Pozabljena varčnost ameriške desnice

New York – Proračunski ­predlog za leto 2019, ki ga je v ­začetku tedna pripravila Bela hiša, je le seznam želja in nima veliko možnosti za uresničitev,­ saj denarnico zvezne vlade ­odpira in zapira kongres. Toda tudi kot politični dokument kaže na velik zasuk nekoč varčne­ desnice in obračanje Donalda Trumpa po vetru.

Ameriški republikanci so bili še pred kratkim stranka, ki je nenehno svarila pred naraščanjem državnega dolga in trdila, da bo čedalje večja zadolženost postala varnostno vprašanje. Toda 4400 milijard dolarjev vreden proračunski predlog republikanskega predsednika, ki bi v naslednjih desetih letih povečal dolg države za 7000 milijard dolarjev, je še en znak, da je proračunska odgovornost na stranskem tiru. V letu, ko so imeli skoraj popolno oblast v Washingtonu, so sprejeli znižanje davkov in hkrati povečali zadolževanje vlade, kar dokazuje, da je proračunski minus pomemben le za napad na demokratskega predsednika.

Decembrski davčni rez, s katerim si bodo najbolj opomogle premožne družine in podjetja, bo po napovedih zmanjšal prilive v proračun za okoli 1500 milijard. ZDA že nekaj časa nimajo rednega proračuna, kljub vsakoletnim predlogom iz Bele hiše, ampak plačujejo delo zvezne vlade z zakoni o začasnem financiranju. Konec prejšnjega tedna so potrdili sicer politično presenetljiv dogovor, saj zagotavlja sredstva za kar dve leti, toda dvig porabe za vojsko in za precej bolj nujne nevojaške postavke, kot je obnova po naravnih katastrofah, bo napihnil proračun za dodatnih 300 milijard dolarjev.

Dokaz hinavščine

»Če ste bili proti primanjkljaju v času Baracka Obame, zdaj pa podpirate republikanski primanjkljaj, ali ni to hinavščina?« je zbodel kolege republikanski senator Rand Paul, ki je ob tem prikladno pozabil, da je tudi sam podprl za mnoge sporno znižanje davkov. Desnica, ki je pred sedmimi leti kljub težavnemu okrevanju po veliki finančni krizi odločno nasprotovala Obamovim proračunskim spodbudam, zdaj s kopičenjem dolga spodbuja gospodarstvo, ki je ob zelo nizki nezaposlenosti in visokih dobičkih že tako pregreto. V državo je treba vlagati, saj je po podatkih organizacije Center on Budget and Policy Priorities (središče za proračunske in politične prioritete) zaradi prejšnjih varčevalnih ukrepov nevojaška državna poraba padla na 3,1 odstotka BDP, kar je najmanj po letu 1961 (dolgoletno povprečje je 3,8 odstotka BDP).

Trump je ob svojem proračunu predlagal 1500 milijard dolarjev za obnovo precej omajane ameriške infrastrukture, toda za ceste, mostove, predore ... naj bi država v resnici namenila le 200 milijard, ostalo naj bi prišlo iz javno-zasebnih partnerstev in drugih zasebnih pobud. Pri tem je ameriško združenje inženirjev ocenilo, da je za popravilo potrebnih najmanj 2000 milijard. Vnaprej je jasno, da Trumpovega predloga v kongresu ne bodo podprli ne demokrati, ki bi radi spodbudili neposredna vlaganja države in javna dela, ne tisti proračunsko varčni republikanci, ki bodo iskali priložnost, da vsaj nekje pristrižejo varčevanje države. Desnica tega ni storila pri proračunu za vojsko, prihodnje leto bo ta imela na voljo osupljivih 716 milijard dolarjev, več kot so generali upali v najbolj optimističnih sanjah.

Napad na socialo

Na desnici hkrati poteka rožljanje z grožnjami, da je nevojaška poraba previsoka in da so potrebne reforme – kar je koda za znižanja – socialnih programov, kot so pokojninski sistem in državna zdravstvena zavarovanja za starejše in revne. Trumpov proračun vsebuje za vsaj 1800 milijard dolarjev rezov v zvezne socialne programe, polovico sedanjih kuponov, ki jih dobijo revni in jih lahko uporabijo za nakup hrane, pa bi radi nadomestili neposredno s škatlami, v katerih »bi bila samo stoodstotno v ZDA pridelana hrana«.

V škatlah ne bi bilo svežih izdelkov, kot so sadje in zelenjava ali meso. Predlog je tako nenavaden in v praksi težko izvedljiv (od težav in stroškov z razdeljevanjem do težav s prilagajanjem na potrebe posameznikov, denimo z alergijami), da so nekateri strokovnjaki za boj proti revščini sprva menili, da je to šala.

Vse bolj je jasno, da je »proračunska varčnost« le koda za nenehen napad desnice na socialne programe države, ki v resnici traja od časa »nove pogodbe« predsednika Franklina Roosevelta. Drugače si je težko razlagati, kako bo v času cvetočega gospodarstva in vladavine »varčevalnih jastrebov« prihodnje leto proračun ZDA pridelal kar 1190 milijard dolarjev izgube.