanje pa še zdaleč ne preprosti. Konflikt na vzhodu, politična kriza, ki se je pred 100 dnevi končala s prisego nove vlade, korupcija, finančna kriza … Vsako posamezno vprašanje bi bilo samo po sebi velik zalogaj za katerokoli vlado, uradni Kijev se je prisiljen z njimi spopadati sočasno.
Kljub dogovoru iz Minska na vzhodu države še vedno divja vojna, znamenj, da se razmere umirjajo, ni, prej nasprotno. Ukrajina se je v konfliktu z Rusijo obrnila za Zahod – proti ZDA in Evropski uniji. Pomoč prve je hitra, druga si prizadeva za reševanje težav na dolgi rok. Bruselj od Ukrajine ne zahteva malo. Za vizumsko liberalizacijo, ki naj bi jo članice potrdile oktobra, je morala ukrajinska politika izpolniti okoli 140 pogojev – za primerjavo, Turčiji je postavljenih »le« 72. Na prvem mestu je vsekakor vzpostavljanje zaupanja vrednih institucij – delujoča pravna država je namreč pogoj za vlaganje tujih investitorjev, ekonomska rast pa pogoj za politično stabilnost in ukrep, ki je nujno potreben, da bo mlade, izobražene Ukrajince prepričal, naj ostanejo doma, je prepričan evropski komisar za širitev in sosedsko politiko Johannes Hahn.
Nočejo scenarija, ki ga je spisala Nizozemska
Da bi lahko ukrajinski državljani v članice Evropske unije potovali brez dolgotrajnega in zapletenega urejanja ustreznih dovoljenj, je morala država zadostiti številnim pogojem, tudi takšnim, ki nimajo neposredno ničesar opraviti z vizumi. »Zadnji pogoj, ki je bil nazadnje izpolnjen po več kot šestih ali sedmih poskusih v vrhovni radi, je bil zakon o elektronskem spremljanju premoženja politikov,« je pojasnil Hahn. Boj proti korupciji – Ukrajina se je leta 2015 na indeksu zaznave korupcije uvrstila na 130. mesto (za primerjavo: Slovenija na 35.) – je eden od glavnih pričakovanj Bruslja. Ta so bila, kar se tiče zakonodajnih sprememb, v zadnjih mesecih uresničena. Čeprav je Bruselj zahteval veliko, je uradnemu Kijevu, vsaj na papirju, uspelo.
Po komisarjevih besedah bi bilo zdaj vsakršno omahovanje članic vse prej kot dobrodošlo. Nočejo scenarija, ki ga je pred kratkim spisala Nizozemska. Večina tamkajšnjih volivcev je aprila letos zavrnila pridružitveni sporazum z Ukrajino, čeprav so ga ratificirale vse druge članice EU. Dogovor, ki bi moral biti podpisan že novembra 2013, a si je tedanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič premislil in tako sprožil verižno reakcijo, ki je vodila v padec vlade in vojno na vzhodu, zato velja zgolj provizorično. Bruselj še vedno čaka na predlog rešitve, ki jo pripravlja nizozemska vlada, vendar je interesa med drugimi članicami za vsebinske popravke malo. Šok v Ukrajini ob prvi naznanitvi referenduma je bil sprva razmeroma velik, nato je obveljala razlaga, da je bil nizozemski referendum bolj kot glas proti Ukrajini, glas evroskeptikov proti načinu delovanja Unije.
Hahn si vsekakor ne želi, da bi se zgodba ponovila pri vprašanju liberalizacije vizumskega sistema. »Pogoje, ki so bili postavljeni Ukrajini, so podprle vse članice EU. Ne gre za nekaj, kar je evropska komisija naredila sama. Če partnerska država izpolni vse pogoje in obveze, je edino pravično, da se jo nagradi na ustrezen način.« V nasprotnem primeru bi po njegovih besedah na kocko postavili eno od pomembnih prednosti Unije – kredibilnost.
Tudi Olena Sotnik, mlada poslanka vrhovne rade, meni, da bi bilo zavlačevanje Unije za sprejetje vizumske liberalizacije katastrofa, saj jo ljudje pričakujejo. Zdi se, da je v Kijevu vsa pozornost usmerjena proti Zahodu. Mladi, ki so se po protestih na Majdanu podali v politiko in se združili pod imenom Evrooptimisti, ukrajinsko prihodnost vidijo v EU. Tesnejša integracija je vodilo in sprejetje političnih reform ključ, ki odpira vrata na Zahod.
