Tiskane izdaje
Poskus britanske vlade, da kot način boja proti terorizmu legitimizira množični nadzor nad državljani, je na Otoku dvignil precej prahu. Toda za zdaj še nič ne kaže, da bo resnično oživil razpravo o odnosu med varnostjo in zasebnostjo, ki je bila v Britaniji v zadnjih dveh letih bistveno manj intenzivna kot v drugih zahodnih državah.
Večina Britancev, vsaj sodeč po raziskavah javnega mnenja, še vedno postavlja varnost pred pravico do zasebnosti. V resnici gre za nemogočo izbiro. Brez občutka varnosti zasebnost ne igra bistvene funkcije; enako velja tudi v obratni smeri. Po besedah strokovnjakov je na nosilcih oblasti, da najdejo ustrezno ravnovesje med enim in drugim konceptom. Vprašanje je le, na kakšen način.
Razkritja o razsežnostih vladnih programov nadzora nad državljani so na različnih straneh Atlantika prinesla različne odzive, je pred kratkim ugotavljal Guardian. Ameriški kongres je to poletje prepovedal množično zbiranje podatkov o telefonskih klicih in internetni komunikaciji milijonov Američanov in s tem vsaj nekoliko pristrigel krila nacionalni varnostni agenciji NSA. Toda medtem ko je ameriška politika storila korake v smeri zmanjšanja moči tajnih služb in sprejela prvo resno reformo zakonodaje na področju nadzora po letu 2001, se je britanska vlada odločila kreniti v nasprotno smer.
Britanska notranja ministrica Theresa May je pred dnevi v parlamentu predstavila osnutek zakona, po katerem bo država od internetnih in telekomunikacijskih ponudnikov zahtevala zbiranje in hranjenje podatkov o zgodovini brskanja vseh uporabnikov za obdobje enega leta. Policija, tajne službe in drugi varnostni organi bodo po novem lahko brez sodnega naloga dostopali do informacij, ki jih večina ljudi razume kot zasebne. Ministrica je v nastopu pred poslanci zatrdila, da je najbolj kontroverzen del osnutka – masovno zbiranje podatkov – zgolj »moderna različica telefonskega računa«. Po pričakovanjih nasprotnikov nadzora s tem argumentov ni prepričala. Mnogi od njih menijo, da je Britanija korak bližje temu, da postane policijska država.
Brezbrižnost in zgodovina
Neprijetne primerjave in opozorila pred »kafkaizacijo« države vlade in ministrice očitno ne skrbijo preveč. Nasprotno, oblast se pri svojih odločitvah ravna predvsem po javnem mnenju, ki ostaja naklonjeno strožjemu nadzoru nad tistim, kar se dogaja na spletu.
Prioretiziranje varnosti pred zasebnostjo na prvi pogled lahko izpade kot brezbrižnost, vdanost v usodo ali posledica slabe informiranosti. Razprava o odnosu med varnostjo in zasebnostjo je bila v Veliki Britaniji, vse od razkritij leta 2013, veliko manj intenzivna kot v Združenih državah Amerike ali v tistih državah, kjer so se v preteklosti dogajale množične kršitve človekovih pravic.
Kot je že pred časom poudaril Ben Emmerson, posebni odposlanec OZN za področje protiterorizma in človekovih pravic, so bile po aferi Snowden znotraj različnih kultur in nacionalnih prostorov mešane reakcije. »Tisti, ki so v preteklosti, na primer, imeli izkušnjo s totalitarno oblastjo ali pa je s tem imel izkušnjo le določen del prebivalstva, kot v primeru Nemčije, so se pri vprašanjih nadzora komunikacij in posledic za zasebnost državljanov izkazali za bistveno bolj občutljive kot ljudje, ki so živeli v liberalnih demokracijah.«
Britanska javnost je na razočaranje mnogih, ki so hoteli spodbuditi razpravo o razmerju med nadzorom in zasebnostjo, izpadla nezainteresirana, predvsem zaradi pomanjkanja negativnih izkušenj v preteklosti. Britanci, kot je zapisal komentator Financial Timesa Janan Ganesh, se ne bojijo življenja v policijski državi, saj večina od njih nikoli ni imela stika s takšnim sistemom. Libertarstvo oziroma zahteve po absolutni svobodi skozi oči velike večine ljudi so videti kot »odgovor na vprašanje, ki ga nihče ni postavil«. Kot pravi Ganesh, »britanski svobodomisleci opravljajo pomembno delo v napačni državi«.
Edward Snowden je ob objavi dokumentov dejal, da je njegova edina želja spodbuditi javno razpravo. Marsikje mu je to uspelo. Kot je prejšnji teden zapisal na twitterju, osnutek zakona, o katerem britanska vlada pravi, da je nedolžen, legitimizira masovni nadzor. »Gre za najbolj vsiljiv in najmanj odgovoren nadzorni režim na svetu.« Po vsej verjetnosti ima prav. Toda Otočani (za zdaj) nimajo razloga, da bi njegova opozorila vzeli resno.
