Pripravite se, da boste jedli korenine

Kaj si je navadni Severni Korejec mislil, ko je Kim Džong Un ta teden povedal ljudem, da bodo na jedilniku »spet korenine in trava«? Kako je bilo slišati napoved še ene lakote iz ust mladega voditelja, ki se je samo v zadnjem letu zredil za več kot 30 kilogramov?

Revolucionarno. »Pot k revoluciji je dolga,« je opozoril uvodnik, objavljen v časopisu Rodong Sinmun v ponedeljek. »Odpraviti se moramo na težaven pohod.« V nasprotju z vodjo, o katerem južnokorejske varnostne službe trdijo, da ima že skoraj 150 kilogramov ter da ima zdravstvene težave zaradi protina in povišane ravni sladkorja v krvi, Severni Korejci dobro poznajo občutek lakote. Po nekaterih ocenah jih je 3,5 milijona umrlo zaradi nedohranjenosti v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. To je bila cena, ki so jo morali plačati za slabo gospodarsko politiko, zanemarjanje njiv in sistemov za namakanje ter zaradi katastrofalne kombinacije poplav in suš.

Tokrat se bo »težavni pohod«, ki je že postal metafora za prazne krožnike, začel zaradi do zdaj najostrejših sankcij, uvedenih proti Pjongjangu po smrti Kim Il Sunga. Kazen mednarodne skupnosti, izrečena v varnostnem svetu OZN zaradi severnokorejskega preskusa vodikove bombe in rakete dolgega dosega, je še hujša, ker je zanjo glasovala tudi Kitajska. Notranji dokument Delavske stranke, ki ga je pridobil japonski časopis Sankei Šimbun, navaja Kim Džong Unovo opozorilo ljudstvu, da »ni treba imeti nikakršnih iluzij o Kitajski«. Ta država, pravijo v dokumentu, je »obrnila hrbet socializmu in začela pritiskati na nas, zato jo je treba odločno razbiti z jedrsko nevihto«.

Kljub očitnim reformam, ki so se začele po tem, ko je Kim Džong Un prevzel oblast od pokojnega Kim Džong Ila, je Severna Koreja še vedno odvisna od tuje pomoči. Pjongjang je od začetka letošnjega leta zaprosil mednarodno skupnost za 440.000 ton hrane, vendar je je dobil manj kot 18.000 ton. Država, o kateri pravkar razpravljajo največje velesile, zbrane v Washingtonu na srečanju voditeljev o jedrski varnosti, je drugim morda nevarna, ker ima jedrsko orožje. Sama sebi je še nevarnejša, ker ne zna pridelati dovolj hrane za svojih 25 milijonov prebivalcev.

Kljub temu se moramo vprašati, ali ni tokratni poziv k »težavnemu pohodu« povezan predvsem s političnimi pripravami na novo razvojno usmeritev in pravzaprav ne odraža realnega stanja. Delavska stranka bo maja pripravila »zmagoslavni in slavni sedmi kongres«, zato so ljudstvo pozvali, naj se loti 70-dnevnih priprav. »Tovariš, ali si uresničil dnevni načrt svojega 70-dnevnega boja?« sprašujejo politični plakati, razobešeni po ulicah Pjongjanga, ena od nalog, ki jo mora izpolniti vsak državljan, pa je, da vsak mesec nameni po kilogram riža za državne potrebe. Kmetovalci morajo oddati posebej določene količine žita vojski.

Severna Koreja je zdaj na polovici 70-dnevnega boja in državljani morajo osebno pomagati med pripravami na prvi partijski kongres v 36 letih. Zasedanja se bo udeležilo več kakor 3000 delegatov, zato logistične priprave na njihovo nastanitev nikakor niso preproste. Poleg tega se bo kongres vpisal v zgodovino, ker bodo na njem predvidoma razglasili politiko »bjungdžin«, ki bo Kim Džong Unov prispevek k politiki »juče« (»opiranje na lastne moči«), ki jo je spodbujal njegov ded Kim Il Sung, in k politiki »songun« (»vojska na prvem mestu«), ki jo je izvajal njegov oče Kim Džong Il.

»Bjungdžin« dobesedno pomeni »istočasni napredek« in se nanaša na cilja gospodarskega razvoja in širitve jedrskega programa. Pri takšnem političnem projektu je napovedana lakota bolj podobna propagandni temi kakor resnično neizogibni katastrofi. Korenine bodo jedli, da bi zunanjemu svetu, morda predvsem Kitajski, pokazali, da nobene sankcije ne morejo Severni Koreji preprečiti, da bi svojo atomsko bombo razvila tako, da bi jo lahko uporabila kot jedrsko konico, svoje rakete pa tako izpopolnila, da bi postale izjemno natančne. Poleg tega nekateri vojaški strokovnjaki opozarjajo, da bi Pjongjang lahko razvil taktično jedrsko orožje in torej ne bi bil usposobljen samo za »drugi udarec« oziroma povračilni jedrski napad, ampak bi lahko izvedel tudi »prvi udarec« in bi lahko učinkovito preventivno napadel oddaljene cilje.

Poznavalci Severne Koreje trdijo, da Kim Džong Un namerno pridobiva telesno težo, da bi bil fizično čim bolj podoben svojemu dedu in bi tudi s svojo zunanjo podobo poudarjal kontinuiteto v ideologiji in politiki. Tako je združil svoji obsedenosti − švicarski sir in jedrsko orožje. Tudi sam je osebno postal maskota politike »bjungdžin«.