A kaj, ko so zdaj turbulentni časi tudi za Unijo – ena od ključnih članic evropske skupnosti se je odločila za ločitev, meje med evropskimi državami so znova zarisane, pomislekov o evropskem projektu je vse več. Hahn priznava, da je »med našimi državljani vse manj naklonjenosti nadaljnjemu širjenju /…/ saj mnogi verjamemo, da bo nova članica le še eno finančno breme«.
Po zadnjih podatkih Eurostata, objavljenih lani spomladi, je nadaljnji širitvi EU nasprotovalo okoli 49 odstotkov Evropejcev. Na drugi strani, po zagotovilih mladih poslancev, v Ukrajini prevladuje prepričanje, da je integracija z EU prihodnost. »Še nikoli nismo imeli večjega soglasja ljudi, kam moramo iti,« je dejala Svitlana Zališčuk, še ena poslanka vrhovne rade. Vendar kljub nedavnim napovedim premiera Volodimira Grojsmana, da bo Ukrajina v desetih letih začela pogajanja z EU, skupaj s Sotnikovo ostaja bolj realna. Nadaljnje povezovanje z EU dojemata predvsem kot dobro izhodišče za lažje sprejetje reform, ki naj bi posledično izboljšale življenje v Ukrajini. »Veliko lažje je, če lahko pojasnimo, da moramo sprejeti reformo zato, ker nam to nalaga evroatlantska integracija,« je povedala Olena Sotnik.
Glavni cilj prizadevanje za gospodarski razvoj
Mlada generacija je po protestih na Majdanu v politiko stopila z ideali, odločena, da opravi z oligarhi, ki so si vse od neodvisnosti v Ukrajini spletli učinkovito mrežo podpore v politiki, medijih in sodstvu. Prepričani so, da so zahteve Zahoda na njihovi strani, orožje, ki jim daje moč v boju s korupcijo in starimi, nič kaj opešanimi silami. Reforme so za zdaj bolj ali manj na papirju, ljudje, naveličani razširjene korupcije, jih še ne občutijo. Hahn, ki z rednimi obiski preverja napredek 45-milijonske države, se strinja. Temelji, torej zakonodaja, za reforme v Ukrajini, so postavljeni. »Zdaj je potrebna implementacija,« je prepričan.
Na optimistične napovedi premiera – in pred leti tudi predsednika Petra Porošenka – o začetku pogajanj za članstvo v EU je odgovoril, da gre za nič drugega kot špekulacije. Sporočilo ukrajinskim kolegom, tako Hahn, je izjemno pragmatično – glavni cilj mora biti prizadevanje za gospodarski razvoj.
Tudi Unija ne namerava pozabiti lekcij, ki se jih je naučila ob zadnji širitvi. »Ne gre za pogajanja o zakonodaji /…/, ampak gre za proces medsebojnega sodelovanja in pomoč. Če za primer vzamemo Zahodni Balkan – vsi imajo ustrezne zakone za boj proti korupciji, a pomembna je implementacija,« je dejal komisar in ob tem dodal: »V Uniji imamo veliko vzvodov za pritisk med približevanjem in zelo malo, ko država postane članica.« Po njegovih besedah se zdaj vse kandidatke zelo dobro zavedajo, da ne bodo postale članice v tem desetletju.
Ob nerazrešenem ozemeljskem konfliktu, še vedno vseprisotni korupciji, veliki brezposelnosti in gospodarskih težavah bi torej na vprašanje, kdaj, če sploh, bo Ukrajina začela pogajanja z EU, lahko odgovorili le v preročišču. A občasnih namigov verjetno v prihodnosti ne bo manjkalo, saj je, kot pravi Hahn, orakelj evropski izum. Kako nevarno je lahko spodbujanje (pre)velikih pričakovanj, je že pred leti pokazalo vrenje na Majdanu, kjer danes stojijo tihi spomeniki žrtvam protestov, ki so se začeli zaradi prelomljene obljube.
