Pričanje iz Sudana: Bombni vsakdan vaščanov Kaude v Nubskih gorah

Naj, prosim, prosim, ne pade točno med nas. Naj useka nekam drugam ... Potem useka.

sre, 28.01.2015, 12:00

Kauda. 21. januar 2015, torek ob cca. 13.30.

Rohnenje na nebu. Bežanje v »lisičje luknje«. Veliko pričakovanje.

A nebo spet utihne.

Olajšanje. Lezenje iz lukenj. Vsak se molče, nekako osramočen, vrne tja, kjer je bil. Sam sem šel, kot že tolikokrat zadnja dva dneva in noči, nazaj v svojo kočo. Med oba nahrbtnika in kovček s kamerami, akumulatorji in solarnimi celicami ter k svojemu kvadrokopterju.

Bral sem navodila za uporabo, ko se je značilno votlo donenje, ki požene kri po žilah, da ni čisto nič težko bežati, skakati, planiti v jamo ..., vrnilo.

Tokrat zabije plat zvona, katerega funkcijo opravlja na drevo obešen kos bombe. Nato tisto značilno švistenje. Zemlja se napne. Kot da bi se pripravila, da bo lažje prenesla udarec. Za trenutek vse potihne. Ptice, veter v krošnjah, tudi dihanje vseh nas, natlačenih v jamo. Tudi mi se napnemo. Sliši se samo digitalno brnenje kamere, ki jo stiskam k licu in obračam v obraze otrok in mam in deklet, krčevito stisnjenih ob dno.

Misel na ženo Bojano, otroke. Še ena misel: če že mora pasti, in zdaj ne more biti več drugače, kot da pade, zdaj je prepozno, da bi se čas odvrtel nazaj ... Naj, prosim, prosim, ne pade točno med nas. Naj useka nekam drugam ...
Potem useka.

Zagrmi.

Zabobni.

Čisto blizu.

Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Štirikrat.

Ena od mam se nasmehne. Trije otroci ostanejo resni. Nihče ne joka. Niti najmlajši na prsih svoje mamice ne zajoka. Domačini so že navajeni. Vse postaja rutina.

V resnici je vse skupaj en tak butast trapast dolgčas.

Počakamo, da šrapneli nehajo letati naokoli. Ena od deklet se dvigne in pogleda ven. Nad tržnico v Kaudi, manj kot kilometer stran, se dviga oblak prahu in dima.

Ampak ni časa oditi tja. Bombnik se vrača. Bežim v drugo luknjo v tleh. Da bom posnel stisnjene, pritisnjene, pozabljene, zabarantane v marginalo, zlorabljene, žrtvovane. Zdaj, ko so še živi. Zdaj, ko morda lahko še kaj naredimo. Vljudno se razmaknejo, naredijo prostor, sami možje so. In nato spet po standardni proceduri. Biznis kot ponavadi! Švistenje, smrtni strah, zadnja misel, še ena misel.

In grmenje in bobnenje in odmevanje med granitnimi gorami.

Za delček sekunde veselje. Hvaležnost, da sem še živ. Zaobljuba, da ne bom več žvečil tobaka. Da ne bom nikoli več pokazal jeze. Da bom kot en metuljček. Ena rožica velbana ...

Ampak ne. Sem že jezen. Na te v bombnikih. Na one v Kartumu. Na vse brez jajc ... Ki ne znajo ljubiti. Ki mislijo samo na denar. Na one v Katarju in Saudski Arabiji, Rusiji in na Kitajskem in v Ameriki in Evropi ... Spake nagnusne, ki jim nič drugega ni mar kot plen in izplen. In izgon naših bratov in sestra, naših skupnih prednikov iz zibelke človeštva.

Ruski Antonov se vrača. Spet vse kot že tolikokrat, odkar smo pred tremi dnevi prečkali mejo med obema Sudanoma in prispeli med te vedre, srčne korenjake v Nubske gore, Južni Kordofan, Sudan, ki vsakič, ko jih vprašaš, kako so, odgovorijo: »Moral fog! Morala je visoko!«

Tokrat štejemo do trinajst. Celo majhno naselje Kauda je zavito v dim. Stojimo in gledamo in se spogledujemo. Vem, kaj mislijo. Ti s kamerami, ti si nas prepričeval vsa ta leta, da bodo posnetki priklicali na pomoč tvoje občutljive, še občutljive, ki se še niso porobotili. Kristjane. Humaniste. Človekoljube ...!

Mimo prihiti mož na motorju. Zavpijem. Počaka. Skočim na prtljažnik. Pobegnem z njim navzdol z dvorišča staroselske Organizacije za samopomoč, po razdrapanem rebru steze, ki jo je odnesla zadnja deževna doba. Čez posušeno peščeno dno reke, ki se je umaknila pod zemljo, kot bi se najraje tudi sam. Navzgor na prazno, na hitro zapuščeno tržnico, kjer je ostalo vse, kot je bilo, skromno in po malo, mimo vaščanov zaprašenih obrazov, na drugo, zahodno stran, kjer se je skozi koče videl ogenj.

Dva ranjenca, ki so ju že odpeljali v bolnico v Gidel. Oba moška. Mlajši in starejši. In en ubit prašič. In ena razcefrana kura.

Kraterji bomb. Bel prašek. Kosi železa. Smrad po strupenih kemikalijah. Razsekana drevesa. Prestreljene stene koč. Goreča slama in les.

Zbirajoči se ljudje. Veliko otrok. Bosi, strgani, razcapani, napol nagi otroci. Žene, oblečene kot ptice. Možje v ponošenih arabskih dželabijah. Nekaj dolgih evropskih hlač in srajc.

In tam moj prijatelj. Ibrahim Mustafa, ki me je januarja 2011, štiri mesece preden je vladna vojska spet napadla Nube, rešil pred agenti iz Kartuma, da me niso odpeljali in zaprli in obsodili, kot so me leta 2006 v Darfurju, z obtožnico, da sem vohun in lažnivec.

»Kje je mednarodna skupnost?« je rekel v objektiv kamere. »Nobene mednarodne skupnosti ni!«

»Ja! Imaš prav! So samo zajebanci!«

Prijavi sovražni govor