Tiskane izdaje
Nekdanji guverner Floride Jeb Bush, ki je svetu bolj znan kot sin nekdanjega ameriškega predsednika Georgea »starejšega« in mlajši brat predsednika Georgea »mlajšega«, se uradno sicer še ni izjasnil, ali se bo potegoval za položaj prvega človeka v državi, ki se bo izpraznil na začetku leta 2017. A njegovi nastopi kažejo, da se republikanska dinastija Bush pripravlja na tretji prevzem Bele hiše.
Le dan po tem, ko so novembra 2012 razglasili, da sedanji demokratski predsednik Barack Obama ostaja predsednik države, so na dobro obveščenem spletišču Politico zapisali, da bi se leta 2016 v boju za Belo hišo demokratski kandidatki Hillary Clinton najbolj uspešno zoperstavil tretji izzivalec iz družine Bush. Po mnenju nekaterih analitikov je Jeb, kakor se glasi okrajšava njegovega celotnega imena John Ellis Bush, preveč »liberalen« za tisto večino republikanskih volivcev, ki med strankarskimi predvolitvami odločajo, kdo bo stranko zastopal v končnem spopadu z demokratskim tekmecem. A redko zmotljivi volilni analitik Nate Silver je pred kratkim ugotovil, da so se do vseh zadnjih predsedniških volitev prebili prav republikanski kandidati, ki so jih vsi prej razglašali za preveč »liberalne«.
Nekatere raziskave kažejo, da utegne Jebu večje težave med volivci povzročiti njegov priimek. »Breme Jeba Busha. Podpiral je bratove vojne. Zdaj pa posluša očetove svetovalce,« se je glasil naslov članka, v katerem so pred kratkim v Politicu orisali lik in delo morebitnega republikanskega kandidata na predsedniških volitvah leta 2016. Tudi zato se je Jeb, ki se doslej z mednarodnimi vprašanji ni ukvarjal, o njih pa tudi ni pretirano razglabljal, pred dnevi odločil, da bo prvo predstavitev svojih zunanjepolitičnih pogledov izkoristil tudi zato, da se »distancira« od politike svojega očeta in brata. In zato, da med vrsticami napove kandidaturo.
Ker sta oče in brat iz ovalne pisarne oblikovala ameriško zunanjo politiko, »bodo tudi za moje poglede pogosto ugotavljali, kako so podobni njunima, včasih pa tudi, kako se razlikujejo«. Ko je njegov brat začel vojno proti Iraku, ga je Jeb podpiral, a tega njegova morebitna demokratska tekmica ne bo mogla izkoristiti v predvolilnem boju, saj je tudi sama kot senatorka glasovala za napad.
»Rad imam očeta in brata, a sem samostojen človek. Moje lastno mišljenje in lastne izkušnje so oblikovali moje poglede,« je povedal potencialni republikanski predsedniški kandidat. Več kot o tem, kako se bo njegova zunanja politika razlikovala od očetove ali bratove, je govoril o tem, kako slaba je sedanja, ki jo vodi demokratski predsednik Barack Obama. »Pod to administracijo smo postali nekonsistentni in neodločni, izgubili smo zaupanje naših prijateljev, nedvomno ne vzbujamo več občutka strahu pri naših sovražnikih,« je povedal Bush najmlajši. Po njegovih besedah je velika ironija Obamovega predsednikovanja ta, da je nekdo, ki je prišel na položaj z obljubami, da se bo bolj vključil v dogajanja po svetu, povzročil, da imajo ZDA zdaj manj vpliva kot prej.
»Glede zunanje politike Jeb Bush zveni kot svoj brat,« je zapisal spletni komentator, analitiki pa so ugotavljali, da to ni slabo, ker republikanci čedalje bolj podpirajo svojega nekdaj ne pretirano priljubljenega predsednika iz vrst politične »dinastije« Bush. Njen vzpon se je začel s Prescottom Seldonom (1895−1972), nekdanjim bankirjem z Wall Streeta, ki je v letih 1952−63 kot član republikanske stranke zastopal zvezno državo Connecticut v ameriškem zveznem senatu.
Čeprav je bil Prescott eden od direktorjev banke Union Banking Corporation, ki jo je ameriška država jeseni 1942 zaprla zaradi sodelovanja z nemškim sovražnikom, menda ni bil zagovornik nacizma. Kot senator je bil goreč zagovornik predsednika Dwighta Eisenhowerja in tesen prijatelj newyorškega guvernerja Nelsona Rockefellerja, leta 1954 pa je ostro obsodil lov na komunistične čarovnice svojega strankarskega kolega Josepha McCarthyja. Njegov sin George Herbert Walker, ki se je rodil leta 1924, je bil prvi v družini, ki se je leta 1989 povzpel vse do vrha politične oblasti. A še preden je postal 41. predsednik ZDA, je bil George H. W. diplomat, kongresnik, direktor obveščevalne službe Cia in podpredsednik države.
Predsednik, ki je vodil prvo zalivsko vojno, je v Beli hiši ostal le en mandat, vendar je uspelo kar osem let (2001−2009) ostati na predsedniškem položaju njegovemu leta 1946 rojenemu sinu Georgeu Walkerju. Tega je konec leta 2000 za prvega človeka v državi izvolilo ustavno sodišče, Američani pa si ga bodo zapomnili zlasti po tem, da je začel vojni v Afganistanu in Iraku, dovolil mučenje domnevnih teroristov in pripeljal državo in ves svet do ene največjih finančnih kriz v zgodovini človeštva. Njegov oče menda ni bil navdušen, ko je izvedel, da se bo potegoval za republikanskega predsedniškega kandidata, saj je že pred 15 leti upal, da se bo v boj za Belo hišo podal njegov drugi sin, leta 1953 rojeni John Ellis, ki ga je imel bolj v čislih. Prihodnje leto, ko se bo razvnel boj za izpraznjeni stolček demokratskega predsednika Baracka Obame, se stare želje Georgea starejšega utegnejo izpolniti.
