Tiskane izdaje
New York – Poldrugi mesec pred ameriški kongresnimi volitvami se Bela hiša sooča s tako poraznimi rezultati javnomnenjskih anket o predsedniku Obami, da kandidati levice množično bežijo od njega. Priljubljenost predsednika je zdrsnila na rekordno nizko raven.
Priljubljenost Obame je zdaj na ravni predhodnika G. W. Busha, ko je ta na volitvah 2006 izgubil nadzor nad obema domovoma kongresa. Ameriška javnost izgublja zaupanje v svojega predsednika na vseh področjih, največji udarec za rablja Osame bin Ladna pa je dejstvo, da večina več ne verjame v njegovo vodenje boja proti terorizmu. V anketi časnika New York Times in televizijske mreže CBS je takšno nezaupanje izrazilo 50 odstotkov vprašanih, 58 odstotkov se jih ne strinja z njegovim vodenjem zunanje politike. Kar dve tretjini Američanov je prepričanih, da je država na napačni poti.
Nezadovoljstvo se je tako razširilo, da bi večina upravljanje gospodarstva, zunanjo politiko in boj proti terorizmu raje prepustila republikancem, kljub temu da je splošno ogorčenje nad (ne)delom kongresa bolj usmerjeno proti njegovim republikanskim članom kot proti demokratskim. Poleg tega v času, ko predsednik zbira podporo države za vojaški boj proti skrajnežem Islamske države, demokrati poskušajo spodbuditi svojo volilno bazo, njen precejšnji del pa so volivci, ki nasprotujejo vojnam.
Javnomnenjske raziskave postajajo čedalje bolj podobne tistim iz leta 2006, ko je George W. Bush sredi drugega mandata doživljal globoko nezaupanje od vojn utrujenih Američanov. Spletni portal RealClearPolitics, ki meri povprečje različnih javnomnenjskih raziskav, je Obami v prvih dveh tretjinah septembra nameril 41,1-odstotno priljubljenost. Delo Busha mlajšega je 18. septembra 2006 podpiralo 41,2 odstotka vprašanih. Zaradi podobnosti so nekateri ameriški mediji Obami že pritaknili kratico »W.« na sredo imena.
Juriš na predsednika
Obamo bolj kot šale na njegov račun skrbijo težave, ki jih nepriljubljeni predsednik povzroči stranki. Demokrati so na krilih nezadovoljstva 2006 republikancem iz rok iztrgali spodnji dom kongresa in obdržali večino v senatu. Pri tem so desnici zadali hude udarce, kot je bil, denimo, poraz poslanca Claya Shawa po kar trinajstih zaporednih mandatih. Demokratski izzivalec Ron Klein se je takrat v oglasih bolj kot na nasprotnika osredotočil na predsednika, podobno se dogaja v sedanji kampanji desnice.
Obama je postal osrednji podlež za številne oglase republikanskih izzivalcev. Tako njihov kandidat s Floride Carl Domino v svojih zadnjih dveh spotih sploh ne omenja nasprotnika, demokratskega poslanca Patricka Murphyja, temveč se osredotoča izključno na Obamo in njegovo zgrešeno politiko. Po drugi strani Murphy najraje oglašuje dejstvo, da ga podpirajo trije pomembni lokalni republikanci, ter teme, kjer nasprotuje Washingtonu.
To kaže vzorec, razširjen po vseh ZDA. Republikanski kandidati v svojih kampanjah nastopajo proti predsedniku, s čimer želijo razgreti svojo volilno bazo na desnici in prepričati odločilne volivce na sredi političnega prostora, naj jim namenijo svoj glas, ugotavlja Nathan Gonzales, ki za nestrankarsko organizacijo Rothenbergovo politično poročilo spremlja tekmo za spodnji dom. Celo demokratski kandidati so začeli poudarjati svoje razlike s predsednikom.
Dodatna težava za levico je prepričanje med njenimi volivci, da letošnje kongresne volitve niso tako zelo pomembne, medtem ko na desnici kar tri četrtine volivcev verjame, da bo jesensko glasovanje ključno za državo, ugotavlja dnevnik Wall Street Journal.
Zadnja slamica
Dobrih novic za demokrate ni veliko, ena je, da so doslej v tekmi za senat imeli več denarja od republikancev za televizijske oglase. Zasluga gre predvsem tako imenovanim super političnim akcijskim odborom (super PAC), prek katerih se lahko v politiko stekajo neomejene količine denarja anonimnih darovalcev. Takšni odbori, ki jim je levica z Obamo na čelu dolgo nasprotovala, so zdaj eno njenih glavnih orožij, da obdržijo tesno večino v zgornjem domu. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo jeseni, ko bodo svoje mošnje na široko odprli superodbori desnice.
Druga slamica, ki se je oklepajo na levici, je napoved analitika Sama Wanga, po kateri imajo demokrati 70-odstotno možnost, da obdržijo večino v senatu. Wang ni tako slaven kot Nate Silver, nima takšne medijske podpore kot Upworthy časnika New Yok Times, ali tradicije analitkov Larrya Sabata, Charlesa Cooka in Stuarta Rothenberga – ki vsi napovedujejo zmago desnice. A v prid profesorju na Univerzi Princeton govorijo rezultati volitev 2014, ko je pravilno napovedal vse tekme za senat (Silver se je pri dveh zmotil). Njegove raziskave temeljijo le na rezultatih anket in ne vključujejo korekcijskih faktorjev. Letošnje ankete pravijo, da bodo demokrati izgubili pet sedežev, vendar pa jih bodo ohranili petdeset. Ker v stočlanskem senatu ob neodločenem rezultatu glasuje tudi formalni predsednik zgornjega doma, podpredsednik države John Biden, to pomeni, da bi levica obdržala nadzor v njem.
