Pritiski za posredovanje proti Islamski državi v Iraku

New York − Ofenziva Islamske države skoraj tako glasno kot v Bagdadu odmeva tudi v Washingtonu. »Ne mislim, da izgubljamo,« je predsednik ZDA Barack Obama poskušal potolažiti Američane po padcu Ramadija v Iraku ter dejal, da gre za »taktičen zastoj«. Za ameriško desnico so razlogi jasni, gre za posledice Obamove politike.

Iraške varnostne sile nimajo volje do boja, saj jih je bilo v Ramadiju več kot napadalcev, a so se vseeno umaknile, je ameriški obrambni minister Ash Carter kritiziral zaveznike v Iraku. Doslej najostrejša ocena iz vrst ameriške vlade je hkrati svojevrstna potrditev težav v strategiji predsednika Obame, ki poskuša Islamsko državo (IS) poraziti z letalskimi napadi in brez ameriških enot na tleh, namesto njih pa obnoviti in izuriti iraško vojsko in policijo. »Lahko sodelujemo pri porazu Islamske države, toda ne moremo spremeniti Iraka v državo za spodobno življenje, to lahko naredijo samo Iračani sami,« je poudaril Carter.

Islamska država si čedalje bolj zasluži ta naziv, saj kalifat postaja sestavni del razrušene regije. S kurdsko avtonomijo na severovzhodu in šiitsko večino na jugu je Irak čedalje manj država, razdelitev po verskih in etničnih mejah pa vse bolj realnost. Po besedah Lare Jakes iz časnika Foreign Policy se kalifat v vseh pogledih povečuje. »Zadnji obveščevalni podatki kažejo, da vodstvo Islamske države pošilja denar na Sinajski polotok v Egiptu, borce v Tuniziji ter svetuje skrajni skupini Boko Haram v Nigeriji,« piše Jakesova. Navaja tudi trditev neimenovanega bližnjevzhodnega diplomata, da IS deluje že v šestnajstih državah.

Ross Douthat iz New York Timesa vzpon Islamske države primerja z zgodnjimi dnevi boljševikov v Rusiji, ki so na podoben način sredi kaosa prevzeli oblast in nato s pomočjo rdečega terorja vzdrževali oblast, se uprli zunanjemu posredovanju ter čez čas postali velesila. »Sovjetski primer kaže, da neizbežen padec fanatičnih povzpetnikov v resnici ni vedno neizbežen,« opozarja Douthat. Po njegovih besedah so Američani utrujeni po dolgoletni krvavi okupaciji Iraka, ob spopadih v Ukrajini in zaostrovanju s Kitajsko pa je »Ramadi podobno daleč, kot je bil Vladivostok 1919«.

Znak obupa, ne moči

Ahmed Ali iz Središča za izobraževanje za mir v Iraku po drugi strani trdi, da je »Ramadi znak obupa, ne moči«, saj je Islamska država kar 16 mesecev drobila tamkajšnje iraške varnostne sile in vladi v Bagdadu zvesta sunitska plemena ter je pred padcem nadzorovala že pol mesta. »Islamska država ni na neustavljivem maršu, v Iraku in do neke mere tudi v Siriji je v defenzivi,« meni Ali in dodaja, da »eno nazadovanje ne bi smelo povzročiti prenagljenih sprememb strategije, zardi katerih bi tuje države ponovno zabredle v iraško blato.«

A so se med nedeljskimi pogovornimi oddajami vrstili pozivi k spremembi ameriške strategije, tudi minister Carter ni povsem zaprl vrat takšni možnosti. »Če bo prišel čas, ko bo treba spremeniti takšno podporo, kot jo ponujamo zdaj, bomo to predlagali,« je dejal. Na desnici so veliko bolj jasni. »Ne vidim dokazov, da so (ameriška vojaška prizadevanja) razkrojila moč IS. Še več, njihova ideologija in njihova zaščitna znamka se širita hitreje kot njihovo ozemlje,« je prepričan republikanski poslanec Mac Thornberry, ki vodi odbor za vojsko v spodnjem domu kongresa.

Njegov kolega v senatu John McCain je na CBS pozival k odhodu ameriških posebnih enot v Irak. McCain trdi, da Bela hiša nima strategije za ustavitev napredovanja Islamske države, »če kdo trdi drugače, naj mi jo, prosim, opiše«. Podobni očitki prihajajo celo iz prijateljskih vrst, saj je nekdanja namestnica obrambnega ministra Michele Flournoy, ki je bila v ožjem krogu za prevzem ministrstva, dejala, da se Obamova vlada preveč obotavlja in bi morala »zavzeti bolj odločno držo«, saj je Irak na robu razpada.

Obrobna predsedniška kandidata desnice Lindsey Graham in Rick Santorum sta pozvala k napotitvi 10.000 vojakov, ki bi pomagali »uničiti kalifat«. Jeb Bush – ki je pred dnevi najprej podprl odločitev svojega brata Georgea Busha mlajšega, da je napadel Irak in povzročil sedanji kaos, nato pa mukoma le spremenil stališče, da sam ne bi ponovil te napake – zdaj trdi, da je za težave kriv umik iz države, ki ga je ukazal Obama. »IS ni obstajala, ko je bil predsednik moj brat,« poskuša krivdo prevaliti na Obamo.

Desnica dan spomina na padle ameriške vojake previdno izrablja za zbujanje ogorčenja do Bele hiše, saj je bil prav Ramadi eno najbolj krvavih bojišč v ameriških spopadih z iraškimi uporniki. Čeprav podpora Američanov za morebitno novo vojaško posredovanje na Bližnjem vzhodu znova narašča, pa še ni presegla polovice (po februarski raziskavi CNN je takšen podvig podprlo 47 odstotkov vprašanih). Zato je takšno tudi rožljanje desnice, odločno, a brez jasnih načrtov.