Tiskane izdaje
Ko je vodja Stranke za skupno solidarnost in razvoj (USDP) Hej Oo 9. novembra pred novinarji izjavil: »Izgubili smo!« se je začelo pomembno poglavje v zgodovini azijske demokracije. Zgodilo se je dan po volitvah v Burmi, kjer je Narodna liga za demokracijo (NLD) osvojila prepričljivo večino.
Ulice Ranguna so bile podžgane z navdušenjem državljanov, ki so končno dočakali konec diktature.
Čeprav Aung San Su Kji ustava prepoveduje, da bi postala voditeljica države (tega položaja ne smejo zasesti osebe, katerih člani družine so tuji državljani, njena dva sinova in pokojni mož pa so Britanci), bo vseeno dobila mandat za spremembe. Tik pred volitvami je izjavila, da bo v primeru zmage njene NLD »nad predsednikom«. Po končanem preštevanju glasov je dozdajšnji voditelj države Tein Sein priznal izid in obljubil mirno predajo oblasti. Takrat je postalo jasno, da bo na čelu Burme »proxy«, preko katerega bo priljubljena »lady« izvajala svojo politiko.
Vladni kabinet naj bi bil sestavljen šele februarja 2016. Toda že takoj po zmagovalnem slavju se je na 70-letno junakinjo azijske demokracije zvalilo breme velikanskih preizkušenj, saj domača in mednarodna javnost od nje pričakujeta veliko.
Najprej bo morala zgraditi mostove med demokratično izvoljeno vlado in še vedno močno vojsko, ki so ji v ustavi zagotovljena ministrska mesta na področju obrambe, policije in mejnega nadzora. Generali bodo tudi v demokratični Burmi obdržali svoje interese pri proizvodnji bakra in drugih dragocenih kovin. Eden od pogojev za mirno politično tranzicijo je bil, da vojski ne vzamejo iz rok izkoriščanja žada, kar prinese več kot 30 milijard dolarjev na leto. V tem se obenem skrivajo tudi prvi izzivi za napovedane reforme. Poznavalci namreč ocenjujejo, da gre več kot polovica žada čez mejo po nelegalnih poteh. S tem je mogoče zaobiti predpise, po katerih bi moralo zaslužek dobiti ministrstvo za finance, pozneje pa bi moral iti v državni proračun. Ena prvih stvari, ki bi se jih morala torej Aung San Suu Kji lotiti, je čiščenje korupcije, kar pa neizogibno pomeni dreganje v osje gnezdo.
Dogovore bo morala sklepati tudi z radikalno budistično duhovščino, ki je nosilka najsilovitejšega nacionalizma. Prav v odnosu z njo bo morala najti vzdržen kompromis, potreben za ureditev statusa etničnih manjšin. V to so vključeni tudi pripadniki muslimanske manjšine Rohingja, ki jim dosedanja oblast ni priznala niti državljanstva.
Zmaga Aung San Su Kji in njene NLD je azijskim vernikom v demokratične spremembe prinesla potrebni odmerek optimizma. Vendar se bo šele zdaj pokazalo, ali bo znala vladati državi, ki je bogata z naravnimi viri, a vendarle revna, saj njen bruto družbeni proizvod na prebivalca znaša samo 1200 dolarjev. Burma ne sme biti več »berač z zlato skledico za hrano«, kot jo zaradi prej omenjenega nasprotja mnogi imenujejo. Pred Aung San Su Kji je težka naloga nadomestiti izgubljeni čas. Opravila jo bo samo, če bo dobila konstruktivno podporo znotraj in zunaj meja. Navdušenost sveta, ki je pospremila njeno zmago, bo v prihodnje zamenjala pozornost, usmerjena k vsaki potezi nove vlade, ki bo to strateško izjemno pomembno državo dokončno popeljala v prihodnost.
