Predsedniški dan mu ni prinesel ljubezni

New York – Američani so včeraj praznovali dan predsednikov z mešanimi občutki, če že ne povsem zgroženi. Člani vlade po vsem svetu poskušajo razložiti in omiliti predsednikove izjave, Donald Trump pa se je po razburkanem mesecu­ v Beli hiši znova lotil volilne kampanje. Vsaj ta mu gre dobro od rok.

V New Yorku, Washingtonu, Chicagu, Los Angelesu, Filadelfiji, Atlanti in drugod po ZDA so mnogi protestniki zaznamovali praznik z napisi »Ni moj predsednik«. V Velikem jabolku je na tisoče ljudi zaprlo dostop do Trumpovega hotela ob Centralnem parku in vzklikalo gesla proti komaj izvoljenemu voditelju. Ta čas je obrambni minister James Mattis v Bagdadu tolažil Iračane, da ZDA ne bodo zaplenile njihove nafte, kot je večkrat ­zagrozil Trump.

Podpredsednik Mike Pence se je v Bruslju znova otepal evropskega dvoma o ameriških obrambnih zagotovilih in ponovil, da bodo ZDA še naprej trdo podpirale vojaško zvezo Nato in da ta ni preživeta organizacija, kot je dejal njegov šef v Beli hiši. Zdelo se je, da poskušata ubežati zmedi, ki po poročanju številnih medijev vlada v vrhu ameriške oblasti.

Umetnost razdora, ki je Trumpu­ uspešno služila pri vzponu na politični vrh, se zdaj obrača proti njemu in desnici. Srečanja politikov z lokalnimi volivci se znova spreminjajo v jezne proteste, kot so jih leta 2009 in 2010 okušali demokrati, ko je konservativno gibanje čajankarjev zasedalo dvorane. Le da so zdaj tarča republikanci, progresivni volivci pa zahtevajo, naj jim ne odvzamejo pravic, ki jih je prinesla zdravstvena reforma prejšnjega predsednika Baracka Obame. V mesecu dni je Trump ob velikem pompu sprejel množico predsedniških ukazov, tudi pobudo za razgradnjo slednje, toda večina je le dimna zavesa, saj ne prinašajo resnih sprememb, ampak so le vodila ustreznim organom, naj se teh lotijo. Predsedniški ukaz o omejevanju vstopa v ZDA, ki je dejansko pomenil spremembo politike, je sprožil ostre proteste in sodno ustavitev.

Ruska senca

Demokratski kongresniki tudi brez večine v obeh zbornicah kongresa dušijo imenovanje novih članov vlade, poslovnež Andrew Puzder, ki nima ravno visokega mnenja o pravicah delavcev, se je moral odreči ministrstvu za delo, ko se je pokazalo, da je za gospodinjsko pomočnico najel nedokumentirano priseljenko. Trump se ne more otresti ruske sence. Pred tednom dni je odletel svetovalec za nacionalno varnost Mike Flynn zaradi spornih telefonskih pogovorov z ruskim veleposlanikom in laganja, da nista razpravljala o sankcijah. Njegov naslednik naj bi postal viceadmiral Robert Harward, ki je uradno sporočil, da se odpoveduje prestižni funkciji zaradi družinskih obveznosti, zasebno pa naj bi ponudbo za delo v Trumpovi vladi označil kar za »sendvič govna«. Včeraj je zagrizel vanj upokojeni general H. R. McMaster, med drugim avtor knjige o tem, kako se upreti slabim civilnim voditeljem.

Trije kongresni odbori preiskujejo povezave med člani Trumpove kampanje in ruskimi obveščevalci, ti naj bi potekali tudi v času, ko je po prepričanju ameriških varnostnih in obveščevalnih agencij Moskva s spletnimi vdori poskušala vplivati na izid ameriških volitev. Po besedah demokratskega poslanca Adama Schiffa, ki sedi v obveščevalnem odboru spodnje zbornice, je Trump »nevarno naiven« in »patološko ne zmore kritizirati ničesar, kar počne Kremelj«. To sproža vse hujše kritike tudi v njegovih vrstah, saj tudi republikanci v kongresu glasno godrnjajo zaradi simpatije do ruskega predsednika Vladimirja Putina. Republikanci so čedalje bolj zaskrbljeni zaradi razmer v Beli hiši, saj po neuradnih poročilih desnica na Kapitolskem griču ne ve, kdo ima v resnici v rokah niti na drugi strani sprehajališča National Mall.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da Trump s 40 odstotki kar za 21 odstotnih točk zaostaja za povprečno podporo, ki so jo predsedniki uživali po prvem mesecu v Beli hiši. Še vedno mu stoji ob strani njegovo jedro, slabše izobraženi belopolti volivci. Toda izgublja zaupanje belopoltih izobraženih Američanov, ki so kljub pomislekom o njegovem značaju in izkušnjah glasovali zanj, saj je obljubljal spremembe v Washingtonu. Toda namesto odpravljanja korupcije so dobili vlado bančnikov z Wall Streeta, namesto davčne reforme obljube o kaznovanju zgroženih državnih uradnikov, ki vse pogosteje posredujejo javnosti zaupne dokumente, namesto naložb v infrastrukturo zelo ostro vojno proti medijem.

Seme diktature

Mediji so začeli vračati udarce, »nehajte že z neumnimi trditvami, da mediji širimo izmišljene novice [...], če se ne strinjate z njimi«, je Don Lemon na televizijski mreži CNN prekinil Parisa Dennarda, Trumpovega zagovornika, ki nastopa kot »politični komentator«. Celo na konservativni Fox News so se voditelji naveličali poplave »alternativnih dejstev«. »To, kar spremljamo vsak dan, je noro, povsem noro, kar naprej ponavlja smešne iztočnice, ki sploh niso resnične, in se izogiba vprašanjem o Rusiji,« je bil ogorčen Shepard Smith. Izbruh je bil posledica čudaške novinarske konference, na kateri je ameriški predsednik poldrugo uro odbijal neprijetna vprašanja s protinapadi.

V soboto je na Floridi pripravil zborovanje s tisoči navdušenih podpornikov, transparenti in vpitjem. 1351 dni pred prihodnjimi predsedniškimi volitvami se je zdelo, da ima predvolilno srečanje, z odra so zvenele podobno premišljene besede, kot smo jih bili vajeni v prejšnjih mesecih. Le da jih je zdaj izrekal predsednik ZDA. V nedeljo se je moral izmotavati zaradi trditev o terorističnem napadu na Švedskem in sprožil val čudenja in ogorčenja tudi v Skandinaviji (to mu je že uspelo v zaveznicah Mehiki in Avstraliji).

Plazu jeze je bil deležen tudi z desnice po izjavi, da so mediji »sovražniki Američanov«. Chris Wallace s Fox News se je zaradi tega lotil vodje njegovega kabineta Reincea Priebusa in mu očital, da predsednik vsako kritiko enači z napadom na državo. »Ne boste nam ukazovali, kaj naj počnemo, tako kot nam ni mogel ukazovati Obama. Moram pa reči, da nas nikoli ni označil za sovražnike ljudstva,« je bil odločen Wallace. Republikanski senator John McCain je celo dejal, da se tako začenjajo diktature.