Proračun ICAN nižji od cene ene jedrske konice

»Najprej sem mislila, da je to zgolj šala,« pravi Beatrice Fihn, izvršna direktorica Mednarodne kampanje za prepoved jedrskega orožja (ICAN), letošnje dobitnice Nobelove nagrade za mir. »Telefonskemu klicu iz Osla nisem verjela. Da je res, sem se prepričala šele, ko so v Oslu tudi uradno objavili ime naše organizacije ...«

Petčlanski Nobelov odbor norveškega stortinga (parlamenta), ki ga vodi Berit Reiss-Andersen, 63-letna pravnica in skupaj z nekdanjo norveško ministrico za pravosodje Anne Holt soavtorica dveh zelo branih kriminalnih romanov, je tokrat spet presenetil. Ne samo Beatrice Fihn, ampak ves svet. A to pot gotovo v pozitivnem smislu. Nobelova nagrada za mir, eno najprestižnejših mednarodnih priznanj, je popolnoma zasluženo šla v roke organizacije ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons), Mednarodni kampanji za ukinitev jedrskega orožja, ki ima svojo pisarno v Ženevi.

Ta organizacija je julija letos na konferenci v New Yorku pripravila mednarodno pogodbo o prepovedi jedrskega orožja, ki jo je do zdaj podpisalo že 122 držav. Vendar med njimi nobena od deveterice, ki uradno ima jedrsko orožje (ZDA, Rusija, Velika Britanija, Francija, Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael in Severna Koreja). Še več. Te države so konferenco preprosto bojkotirale, skupaj z njimi pa tudi vse članice Nata. Razen Nizozemske, ki je na konferenci sodelovala, a je glasovala proti pogodbi. Slovenije kot članice Nata ni med podpisnicami.

Desetletnica

Ustanovitev organizacije ICAN, ki je letos stara natanko deset let, so po svoje spodbudili aktivisti, ki so se v 90. letih neizprosno bojevali za prepoved pehotnih min. In v tem boju jim je tudi uspelo. Z mednarodno konvencijo o prepovedi tega strašnega orožja, ki je bila sprejeta leta 1997. Aktivisti za prepoved jedrskega orožja, ki delujejo v skoraj vseh državah sveta, so menili, da bi svojo kampanjo lahko zgradili podobno kot bojevniki proti minam.

Proces ustanavljanja je trajal kar nekaj let. Organizacija se je začela dokončno oblikovati leta 2006, ko so stvar v svoje roke vzeli fiziki za preprečevanje jedrske vojne na kongresu v Helsinkih. Tam so se dogovorili, da bo ICAN začela delovati globalno. Uradno je bila predstavljena leta 2007. Najprej 23. aprila v Melbournu, teden pozneje pa še na Dunaju, kjer so se takrat sestale države podpisnice Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT), ki bo prihodnje leto star 50 let.

Organizacijo ICAN sestavlja 468 nevladnih organizacij iz 101 države sveta. Med njimi ni Slovenije. Njen sedež je v Ženevi. Proračun znaša okoli milijon dolarjev na leto. Torej manj kot ena sama jedrska konica ... Denar za delovanje prispevajo različni zasebni pokrovitelji, med državami pa največ Norveška, Švica, Nemčija in Vatikan.

Organizacija ima veliko podpornikov, med katerimi je veliko znanih imen. Med njimi so tudi trije Nobelovi nagrajenci za mir, Jody Williams, Desmond Tutu in dalajlama ter nekdanji generalni sekretar OZN Ban Ki Mun, umetnica Yoko Ono, filmska igralca Martin Sheen in Michael Douglas, glasbenik Herbie Hancock in številni drugi.

Beatrice Fihn, izvršna direktorica ICAN, je zelo ponosna na nagrado, ki je v bistvu namenjena tudi vsem žrtvam atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, kot pravi, in žrtvam vseh jedrskih poskusov v svetu, ki jih jedrske države opravljajo že več kot sedem desetletij. Še posebno ponosna je na mednarodno pogodbo iz New Yorka. To je bila gotovo pomembna zmaga vseh, ki se bojujejo proti izdelovanju, kopičenju in preprodaji jedrskega orožja. Toda do popolne prepovedi jedrskega orožja in popolne razorožitve je seveda še zelo daleč. Čeprav gre za orožje, ki za vselej lahko izbriše svet, številni politiki še kar rožljajo z njim. Tudi ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski voditelj Kim Džong Un. Beatrice Fihn ju je zato opozorila, da je jedrsko orožje nezakonito. In grožnje z njim prav tako. Jedrsko orožje je zato treba čim prej za vselej prepovedati.

Zaušnica slovenski vladi

Nobelova nagrada za mir je svojevrstna zaušnica slovenski vladi. Premier Miro Cerar je prejšnji mesec v New Yorku namreč dokaj vehementno izjavil, da Slovenija ne bo podpisala mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Zanj je ta pogodba »v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna. Mi si prizadevamo za odstranjevanje jedrskega orožja, za razorožitev jedrskih velesil, ker je to huda grožnja človeštvu. Slovenija bo na tej poti vztrajala, seveda pa moramo to delati premišljeno, ne z nekimi ad hoc akcijami, ki so vnaprej obsojene na neuspeh in pri katerih gre predvsem za neko promocijo stališč,« je poudaril v New Yorku. In zakaj je nerealna? »Ker če pri tem ne sodelujejo ključne države, ki so nosilke jedrskega oboroževanja, gre za simpatično pobudo, ki pa izzveni v prazno,« je dodal Cerar.

Predsednik vlade ni bil prvi slovenski politik, ki se je zaradi lojalnosti do velikih odpovedal tovrstnim humanim pobudam. Pred skoraj dvema desetletjema se je Slovenija pridružila skupini držav, ki so se zavzele za svet brez jedrskega orožja. Med njimi so bile Švedska, Irska, Nova Zelandija, Južna Afrika in Mehika. Za to protijedrsko idejo se je takrat zelo navdušil takratni slovenski premier Janez Drnovšek. Toda ta protijedrska vnema ni trajala prav dolgo. Slovenija se ji je odpovedala, ko je Drnovšek odhajal na obisk k Billu Clintonu. Če obstaja konflikt med kandidaturo za članstvo v Natu in protijedrsko pobudo, so naše prioritete jasne, je Beli hiši takrat sporočil predsednik slovenske vlade.

Putin: Jedrski pariteti ni alternative

Če bodo vsi politiki sveta razmišljali tako, kot sta to počela Drnovšek in Cerar, potem svet nikoli ne bo brez jedrskega orožja. Zdi se, da svet pravzaprav hoče jedrske konice. To je ob novici o podelitvi letošnje nagrade za mir iz Osla dal jasno vedeti tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Izjavil je, da jedrski pariteti ni alternative. Brez tega ne bo globalne varnosti, pravi Putin. Na srečo so tudi organizacije, ki mislijo drugače.