Preplačani v Seattlu, obupani v Kansasu

New York – V kalifornijski ­Silicijevi dolini, kjer je razcvet tehnološke industrije povzročil rast cen stanovanj in velike razlike v dohodkih, čedalje več lokalnih skupnosti razmišlja o zvišanju minimalne plače. Iz Seattla na severu ameriške tihomorske obale pa prihajajo opozorila, da ta korak morda lahko škoduje delavcem.

Gibanje za zvišanje minimalne plače na 15 dolarjev na uro počasi poganja korenine po ZDA, zvezne države Washington, Arizona, Kolorado in Main so jo s 7,25 dolarja na uro, kolikor je zapovedana spodnja meja v ZDA, že dvignile na 12 dolarjev na uro. Še hitrejše so lokalne skupnosti v zveznih državah, saj jim dopuščajo, da same določajo svojo plačno politiko (26 od 50 držav to prepoveduje). To velja zlasti za Kalifornijo, ki naj bi uvedla tovrstno zvišanje do leta 2022, Silicijeva dolina pa bo, kot kaže, še veliko prej zvišala znesek na dnu plačne verige.

V mestu Mountain View, kjer ima sedež Google, bodo to storili že prihodnje leto, leta 2019 mu bosta med drugim sledila San Jose, največje mesto v regiji in dom podjetij PayPal in eBay, ter Cupertino, v katerem ima sedež Apple.

Študije o Seattlu

Val zvišanja prihaja ob opozorilih iz Seattla, da lahko prehitra rast morda škoduje delavcem na najnižje plačanih delovnih mestih. V ponedeljek objavljena študija univerze Washington je pokazala, da naj bi že lansko zvišanje minimalne plače na 13 dolarjev na uro povzročilo za skoraj desetino manj delovnih ur za delavce, zaradi česar naj bi ti v povprečju na mesec zaslužili kar 125 dolarjev manj. »Za nekoga brez delovnih kvalifikacij je to veliko denarja, 125 dolarjev je lahko razlika med tem, ali plačaš najemnino ali ostaneš brez strehe nad glavo,« je dejal Mark Long, profesor javne politike na univerzi Washington in soavtor študije, ki jo je naročilo mesto. Po njegovi razlagi se majhni delodajalci odzovejo na dvig minimalne plače z manj delovnimi urami in tako uravnotežijo stroške. Drugi nadomestijo delavce s stroji, se odselijo na drugo območje ali nehajo poslovati.

Seattle doživlja gospodarski razcvet, ki ponavadi pomeni dvig plač, toda tega je občutilo le zgornjih 90 odstotkov prebivalcev mesta, najrevnejša desetina pa ne, je zapisano v študiji, kar bi bila svojevrstna ironija, saj je dvig minimalne plače namenjen ravno zniževanju družbenih razlik. Ekonomist David Neumark z univerze Kalifornija je dejal, da zviševanje minimalne plače ni učinkovito politično orodje za ublažitev revščine, mnogi njegovi kolegi so to dolgo povezovali z ­odpuščanjem.

Razmišljanje je nekoliko pre­obrnila študija ekonomistov Davida Carda in Alana Kruegerja iz leta 1994, ki sta primerjala industrijo hitre prehrane v New Jerseyju in Filadelfiji ter ugotovila, da zvišanje minimalne plače v prvem ne samo da ni povzročilo odpuščanja, ampak so celo zaposlili več novih delavcev kot v sosednji Filadelfiji, ki ni zvišala najnižje plače.

Obubožani Kansas

Po trditvah kritikov z levice je bila študija univerze Washington usmerjena samo na najmanjše delodajalce z eno samo prodajno lokacijo. Opozorili so na podobno študijo kalifornijske univerze Berkeley, po kateri se je pokazalo zmerno zvišanje (za 2,3 odstotka) dohodkov pri delavcih na dnu plačne lestvice, niso pa zaznali statističnega znižanja delovnih ur. »Dokler ne bodo revni v Seattlu in drugod po ZDA šli na ulice in zahtevali znižanja minimalne plače, ne poslušajte kritikov,« je poudaril Ben Spielberg iz liberalne mnenjske organizacije Center on Budget and Policy Priorities.

Kljub temu so študijo nemudoma pograbili nasprotniki zvišanja minimalne plače in jo označili za dokaz zgrešene politike levice. Toda desnica je v začetku meseca dobila veliko prepričljivejši dokaz, da ne deluje niti njihova politika zniževanja davkov kot spodbude za hitrejšo gospodarsko rast. Republikanci in demokrati v lokalnem parlamentu Kansasa so preglasovali veto konservativnega guvernerja Sama ­Brownbacka, ki je v petih letih z velikim znižanjem davkov pripeljal državo na rob bankrota. Tako je prisilil člane lastne stranke, ki so leta 2012 podprli njegov eksperiment, da so podprli dvig davkov, ki bo prinesel proračunu dodatne 1,2 milijarde dolarjev v dveh letih.

Trumpovi davki

Dogajanje v Kansasu ni samo udarec za konservativno proračunsko politiko, pač pa tudi za Belo hišo, saj bo precej zožil njene manevrske možnosti pri napovedani davčni reformi. Donald Trump ni nameraval predlagati tako skrajnih posegov kot guverner Brownback, ki je celo razmišljal o ukinitvi njihove oblike dohodnine, a je sledil osnovni ideji velikega znižanja davkov za podjetja in državljane. Teorija temelji na predpostavki, da nižji davki sprožijo gospodarski razcvet in zvišajo zaposlovanje, kar prinese več prihodkov v državno blagajno.

Toda gospodarstvo v Kansasu ni bilo nič bolj uspešno kot v sosednjih zveznih državah, državni proračun pa je razpadel in povzročil znižanje posojilne ocene za njihove dolžniške obveznice. Po trditvah zagovornikov v Topeki ob znižanju davkov niso znižali tudi porabe Kansasa, toda ko je kazalo, da bodo proračunske težave povzročile velike reze v šolstvu in sistemu avtocest, so volivci glasovali za demokrate in zmerne republikance, ki so raje ­dvignili davke.