Tiskane izdaje
Washington − Še preden sta Pariz in San Bernardino prestrašila Američane, so bili ti jezni. Ali pa vsaj globoko nezadovoljni. Odstotek najbogatejših si lasti že štirideset odstotkov premoženja, plače so nehale rasti, politiki bijejo brezplodne ideološke boje. V politično bipolarni državi sta se pojavila dva odgovora, na levi socialist Bernie Sanders, na desni skrajni populist Donald Trump.
Lansko leto je bilo povsem v znamenju newyorškega nepremičninskega mogotca. Po dosedanjih merilih bi se Trumpova predsedniška kampanja morala sesesti sama vase tisti hip, ko je prvič odprl v usta in na milijone nedokumentiranih priseljencev razglasil za posiljevalce in morilce, oznanil absurdno zamisel o gradnji velikega zidu na meji z Mehiko ter napovedal izselitev vseh enajstih milijonov ljudi, ki nimajo pravno urejenega statusa. Ko je poleti razglasil, da ga zanima vselitev v Belo hišo, je Ameriko zajel val dobre volje. Konec leta se smejejo le še redki.
Trump serijsko žali ženske, od namigovanj na menstrualni bes voditeljice soočenja do zadnjega zgražanja nad odhodom Clintonove na stranišče, podvomil je v vojno herojstvo vietnamskega veterana in uglednega senatorja desnice John McCaina, norčeval se je iz telesne okvare novinarja, muslimane obtožil, da so slavili ob napadih 11. septembra in predlagal, da jim prepovedo vstop v ZDA. To je le skrajni vrh njegove politične kampanje, v kateri nenehno krši vse norme in trdi, da je politična korektnost kriva za zaton ZDA.
Mediji, predvsem televizije so mesece brez najmanjših zadržkov prenašali njegov politični resničnostni šov. Pri čemer je ves čas zlival jezo na te iste medije. Čeprav je obljubil, da »ne bo ubijal novinarjev«, tako kot njegov novi najboljši prijatelj Vladimir Putin, je svoje privržence skoraj spodbujal k preziru »lažnivih izmečkov«, kot je imenoval del poročevalcev. Ti sedaj ugotavljajo, da so pomagali vzrediti medijsko pošast.
Ostali kandidati desnice so se povsem izgubili v njegovi vseprisotnosti, Trump pa je briljantno izrabljal obsedenost komercialnih televizij z gledanostjo, zaradi česar resne teme ostajajo v senci bombastičnih izjav ali trapastih opazk. 69-letni milijarder je hkrati čudežni dedek družbenih medijev, na twitterju mu sledi mu skoraj 5,5 milijona ljudi, z vedno novimi strupenimi sporočili pa nenehno usmerja pozornost nase.
Osupel je tudi vrh republikanske stranke, čeprav je Trump le skrajno nadaljevanje njihove dolgoletne politike sejanja nezaupanja v zvezno vlado in »osrednje medije«. V zadnjih volilnih ciklih so se ves čas pojavljali zunanji kandidati, ki so z nenadnimi vzponi priljubljenosti prevzeli vodstvo in postali ventili nezadovoljstva, nato pa potonili in v glasovanju izgubili proti ustaljenim kandidatom. Trump se upira tej politični logiki, po šestih mesecih je trdno na vrhu anket.
Morda bo februarja prvo glasovanje v zvezni državi Iowa razkrilo, da je njegova kampanja le velikansko medijsko mašilo in da se brez stotnij prostovoljcev po volilnih okrajih vseeno ne da zmagati. Toda Trump je hkrati odprl Pandorino skrinjico skrajne retorike in razkril neprijetno resnico, da obstaja pomemben del bele ameriške javnosti, ki se strinja z njegovimi izjavami. Skrajni deli te skupine − bele domovinske milice, samooklicani obmejni stražarji, borci za prevlado bele rase − pa so našli politika, ki mu zaupajo.
